Esperanto: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.1) (robot Dodajanje: mzn:اسپرانتو
m r2.6.4) (robot Spreminjanje: nl:Esperanto
Vrstica 185: Vrstica 185:
[[nds:Esperanto]]
[[nds:Esperanto]]
[[ne:एस्पेरान्तो]]
[[ne:एस्पेरान्तो]]
[[nl:Esperanto (taal)]]
[[nl:Esperanto]]
[[nn:Esperanto]]
[[nn:Esperanto]]
[[no:Esperanto]]
[[no:Esperanto]]

Redakcija: 12:31, 17. april 2011

Esperanto
Esperanto
Materni jezikPo celem svetu
PodročjeZemlja
Št. maternih
govorcev
2 milijona
umetni
 esperanto
Uradni status
Uradni jezik
Nikjer, uporabljajo ga nekatere mednarodne organizacije
RegulatorAkademija esperanta
(Akademio de Esperanto)
Jezikovne oznake
ISO 639-1eo
ISO 639-2epo
ISO 639-3epo
Zastava esperanta

Esperánto je mednarodni umetni pomožni sporazumevalni jezik. Poljski okulist in jezikoslovec-amater judovskega rodu Ludwig Lazarus Zamenhof (s psevdonimom Esperanto) ga je zasnoval že leta 1878, knjiga o jeziku pa je prvič izšla šele leta 1887. Govori ga predvidoma 2 milijona ljudi po celem svetu. V Sloveniji poteka tečaj esperanta v Ljubljani na Filozofski fakulteti ter v Mariboru na več mestih (Andragoški zavod Maribor - Ljudska univerza, Esperantsko društvo Maribor, Dijaški dom Maribor).

Poleti leta 2007 od 28. julija do 4. avgusta je potekal v Mariboru 7. kongres evropske esperantske unije. Na kongresu so prebrali in poslali pobudo slovenski vladi, da vključi jezik Esperanto med 7 uradnih jezikov, ki jih EU uporablja pri svojem uradovanju v času predsedovanja Slovenije evropski uniji. Vlada je odgovorila, da se bo glede uporabe jezikov držala dosedanje prakse, sam portal za informiranje pa je že v poizkusni fazi in ni možnosti za razširitev. Sedanji portal [1] omogoča tri jezikovne verzije.

Razvoj umetnega jezika

Ideje za sestavo umetnega jezika, ki naj bi ga govorili vsi narodi kot pomožni jezik za sporazumevanje - mednarodni jezik, je že zelo stara. Že René Descartes (1596-1650) je predlagal, da bi izdelali nov univerzalni jezik ker je vloga latinščine v njegovem času začela v mednarodni uporabi slabeti. Kasneje se je pojavljalo še veliko idej, vendar se v praksi vse do sredine 19.stoletja ni zgodilo nič pomembnega. Potem pa je prišlo do pravega izbruha jezikovnih projektov, pojavili so se; novial, interlingva, blaja-zimondal, AO, ido, habe-aban, occidental, volapük, esperanto in še mnogi drugi, skupaj približno petsto projektov, vendar je edino esperanto zadovoljil nekaj osnovnih zahtev, zato se je tudi najbolj razširil. Danes naj bi ga govorilo nekaj milijonov ljudi, vendar je aktivni esperantist Simon Payne bolj kritičen do teh podatkov, saj trdi, da tekoče in brez napak govori esperanto le 4000 do 20000 govorcev. Vendar vsebuje Wikipedija v esperantu do sedaj 89.300 člankov, katere aktivno piše in izpopolnjuje približno 850 oseb. Zato je navedeno število govorcev dvomljivo (primerjava z govorci slovenskega jezika in številom člankov).

Esperanto kot mednarodni jezik

Na pobudo šestnajst milijonov ljudi, ki so podpisali peticijo Organizaciji združenih narodov, v kateri se zavzemajo za pouk esperanta v šolah po vsem svetu, v prepričanju, da bi se s tem omogočilo boljše sporazumevanje med narodi in da bi se z medsebojnim spoznavanjem utrdil mir na svetu, je bila na generalnem zasedanju UNESCO, decembra 1954 v Montevideu, soglasno sprejeta resolucija, v kateri ta najvišja organizacija za kulturo, znanost in prosveto priznava zasluge esperanta v kulturni izmenjavi v svetu. Na istem zasedanju je bila Universala Esperanto - Asocio sprejeta med posvetovalne člane UNESCO.

Primer esperanta

Povest o lačni lisici in vrani

Lačna lisica išče hrano.

  • Malsata vulpo serĉas nutraĵon.

Gre na dvorišče, kjer so piščanci, toda piščanci so v kletki.

  • Ĝi eniras en korton, kie estas kokidoj, sed kokidoj estas en la kaĝo.

Trudi se splaziti skozi odprtine, toda premajhne so.

  • Ĝi penas trarampi tra malfermaĵoj, sed ili estas tro malgrandaj.

Nenadoma lisica zavoha sir.

  • Subite la vulpo ekflaras fromaĝon.

Sledi vonju s svojim nosom in zagleda, da je velik črn vran priletel na dvorišče ter s svojim kljunom vzel kos sira iz podganolovke, ki stoji poleg kletke.

  • Ĝi sekvas la odoron per sia nazo kaj ekvidas, ke granda nigra korvo ekflugis en la korton kaj ekkaptis per sia beko pecon da fromaĝo el la ratkaptilo, kiu staras apud la kaĝo.

Vran tedaj hitro odleti in sede na vejo bližnjega drevesa,

  • La korvo tiam rapide forflugas kaj sidiĝas sur branĉon de apuda arbo.

Lisica se približuje drevesu in reče: >>Oh kako lepo perje te krasi in tvoje oči sijejo kakor zvezde!<<

  • xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx

Lisica nadaljuje: >>Ti si najlepša ptica, ki sem jo kdaj videla.<<

  • La vulpo daŭrigas: >>Vi estas la plej bela birdo, kiun mi iam vidis.<<

>>Slišala sem, da tudi poješ zelo lepo. Zapoj mi torej pesmico!<<

  • >>Mi aŭdis, ke vi ankaŭ kantas tre bele, ekkantu do por mi kanteton!<<

Nečimrn vran je odprl kljun, da bi zapel, a sir je padel iz njegovega kljuna v lisičji gobec.

  • La vanta korvo malfermis la bekon por ekkanti kaj la fromaĝo elfalis el ĝia beko kaj falis en la buŝon de la vulpo.

Glasoslovje in zapis

Esperanto uporablja prirejeno obliko latinice, v kateri je črkam latinske abecede dodano šest črk z razločevalnimi znamenji: ĉ, ĝ, ĥ, ĵ, ŝ (c, g, h, j, in s s strešico oz. cirkumfleksom) ter ŭ (u s polkrožcem oz. brevisom), ni pa latiničnih črk q, x, in y.

Besedilo v esperantu beremo tako, kot je napisano, saj je vsaka črka tudi samostojen fonem.

Esperantska abeceda ima torej naslednje znake:

a b c ĉ d e f g ĝ h ĥ i j ĵ k l m n o p r s ŝ t u ŭ v z

Esperanto ima 28 glasov, in sicer 23 samoglasnikov in 5 soglasnikov. Besedni naglas je na predzadnjem zlogu.

Oblikoslovje in skladnja

Notranja besedna struktura esperanta je aglutinacijska. Besede so torej zgrajene iz zaporedja enot, od katerih vsaka izraža določen slovnični pomen. Meje med morfemi so jasno razvidne. Morfemi se ne spreminjajo in se lahko kombinirajo v različne besede.

Pomembna sta dva sklona: imenovalnik in tožilnik. Razmerje med osebkom in predmetom je urejeno večinoma s pomočjo predlogov, ki se vežejo z imenovalnikom. Besedni red je precej prožen, najpogostejši pa je SVO (= osebek-glagol-predmet), naslednja najbolj običajna zaporednost pa je OSV (= predmet-osebek-glagol).

Glej tudi

  • jezik
  • Vinko Ošlak - predsednik esperantskega centra mednarodnega pisateljskega združenja (P.E.N.)

Zunanje povezave


Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA