Pokopališče La Recoleta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Glavni vhod
Pokopališka pot
Mavzolej Juana Lavalle
Mavzolej Eve Peron
Liza Minnelli ob grobu Eve Peron, 1993
Spominski napis za Evo (Evito) Peron na njenem grobu

Pokopališče La Recoleta (špansko Cementerio de la Recoleta) je pokopališče v soseski Recoleta v Buenos Airesu v Argentini. V njem so grobovi pomembnih ljudi, med njimi Eve Perón, predsednikov Argentine, dobitnikov Nobelove nagrade, ustanovitelja argentinske mornarice in Napoleonove vnukinje. Leta 2011 ga je BBC označil za eno najboljših pokopališč na svetu,[1] leta 2013 pa ga je CNN uvrstil med 10 najlepših pokopališč na svetu.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Frančiškanski menihi reda Recoletos, francoske reformne veje manjših bratov,[3] so na to območje prispeli v začetku 18. stoletja. Pokopališče je zgrajeno okoli samostana (Convento de la Recoleta)[4] in cerkve Gospe od Pilarja (Iglesia de Nuestra Señora del Pilar), zgrajene leta 1732.

Red je bil razpuščen leta 1822, vrt samostana pa je bil spremenjen v prvo javno pokopališče v Buenos Airesu. Odprto 17. novembra istega leta pod imenom Cementerio del Norte (Severno pokopališče), so bili odgovorni za njegovo ustanovitev tedanji guverner Martin Rodríguez, ki bo na koncu pokopan na pokopališču, in vladni minister Bernardino Rivadavia.

Postavitev leta 1822 je izvedel francoski gradbeni inženir Próspero Catelin, ki je tudi oblikoval sedanjo fasado metropolitanske stolnice v Buenos Airesu.[5] Pokopališče je bilo nazadnje preurejeno leta 1881, pod vodstvom italijanskega arhitekta Juana Antonia Buschiazza, medtem ko je bil župan mesta Torcuato de Alvear.[6]

Opis[uredi | uredi kodo]

Na 5,5 hektarjev zemljišča se nahaja 4691 obokov, vse nad tlemi, od katerih jih je 94 argentinska vlada razglasila za nacionalne zgodovinske spomenike in jih varuje država. Vhod na pokopališče je skozi neoklasicistična vrata z visokimi dorskimi stebri. Pokopališče vsebuje veliko dodelanih marmornatih mavzolejev, okrašenih s kipi, v najrazličnejših arhitekturnih slogih, kot so art déco, art nouveau, barok in neogotska arhitektura in večina materialov, uporabljenih med 1880 in 1930 pri gradnji grobnic so bili uvoženi iz Pariza in Milana.[6] Celotno pokopališče je razdeljeno na odseke, kot so mestni bloki, s širokimi drevoredi ob poteh, ki se razcepijo na poti, napolnjene z mavzoleji.

Te mavzoleje še vedno uporabljajo bogate družine v Argentini, ki imajo svoje grobnice in tam hranijo svoje pokojne. Medtem ko so številni mavzoleji v dobri obliki in dobro vzdrževani, so drugi propadli. Več jih je mogoče najti z razbitim steklom in posutimi s smeti. Med številnimi spomini so dela opaznih argentinskih kiparjev, na primer Lole Mora in Luisa Perlottija. Grobnica Liliane Crociati de Szaszak je zaradi svoje nenavadne zasnove še posebej zanimiva.

Grobovi znanih ljudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Wilson, Samantha (31. oktober 2011). »The world's best cemeteries«. BBC. London. Pridobljeno 1. marca 2013. Cementerio de la Recoleta, Buenos Aires
  2. Holmes, Bruce (20. februar 2013). »10 of the world's most beautiful cemeteries«. Atlanta: CNN. Pridobljeno 1. marca 2013. La Recoleta Cemetery, Buenos Aires, Argentina
  3. Albino Dieguez Videla (1983). La Recoleta (v španščini). Libros de Hispanoamérica. en 1822, ordenó el desalojo del convento de los Recoletos Franciscanos —no sin resistencia— para establecer un cementerio público
  4. Leyes y decretos promulgados en la provincia de Buenos Aires (v španščini). Argentina: Impr. del Mercurio. 1877. str. 318. Convento de la Recoleta [...] destinado para Cementario [...] El edificio llamado de la Recoleta
  5. Gaffoglio, Loreley (8. januar 2004). »Insólitas historias que guarda el cementerio de la Recoleta« [Odd stories that the Recoleta cemetery keeps.]. La Nación (v španščini). Buenos Aires. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2011. Pridobljeno 12. decembra 2011.
  6. 6,0 6,1 »Cementerio de la Recoleta« [Recoleta cemetery]. Guía de la Arquitectura de Buenos Aires (v španščini). Buenos Aires: Clarín. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2012. Pridobljeno 13. decembra 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]