Animizem: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Luckas-bot (pogovor | prispevki)
m r2.7.1) (robot Dodajanje: ml:അനിമിസം
MGTom (pogovor | prispevki)
podrobneje o Taylorjevi teoriji animizma
Vrstica 1: Vrstica 1:
'''Animízem''' ([[latinščina|latinsko]] animus, anima - ''duh'', ''mišljenje'' ali ''duša'') je [[verovanje]] v [[duh]]ove in druga [[nadnaravno bitje|nadnaravna bitja]]. [[Ljudje]] verjamejo, da duhovi prebivajo v živalih, rastlinah, v skalah, zvezdah, včasih tudi v ljudjeh. Posebna oblika animizma je [[totemizem]].
'''Animízem''' ([[latinščina|latinsko]] animus, anima - ''duh'', ''mišljenje'' ali ''duša'') je [[verovanje]] v [[duh]]ove in druga [[nadnaravno bitje|nadnaravna bitja]]. [[Ljudje]] verjamejo, da duhovi prebivajo v živalih, rastlinah, v skalah, zvezdah, in ljudeh. Animizem je glede vere v obstoj duše in duhov v temelju vsake religije. Oblika animizma je [[totemizem]], ki jo nekateri (zgodovinsko prvi: [[Edward Burnett Tylor]]) smatrajo kot naslednjo razvojno stopnjo verovanj.


Za animizem je značilno tudi verovanje ljudi, da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje).
Za animizem je značilno tudi verovanje ljudi, da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje).
Vrstica 5: Vrstica 5:
Ta izraz je najbrž prvi uporabil nemški kemik in fiziolog [[Georg Ernst Stahl]], avtor knjige ''Theoria medica vera'' iz leta 1707. Z njim je želel opisati medicinsko stališče, po katerem procesov v organskem svetu ni mogoče objasniti mehanično, glede na to, da je rezultat duhovne sile, ki jo je poimenoval ''anoima rationis''. Z medicinskega področja so pojem prenesli v filozofijo narave in nato še na druga filozofska področja oziroma v družboslovne znanosti.
Ta izraz je najbrž prvi uporabil nemški kemik in fiziolog [[Georg Ernst Stahl]], avtor knjige ''Theoria medica vera'' iz leta 1707. Z njim je želel opisati medicinsko stališče, po katerem procesov v organskem svetu ni mogoče objasniti mehanično, glede na to, da je rezultat duhovne sile, ki jo je poimenoval ''anoima rationis''. Z medicinskega področja so pojem prenesli v filozofijo narave in nato še na druga filozofska področja oziroma v družboslovne znanosti.


Angleški antropolog Edward Burnett Tylor je izraz vpeljal v [[antropologija|antropologijo]]<ref>Svoje izsledke je E. B. Taylor zaokrožil v knjigi »Primitive Cultures« (''Primitivne kulture'') (1871), ki so jo kasneje tiskali pod naslovom »Religion in Primitive Culture« (''Religija v primitivnih kulturah'')(Harper 1958).</ref>. Po Taylorjevem mnenju vse religije temeljijo na animizmu. Predpostavil razvojno sosledje: animizem, totemizem, [[politeizem]], [[monoteizem]]<ref>[http://hirr.hartsem.edu/ency/Tylor.htm ''Encyclopedia of Religion and Society'', biografski članek o E. B. Taylorju]</ref>. Taylorjeva teorija se v prvotni obliki ni obdržala, je pa imela velik vpliv na antropologijo in religiologijo svojega časa. Danes lahko Taylorjevo teorijo dojemamo kot evrocentrično in kolonialistično.
Angleški antropolog [[Edward Burnett Tylor]] je izraz vpeljal v [[antropologija|antropologijo]] in jo dal na najnižjo stopnjo po »evoluciji« (saj naj bi bila, za razliko od znanosti, to napačna epistemologija), kjer je bila znanost na najvišji evolutivni stopnji. Danes je ta teorija že davno presežena, saj je evrocentrična in kolonialistična.
Animizem se je redifiniral, ne kot primitivna kateogorična napaka (otroška religija, ki naj bi bila prva predstopnja po evolutivni lestvici, ki vodi do realne znanosti), ampak kot kompleksna relacionalna epistemologija in udeležba s partikularnimi okolji.


Animizem se je redifiniral, ne kot primitivna kategorična napaka (otroška religija, ki naj bi bila prva predstopnja po evolutivni lestvici, ki vodi do realne znanosti), ampak kot kompleksna relacionalna epistemologija in udeležba s partikularnimi okolji.
Animizem je značilen za lovsko-nabiralniške družbe, danes pa ga prakticirajo tudi mnogi neo-pogani.

Animizem je značilen za lovsko-nabiralniške družbe. Elemente animizma najdemo tudi v sodobnih osrednjih verovanjih: v [[Šintoizem|Šintoizmu]], [[Hunduizem|Hunduizmu]], [[Panteizem|Panteizmu]] v odsevih pa tudi v Krščan ; zlasti pa v gibanju [[Novopoganstvo|novopoganstva]].

== Opombe in viri ==
{{opombe}}


== Zunanje povezave ==
== Zunanje povezave ==
{{Wikislovar|animizem|Animizem}}
{{Wikislovar|animizem|Animizem}}



{{socio-stub}}
{{socio-stub}}

Redakcija: 13:38, 7. oktober 2011

Animízem (latinsko animus, anima - duh, mišljenje ali duša) je verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja. Ljudje verjamejo, da duhovi prebivajo v živalih, rastlinah, v skalah, zvezdah, in ljudeh. Animizem je glede vere v obstoj duše in duhov v temelju vsake religije. Oblika animizma je totemizem, ki jo nekateri (zgodovinsko prvi: Edward Burnett Tylor) smatrajo kot naslednjo razvojno stopnjo verovanj.

Za animizem je značilno tudi verovanje ljudi, da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje).

Ta izraz je najbrž prvi uporabil nemški kemik in fiziolog Georg Ernst Stahl, avtor knjige Theoria medica vera iz leta 1707. Z njim je želel opisati medicinsko stališče, po katerem procesov v organskem svetu ni mogoče objasniti mehanično, glede na to, da je rezultat duhovne sile, ki jo je poimenoval anoima rationis. Z medicinskega področja so pojem prenesli v filozofijo narave in nato še na druga filozofska področja oziroma v družboslovne znanosti.

Angleški antropolog Edward Burnett Tylor je izraz vpeljal v antropologijo[1]. Po Taylorjevem mnenju vse religije temeljijo na animizmu. Predpostavil razvojno sosledje: animizem, totemizem, politeizem, monoteizem[2]. Taylorjeva teorija se v prvotni obliki ni obdržala, je pa imela velik vpliv na antropologijo in religiologijo svojega časa. Danes lahko Taylorjevo teorijo dojemamo kot evrocentrično in kolonialistično.

Animizem se je redifiniral, ne kot primitivna kategorična napaka (otroška religija, ki naj bi bila prva predstopnja po evolutivni lestvici, ki vodi do realne znanosti), ampak kot kompleksna relacionalna epistemologija in udeležba s partikularnimi okolji.

Animizem je značilen za lovsko-nabiralniške družbe. Elemente animizma najdemo tudi v sodobnih osrednjih verovanjih: v Šintoizmu, Hunduizmu, Panteizmu v odsevih pa tudi v Krščan ; zlasti pa v gibanju novopoganstva.

Opombe in viri

  1. Svoje izsledke je E. B. Taylor zaokrožil v knjigi »Primitive Cultures« (Primitivne kulture) (1871), ki so jo kasneje tiskali pod naslovom »Religion in Primitive Culture« (Religija v primitivnih kulturah)(Harper 1958).
  2. Encyclopedia of Religion and Society, biografski članek o E. B. Taylorju

Zunanje povezave