Giuseppe Verdi: Razlika med redakcijama

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
TXiKiBoT (pogovor | prispevki)
Boti
191.982 urejanj
m robot Dodajanje: lv:Džuzepe Verdi
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{slog|newikificirano}}

{{bioslika|islike=Verdi.jpg |opis=''Giuseppe Verdi ''|napis=''Giuseppe Verdi ''}}
{{bioslika|islike=Verdi.jpg |opis=''Giuseppe Verdi ''|napis=''Giuseppe Verdi ''}}
[[Slika:Bankovec-Giuseppe Verdi.jpg|thumb|right|300px|Verdi na bankovcu za 1000 italijanskih lir]]
[[Slika:Bankovec-Giuseppe Verdi.jpg|thumb|right|300px|Verdi na bankovcu za 1000 italijanskih lir]]
'''Giuseppe''' Fortunino Francesco '''Verdi''', [[Italijani|italijanski]] [[opera|operni]] [[skladatelj]], * (9.) [[10. oktober]] [[1813]], Roncole (danes [[Roncole Verdi]]) pri [[Parma|Parmi]], † [[27. januar]] [[1901]], [[Milano]].
'''Giuseppe''' Fortunino Francesco '''Verdi''', [[Italijani|italijanski]] [[opera|operni]] [[skladatelj]], * [[10. oktober]] [[1813]], Roncole (danes [[Roncole Verdi]]) pri [[Parma|Parmi]], † [[27. januar]] [[1901]], [[Milano]].


Že kot mlad fant je pokazal velik talent za glasbo, ki ga je dokazal s stavki, napisanimi na staremu, klavirju, ki ga je igral pri tamkajnšnjemu organistu Pietru Baistrocchiju, kateri je verjetno tudi kriv za to legendo gledališke glasbe. Le-ta je videl potencial v mlademu Verdiju, in je verjel da mu bo v glasbenem svetu uspelo. Njegova glasbena izobrazba se je še dodatno obogatila v ogromni Jezuitski knjižnici v Bussetu, ki pa je še danes v uporabi.
Že kot mlad fant je pokazal velik talent za glasbo, ki ga je dokazal s stavki, napisanimi na starem klavirju, ki ga je igral pri tamkajnšnjemu organistu Pietru Baistrocchiju. Le-ta je videl potencial v mladem Verdiju in je verjel, da mu bo v glasbenem svetu uspelo. Njegova glasbena izobrazba se je še dodatno obogatila v ogromni jezuitski knjižnici v Bussetu, ki pa je še danes v uporabi.
Temelji in skladateljstva mu je podal Ferdinando Provesi, mojster lokalne filharmonije, dodatno pa se je izuril v Milanu. Ni bil sprejet na glasbeno akademijo (bil je prestar), zato se je tri leta učil kontrapunkt* pri Vincenzu Lavigni, ki je bil čembalist v gledališču Scala. Istočasno je bil prisoten v več gledališčih po Milanu, da bi se razgledal in naučil delovanja takratne javne in zaodrne scene. Ker je bil Milano še vedno pod avstrijsko oblastjo, se je razgledal tudi na področju klasične dunajske glasbe. Njegova vpeljava v aristokracijo Milanske družbe in povezave z gledališčem sta ga pripeljale do njegove usode - skladateljstva (namesto da bi se posvetil sakralni glasbi in vodil cerkvene zbore, je ustvarjal skoraj izključno gledališko glasbo).
Glasbenih osnov in skladateljstva mu je podal Ferdinando Provesi, mojster lokalne filharmonije, dodatno pa se je izuril v Milanu. Ni bil sprejet na glasbeno akademijo (bil je prestar), zato se je tri leta učil [[kontrapunkt]] pri Vincenzu Lavigni, ki je bil čembalist v gledališču Scala. Istočasno je bil prisoten v več gledališčih po Milanu, da bi se razgledal in naučil delovanja takratne javne in zaodrne scene. Ker je bil Milano še vedno pod avstrijsko oblastjo, se je razgledal tudi na področju klasične dunajske glasbe. Njegova vpeljava v aristokracijo milanske družbe in povezave z gledališčem sta ga pripeljale do njegove usode - skladateljstva (namesto da bi se posvetil sakralni glasbi in vodil cerkvene zbore, je ustvarjal skoraj izključno gledališko glasbo).
Njegova prva opera (originalno Rochester), rezultat dolgotrajnega izpopolnjevanja, je bila kasneje predelana v Oberto, conte di San Bonifacio, ki je bila zaigrana v gledališču Scala (prvič 17.11.1839), in požela ne posebno velik uspeh. Impresarij* največjega Milanskega gledališča – Bartolomeo Merelli – mu je ponudil pogodbo za še dve operi. Tako je bila komična opera – Un giorno di regno – igrana le enkrat, in njegova najuspešnejša in najbolj znana opera Nabucco, ki je prikazala Verdija v vsem njegovem sijaju.
Njegova prva opera (originalno Rochester), rezultat dolgotrajnega izpopolnjevanja, kasneje predelana v Oberta, conte di San Bonifacio ni požela velikega uspeh. [[Impresarij]] največjega milanskega gledališča – Bartolomeo Merelli – mu je ponudil pogodbo za še dve operi. Tako sta nastali komična opera Un giorno di regno, in njegova najuspešnejša in najbolj znana opera [[Nabucco (opera)|Nabucco]], ki je prikazala Verdija v vsem njegovem sijaju.
Ta šablona, kjer se resnica podaja na plan v več valih, je bila ponovljna v njegovi naslednji operi – I Lombardi alla prima crociata ter Ernani. Stil iz teh dveh oper je bil še boljši v delu I due Foscari, in požlahtnjen v Alziri. Te opere iz Verdijeve zgodnje dobe ustvarjanja imajo vsaka svoj edinstven značaj, ker vsaka razišče in prikaže dogodke in zgodbo iz popolnoma druge luči. Kasneje, v delu Giovanna d'Arco, igra glavno vlogo nadnaravni element človeškega uma, in je zopet razkrit v valih. Z opero Macbeth, je Verdi prvič sestavil osrednjo zgodbo precej Shakespearovsko, in je z glasbo posebej naglašal dramatične »vozle« v zgodbi.
Ta šablona, kjer se resnica podaja na plan v več valih, je bila ponovljna v njegovih naslednjih operah – I Lombardi alla prima crociata ter Ernani. Slog iz teh dveh oper je bil še boljši v delu I due Foscari in požlahtnjen v Alziri. Te opere iz Verdijeve zgodnje dobe ustvarjanja imajo vsaka svoj edinstven značaj, ker vsaka razišče in prikaže dogodke in zgodbo iz popolnoma druge luči. Kasneje, v delu Giovanna d'Arco, igra glavno vlogo nadnaravni element človeškega uma, in je zopet razkrit v valih. Z opero [[Macbeth (opera)|Macbeth]] je Verdi prvič sestavil osrednjo zgodbo precej Shakespearovsko, in je z glasbo posebej naglašal dramatične »vozle« v zgodbi.
Do svojega tridesetega leta je bil Verdi mednarodno poznan. Njegova dela so bila igrana v vseh najpomembnejših Italijanskih operah. Toda tudi Verdi ni bil nekdo, ki bi pustil svojo slavo in ugled na cedilu, zato je sprejel vsak, še tako težak izziv, kot je predelava njegove I Lombardi v Jérusalem za francosko operno hišo, izkušnje iz tega podviga pa je spretno prenesel na naslednje delo – La battaglia di Legnano. Zatem so se nekako enakomerno zvrstila dela: Luisa Miller, Stiffelio ter Rigoletto, ki ga uvrščamo v sam vrh Verdijevega ustvarjanja, kjer se popolnoma perfektno zložena veriga zapletov in dogodkov neverjetno sklada z glasbeno spremljavo.
Do svojega tridesetega leta je bil Verdi že širše poznan in uveljavljen skladatelj. Njegova dela so bila igrana v vseh najpomembnejših italijanskih opernih hišah. Toda tudi Verdi ni bil nekdo, ki bi pustil svojo slavo in ugled na cedilu, zato je sprejel vsak, še tako težak izziv. Predelal je opero I Lombardi v Jérusalem za francosko operno hišo, izkušnje iz tega podviga pa je spretno prenesel na naslednje delo – La battaglia di Legnano. Zatem so se nekako enakomerno zvrstila dela: Luisa Miller, Stiffelio ter Rigoletto, ki ga uvrščamo v sam vrh Verdijevega ustvarjanja, kjer se popolnoma perfektno zložena veriga zapletov in dogodkov neverjetno sklada z glasbeno spremljavo.
Po enoletnem premoru je napisal La Traviato, ki je prav tako temeljila na individualnih človeških značajih, še isto leto pa je napisal tudi Il Trovatore, ki pa je bila drugačna. Snov je vzel iz istoimenske igre, avtorja Garcie Gutierrez.
Po enoletnem premoru je napisal La Traviato, ki je prav tako temeljila na individualnih človeških značajih, še isto leto pa je napisal tudi Il Trovatore, ki pa je bila drugačna.
Verdi je kasneje še enkrat v svoje roke vzel izziv Francoske operne hiše, in z delom Les Vepres pokazal kaj zna, s tem delom mu je tudi prvikrat uspelo vsaditi konflikte in težave cele države v posamezne osebe. Poleg prevoda dela Il Trovatore v Le Trouvere ter transformacije dela Stiffelio v Aroldo, je verdi še naprej eksperimentiral z novimi načini izražanja političnih tem in kontrastov skozi svoja dela (npr. delo Simon Boccanegra).
Verdi je kasneje še enkrat v svoje roke vzel izziv francoske operne hiše, in z delom Siciljanske večernice pokazal, kaj zna. V njej mu je prvikrat uspelo vsaditi konflikte in težave cele države v posamezne osebe. Poleg prevoda dela Il Trovatore v Le Trouvere ter transformacije opere Stiffelio v Arolda, je Verdi še naprej eksperimentiral z novimi načini izražanja političnih tem in kontrastov skozi svoja dela (npr. delo Simon Boccanegra).
Kasneje, ko se je Verdi spet vrnil na Francoski oder, je ponovno napisal Macbeth, in napisal novi, Don Varlos, v kateri je kljub izredni zapletenosti nekaterih prejšnjih zgodb sestavil najbolj zapleteno doslej.
Kasneje, ko se je Verdi spet vrnil na francoski oder, je ponovno napisal Macbetha, in napisal novega Don Carlosa, v kateri je kljub izredni zapletenosti nekaterih prejšnjih zgodb sestavil najbolj zapleteno doslej.
Po vseh teh glasbenih uspehih je bil Verdi izbran celo za podpredsednika Italijanske vlade, in je na Cavourjevo zahtevo sestavil himno za mednarodno razstavo (Universal Exposition) v Londonu. Med vsem tem dogajanjem mu je bilo vedno nekako žal, hkrati pa je bil jezen zaradi pomanjkanja italijanske narodne zavesti, čemur pa je pripomogel z rekviemom Mass, kot znak spoštovanja do kolega Rossinija, ki je umrl v času njegovega podpredsedovanja.
Po vseh teh glasbenih uspehih je bil Verdi izbran celo za podpredsednika italijanske vlade, in je na [[Cavour]]jevo zahtevo sestavil himno za mednarodno razstavo (Universal Exposition) v Londonu. Med vsem tem dogajanjem mu je bilo vedno nekako žal, hkrati pa je bil jezen zaradi pomanjkanja italijanske narodne zavesti, čemur pa je pripomogel z rekviemom Mass, kot znak spoštovanja do kolega Rossinija, ki je umrl v času njegovega podpredsedovanja.
Stvarjenje opere Aide, katero je Ismail Pascia določil za »državno opero« Egipta, je rezultiralo v Italijanski imitaciji Francoske opére, z veliko zapleti, razpleti ter prepletanjem strasti z glasbenim dogajanjem.
Stvarjenje Aide, ki jo je Ismail Pascia določil za »državno opero« Egipta, je rezultiralo v italijanski imitaciji francoske opére z veliko zapleti, razpleti ter prepletanjem strasti z glasbenim dogajanjem.
Inštrumentalna glasba s severne strani Alp je postajala vse bolj znana tudi v Italiji, in je vzpodbujala Verdija da je napisal Quartet, s katerim je pokazal, da se zna »bojevati« s svojimi stvaritvami. Ob smrti Allesandra Manzonija se je odločil nepisati Rekviem, in to sam (rekviem je izredno dolga glasbena oblika), pri katerem si je pomagal z že napisanim zadnjim stavkom iz Rossinijevega Rekviema (Mass). Obdržal je tudi jasno izgovorjavo besedila ter milozvočnost iz prejšnjega tovrstnega dela.
Inštrumentalna glasba s severne strani Alp je postajala vse bolj znana tudi v Italiji in je vzpodbujala Verdija, da je napisal Quartet, s katerim je pokazal, da se zna »bojevati« s svojimi stvaritvami. Ob smrti Allesandra Manzonija se je odločil nepisati Rekviem, pri katerem si je pomagal z že napisanim zadnjim stavkom iz Rossinijevega Rekviema (Mass). Obdržal je tudi jasno izgovorjavo besedila ter milozvočnost iz prejšnjega tovrstnega dela.
Verdi se je po daljši dobi navideznega počivanja spravil h koreniti predelavi opere Simon Boccanegra, s tem pa je tudi pričel sodelovati z Arrigom Boito, nato pa je predelal še Don Carlos, delo za Francozko opéro v opero, ki je bila primernejša za Italijanski oder.
Verdi se je po daljši dobi navideznega počivanja spravil h koreniti predelavi opere Simon Boccanegra, s tem pa je tudi pričel sodelovati z Arrigom Boitom, nato pa je ponovno predelal še "francoskega" Don Carlosa. Kasneje je Verdi napisal opero Otello (tokrat vsebina bistveno drugačna – izrazito verska), v kateri se kljub statičnemu toku glasbe in dogajanja najdejo nekatere oblike iz prejšnjih dob njegovega ustvarjanja. Le v Verdijevem zadnjem delu – Falstaffu, je namesto jasno in lahko razvidnega dogajanja, akcije ter spletk zgodba postavljena izredno intelektualno igro, ki jo spremlja enako težko razvidna glasbena spremljava.
Kasneje je verdi napisal opero Otello (tokrat vsebina bistveno drugačna – izrazito verska), v kateri se kljub statičnemu toku glasbe in dogajanja najdejo nekatere oblike iz prejšnjih dob njegovega ustvarjanja. Le v Verdijevem zadnjem delu – Falstaff, je namesto jasno in lahko razvidnega dogajanja, akcije ter spletk zgodba postavljena izredno intelektualno igro, ki jo spremlja enako težko razvidna glasbena spremljava.
Verdijeva smrt (27.1.1901) je označila konec takratne Italijanske dobe, toda povzdigovanje tega velikega skladatelja je pripeljalo do neusahljive slave njegovih del, še posebej takih, kot os Nabucco, Rigoletto, Aida ter Otello, ki so še danes živa in zdrava igrana na svetovnih odrih.


Verdi je eden izmed najpomembnejših opernih skladateljev glasbene romantike, ki pa je s svojimi zadnjimi operami uspešno razvil sodobnejše oblike. Imel je izreden občutek za dramatizacijo in bil je neverjeten melodik.
Verdi je torej eden izmed najpomembnejših opernih skladateljev glasbene romantike, ki pa je s svojimi zadnjimi operami uspešno razvil sodobnejše oblike. Imel je izreden občutek za dramatizacijo in bil je neverjeten melodik.
Nehote je postal glasnik gibanja za osvoboditev severne Italije izpod [[Avstrijci|avstrijske]] oblasti in združitev Italije. Začetnice njegovega priimka so pomenile politično geslo '''''V'''ittorio '''E'''manuelle '''r'''e '''d'''´'''I'''talia'' in zaradi tega je imel skladatelj nemalokrat težave s [[cenzura|cenzuro]].
Nehote je postal glasnik gibanja za osvoboditev severne Italije izpod [[Avstrijci|avstrijske]] oblasti in združitev Italije. Začetnice njegovega priimka so pomenile politično geslo '''''V'''ittorio '''E'''manuelle '''r'''e '''d'''´'''I'''talia'' in zaradi tega je imel skladatelj nemalokrat težave s [[cenzura|cenzuro]].
Po smrti prve žene in otrok je v gledališču spoznal svojo drugo življenjsko sopotnico [[Giuseppina Strepponi|Giuseppino Strepponi]], operno pevko, ki je sodelovala na krstnih predstavah zgodnejših mojstrovih del.
Po smrti prve žene in otrok je v gledališču spoznal svojo drugo življenjsko sopotnico [[Giuseppina Strepponi|Giuseppino Strepponi]], operno pevko, ki je sodelovala na krstnih predstavah zgodnejših mojstrovih del.
Napisal je 440 opernih del, v katerih je uporabil 228 oseb.


== Opere ==
== Opere ==

Redakcija: 08:48, 8. junij 2008

Giuseppe Verdi
Slika:Bankovec-Giuseppe Verdi.jpg
Verdi na bankovcu za 1000 italijanskih lir

Giuseppe Fortunino Francesco Verdi, italijanski operni skladatelj, * 10. oktober 1813, Roncole (danes Roncole Verdi) pri Parmi, † 27. januar 1901, Milano.

Že kot mlad fant je pokazal velik talent za glasbo, ki ga je dokazal s stavki, napisanimi na starem klavirju, ki ga je igral pri tamkajnšnjemu organistu Pietru Baistrocchiju. Le-ta je videl potencial v mladem Verdiju in je verjel, da mu bo v glasbenem svetu uspelo. Njegova glasbena izobrazba se je še dodatno obogatila v ogromni jezuitski knjižnici v Bussetu, ki pa je še danes v uporabi. Glasbenih osnov in skladateljstva mu je podal Ferdinando Provesi, mojster lokalne filharmonije, dodatno pa se je izuril v Milanu. Ni bil sprejet na glasbeno akademijo (bil je prestar), zato se je tri leta učil kontrapunkt pri Vincenzu Lavigni, ki je bil čembalist v gledališču Scala. Istočasno je bil prisoten v več gledališčih po Milanu, da bi se razgledal in naučil delovanja takratne javne in zaodrne scene. Ker je bil Milano še vedno pod avstrijsko oblastjo, se je razgledal tudi na področju klasične dunajske glasbe. Njegova vpeljava v aristokracijo milanske družbe in povezave z gledališčem sta ga pripeljale do njegove usode - skladateljstva (namesto da bi se posvetil sakralni glasbi in vodil cerkvene zbore, je ustvarjal skoraj izključno gledališko glasbo). Njegova prva opera (originalno Rochester), rezultat dolgotrajnega izpopolnjevanja, kasneje predelana v Oberta, conte di San Bonifacio ni požela velikega uspeh. Impresarij največjega milanskega gledališča – Bartolomeo Merelli – mu je ponudil pogodbo za še dve operi. Tako sta nastali komična opera Un giorno di regno, in njegova najuspešnejša in najbolj znana opera Nabucco, ki je prikazala Verdija v vsem njegovem sijaju. Ta šablona, kjer se resnica podaja na plan v več valih, je bila ponovljna v njegovih naslednjih operah – I Lombardi alla prima crociata ter Ernani. Slog iz teh dveh oper je bil še boljši v delu I due Foscari in požlahtnjen v Alziri. Te opere iz Verdijeve zgodnje dobe ustvarjanja imajo vsaka svoj edinstven značaj, ker vsaka razišče in prikaže dogodke in zgodbo iz popolnoma druge luči. Kasneje, v delu Giovanna d'Arco, igra glavno vlogo nadnaravni element človeškega uma, in je zopet razkrit v valih. Z opero Macbeth je Verdi prvič sestavil osrednjo zgodbo precej Shakespearovsko, in je z glasbo posebej naglašal dramatične »vozle« v zgodbi. Do svojega tridesetega leta je bil Verdi že širše poznan in uveljavljen skladatelj. Njegova dela so bila igrana v vseh najpomembnejših italijanskih opernih hišah. Toda tudi Verdi ni bil nekdo, ki bi pustil svojo slavo in ugled na cedilu, zato je sprejel vsak, še tako težak izziv. Predelal je opero I Lombardi v Jérusalem za francosko operno hišo, izkušnje iz tega podviga pa je spretno prenesel na naslednje delo – La battaglia di Legnano. Zatem so se nekako enakomerno zvrstila dela: Luisa Miller, Stiffelio ter Rigoletto, ki ga uvrščamo v sam vrh Verdijevega ustvarjanja, kjer se popolnoma perfektno zložena veriga zapletov in dogodkov neverjetno sklada z glasbeno spremljavo. Po enoletnem premoru je napisal La Traviato, ki je prav tako temeljila na individualnih človeških značajih, še isto leto pa je napisal tudi Il Trovatore, ki pa je bila drugačna. Verdi je kasneje še enkrat v svoje roke vzel izziv francoske operne hiše, in z delom Siciljanske večernice pokazal, kaj zna. V njej mu je prvikrat uspelo vsaditi konflikte in težave cele države v posamezne osebe. Poleg prevoda dela Il Trovatore v Le Trouvere ter transformacije opere Stiffelio v Arolda, je Verdi še naprej eksperimentiral z novimi načini izražanja političnih tem in kontrastov skozi svoja dela (npr. delo Simon Boccanegra). Kasneje, ko se je Verdi spet vrnil na francoski oder, je ponovno napisal Macbetha, in napisal novega Don Carlosa, v kateri je kljub izredni zapletenosti nekaterih prejšnjih zgodb sestavil najbolj zapleteno doslej. Po vseh teh glasbenih uspehih je bil Verdi izbran celo za podpredsednika italijanske vlade, in je na Cavourjevo zahtevo sestavil himno za mednarodno razstavo (Universal Exposition) v Londonu. Med vsem tem dogajanjem mu je bilo vedno nekako žal, hkrati pa je bil jezen zaradi pomanjkanja italijanske narodne zavesti, čemur pa je pripomogel z rekviemom Mass, kot znak spoštovanja do kolega Rossinija, ki je umrl v času njegovega podpredsedovanja. Stvarjenje Aide, ki jo je Ismail Pascia določil za »državno opero« Egipta, je rezultiralo v italijanski imitaciji francoske opére z veliko zapleti, razpleti ter prepletanjem strasti z glasbenim dogajanjem. Inštrumentalna glasba s severne strani Alp je postajala vse bolj znana tudi v Italiji in je vzpodbujala Verdija, da je napisal Quartet, s katerim je pokazal, da se zna »bojevati« s svojimi stvaritvami. Ob smrti Allesandra Manzonija se je odločil nepisati Rekviem, pri katerem si je pomagal z že napisanim zadnjim stavkom iz Rossinijevega Rekviema (Mass). Obdržal je tudi jasno izgovorjavo besedila ter milozvočnost iz prejšnjega tovrstnega dela. Verdi se je po daljši dobi navideznega počivanja spravil h koreniti predelavi opere Simon Boccanegra, s tem pa je tudi pričel sodelovati z Arrigom Boitom, nato pa je ponovno predelal še "francoskega" Don Carlosa. Kasneje je Verdi napisal opero Otello (tokrat vsebina bistveno drugačna – izrazito verska), v kateri se kljub statičnemu toku glasbe in dogajanja najdejo nekatere oblike iz prejšnjih dob njegovega ustvarjanja. Le v Verdijevem zadnjem delu – Falstaffu, je namesto jasno in lahko razvidnega dogajanja, akcije ter spletk zgodba postavljena izredno intelektualno igro, ki jo spremlja enako težko razvidna glasbena spremljava.

Verdi je torej eden izmed najpomembnejših opernih skladateljev glasbene romantike, ki pa je s svojimi zadnjimi operami uspešno razvil sodobnejše oblike. Imel je izreden občutek za dramatizacijo in bil je neverjeten melodik. Nehote je postal glasnik gibanja za osvoboditev severne Italije izpod avstrijske oblasti in združitev Italije. Začetnice njegovega priimka so pomenile politično geslo Vittorio Emanuelle re d´Italia in zaradi tega je imel skladatelj nemalokrat težave s cenzuro. Po smrti prve žene in otrok je v gledališču spoznal svojo drugo življenjsko sopotnico Giuseppino Strepponi, operno pevko, ki je sodelovala na krstnih predstavah zgodnejših mojstrovih del.


Opere

Ostala dela

Glej tudi

Stub icon

Ta članek o skladatelju je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Giuseppe_Verdi&oldid=1347308«