Bitka za Iwo Jimo: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mich973 (pogovor | prispevki)
Vrstica 31: Vrstica 31:


Zadnji organizirani napad so japonski vojaki tako izvedli zjutraj [[26. marec|26. marca]] 1945, ko je 300 japonskih napadalcev presenetilo Američane in jim zadalo hude izgube. Preživeli Japonci so se umaknili v številna podzemska skivališča. Po končanih spopadih se je predalo le 1000 japonskih vojakov, nekateri izmed njih tudi več let po končani drugi svetovni vojni.
Zadnji organizirani napad so japonski vojaki tako izvedli zjutraj [[26. marec|26. marca]] 1945, ko je 300 japonskih napadalcev presenetilo Američane in jim zadalo hude izgube. Preživeli Japonci so se umaknili v številna podzemska skivališča. Po končanih spopadih se je predalo le 1000 japonskih vojakov, nekateri izmed njih tudi več let po končani drugi svetovni vojni.
[[Slika:WW2_Iwo_Jima_flag_raising.jpg|thumb|300px|right|Ameriški marinci dvigajo ameriško zastavo na Iwo Jimi po zmagi nad Japonci [[23. februar]]ja [[1945]]. <br />Fotografija [[Joe Rosenthal]]/[[Associated Press]]]]

{{Portal-Vojaštvo}}
{{Portal-Vojaštvo}}
{{milhist-stub}}
{{milhist-stub}}

Redakcija: 09:28, 21. november 2010

Bitka za Iwo Jimo
Del pacifiške vojne druge svetovne vojne

Ameriško izkrcanje na otok
Datum19. februar - 26. marec 1945
Prizorišče
Izid Ameriška zmaga
Udeleženci
 Združene države Amerike  Japonska
Poveljniki in vodje
Holland Smith Tadamiči Kuribajaši 
Moč
110.000 22.000
Žrtve in izgube
6.821 padlih[1]
19.189 ranjenih
21.703 padlih[1]
1.083 ujetih[2]

Bitka za Iwo Jimo (tudi operacija Detachment) je bila bitka druge svetovne vojne za japonski otok Iwo Jima.

Zgodovina bitke

Po porazu japonske vojske v Marijanskem jarku so se Japonci pričeli pripravljati na obrambo otoka. Otok je imel namreč izjemen strateški položaj, saj je letališče na njem predstavljalo izhodišče za ameriški napad na Japonsko. Obrambo otoka je poleti leta 1944 prevzel general Tadamiči Kuribajaši, sposoben vojak, ki je dobro poznal strategijo napada ameriške vojske. Kuribajaši je tako ukazal gradnjo številnih podzemnih predorov, bunkerjev, strojničnih in minometnih gnezd, s katerimi so dobro utrjeni pričakovali ameriško invazijo.

Vse od pozne jeseni 1944 so ameriška letala bombardirala položaje na otoku, vendar akcije niso bistveno oslabile obrambe otoka. Zato so 19. februarja 1945 Američani začeli s kopensko invazijo na otok, saj so morali zavzeti letališče, s katerega naj bi z bombniki B-29 pričeli ogrožati japonska mesta.

Poveljnik napada je bil ameriški general Holland M. Smith, ki je naletel na izjemen japonski odpor. Američani so načrtovali hitro zasedbo otoka brez večjih izgub. Že prvi dan pa so tako imeli napadalci približno tisoč mrtvih in ranjenih, se je pa na otok uspelo izkrcati cca. 30.000 marincem. Japonski vojaki so imeli ukaz braniti svoje položaje do zadnjega diha. 21. februarja so japonska letala uspela potopiti letalonosilko Bismarck Sea, v napadu pa je bilo močno poškodovanih tudi nekaj spremljevalnih ladij in letalonosilka Saratoga. Kljub močni obrambi so dva dni kasneje, tj. 23. februarja, Američani uspeli zavzeti najvišji vrh otoka, Suribači, kjer so zaradi propagande izobesili veliko ameriško zastavo. Dogodek je bil fotografiran, tako je slika obšla ves svet, nominirana pa je bila tudi za Pulizerjevo nagrado. Vendar bitka tedaj sploh še ni bila končana.

Zadnji organizirani napad so japonski vojaki tako izvedli zjutraj 26. marca 1945, ko je 300 japonskih napadalcev presenetilo Američane in jim zadalo hude izgube. Preživeli Japonci so se umaknili v številna podzemska skivališča. Po končanih spopadih se je predalo le 1000 japonskih vojakov, nekateri izmed njih tudi več let po končani drugi svetovni vojni.

Ameriški marinci dvigajo ameriško zastavo na Iwo Jimi po zmagi nad Japonci 23. februarja 1945.
Fotografija Joe Rosenthal/Associated Press

Predloga:Link FA Predloga:Link FA

  1. 1,0 1,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani morison, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  2. Ross, Bill D. (1985). Iwo Jima: Legacy of Valor. New York: Vintage Books. XIV. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |nopp= (predlagano je |no-pp=) (pomoč)