Pogovor:Editio princeps

Alenka, dober dan:

hvala za prijazno in radovedno sporočilo! Zapisala si:

"Za seminarsko delo pišemo članke za Wikipedijo. Naslov, torej tematika mojega je Editio princeps. Literature o tem ni kaj dosti ..."

Oh, se je pa kar najde, čeprav se sprva res zdi tako, da gre za področje ali temo, o kateri se bolj malo piše. Moj občutek je bil pred desetletji na las podoben tvojemu.

"Kako je s tem pojmom pri nas, ali gre le za papirnat termin ali je kaj več na njem, dobrodošle bi bile tudi vsakršne pripombe o dosedanji vsebini članka ..."

Prebral sem si članek na Wikipediji.

Presenetil me je drugi pomen, ker gre za tehtno pravno določitev, vendar sam izraza doslej nisem povezoval s tem in takimi primeri.

A sem ob njem dojel, da je treba premisliti prvo alinejo v tvojem članku. Razlikovanje med prvo objavo in prvo izdajo je upravičeno. Čudi pa me, da si s svojim izhodiščnim pojmom povezala avtogram ali rokopis (gesla zanje se ne obstajajo, a po moje bi morala uporabiti izraz *avtograf* -- ne zanima te *podpis* nekoga, zlasti znane osebe, temveč dejstvo, da je nekdo *sam napisal* besedilo, ne pa prepisovalec, ki je naredil čistopis).

Iz glave ti ne znam povedati, ali je ta pojem v rabi v *klasični filologiji*, torej v zvezi z obdobjem rokopisov in prepisovanja kot obliki razmnoževanja in širjenja, ali ne. Vsekakor je zgodovina rokopisnega beleženja drugačna vse do trenutka, ko so v Evropi iznašli tisk, -- in verjetno je prvo tiskanje *starejših* rokopisov dobilo tudi svojo filološko/uredniško označitev in status. Z besedo *starejši* imam v mislih to, da ni za natis poskrbel avtor ali prepisovalec in da je bil zelo verjetno natisnjen *prepis* in ne *izvirnik* (prvi ali prvotni zapis).

Zame, torej za mojo izkušnjo in moje področje raziskovanja, je ta pojem vezan na obdobje *tiska*. In sicer pomeni v tem primeru *prvo knjižno objavo* nekega besedila, praviloma leposlovnega dela (ne zgodovinskih dokumentov, morda bi bila pri pravu možna neka posebna logika in zgodovina razlikovanja verzij).

Zadeva je lepo vidna zlasti pri pesniških zbirkah. Cankar je sprva objavljal posamezne pesmi po revijah in časopisih. Potem je določene pesmi (i)zbral, tudi predelal, predvsem pa razporedil v *zbirko*, ki jo poznamo kot 1. izdajo Erotike.

Zaradi znane usode te knjižne objave se zastavi vprašanje, ali je 2. izdaja Erotike res zgolj ponatis ali pa že povsem drugačna zbirka, pri kateri je bil skoraj že pomotoma ohranjen naslov prve zbirke (kakor je to izpeljal v Opombah France Bernik v 2. knjigi Cankarjevega ZD). Sprememb med obema knjigama je res toliko, da ni bilo pravilno ravnanje Izidorja Cankarja, ki je v Zbranih spisih združil obe izdaji v mešano objavo, kakor da gre zgolj za eno samo zbirko v dveh objavah.

Manj zapleten in zahteven primer je Goethejev roman Werther. Odmevna je bila 1. izdaja leta 1774, čeprav so ponatisi sledili nemudoma, a to so bili praviloma divji/nedovoljeni ponatisi (Raubdruck, brez avtorjevega dovoljenja in oblastnega privilegija -- vsaj oblasti, pod katero je živel pisatelj). Ko pa je priblizno 15 let pozneje Goethe pripravljal svoje Schriften, torej je zbral dotedanje svoje objave in jih dopolnil z doslej neobjavljenimi deli, je besedilo Wertherja *predelal*, zlasti je omilil mesta, povezana s samomorom.

Ob tej izdaji Schriften je Goethe objavil še 3 izdaje zbranih del pri založniku Cotta. V takem primeru, ko imamo *več* knjižnih izdaj istega/nekega dela, postane pomembna in zanimiva verzija, ki jo poimenujemo *editio princeps*.

V razmerah slovenske literature v 2. polovici 19. stoletja, praktično do Schwentnerjeve odločitve, da začne leta 1900 prilagati reviji Ljubljanski zvon prilogo Slovenska knjigarna, so mnoga pomembna, tudi klasična dela izšla zgolj v reviji -- in so jih pisatelji z velikim zamikom objavili v svojih *zbranih spisih* ali pa so izšla v knjižni obliki šele po njihovi smrti. V tem primeru koncept editio princeps preprosto ni uporabljiv v svoji čisti obliki, a v zadregi literarni zgodovinarji sprejemajo Jurčičev razlog za ustanovitev revije Ljubljanski zvon: nadomestilo za knjižni trg z novitetami, in proučujejo učinke objav v reviji -- vsaj pri Trdinovi bajki Kresna noč so bili res izjemni.

Tavčar je na stara leta, potem ko je enkrat že zbral svoja besedila (v 90-ih letih), objavil roman Visoška kronika v reviji Ljubljanski zvon. Kakšen simbolni pomen je imela knjižna objava tega dela, je vidno iz dejstva, da je založnica Tiskovna zadruga pripravila Ivana Prijatelja, da je kot urednik naslednjo izdajo njegovih zbranih del začel pri koncu, z zadnjo knjigo -- tako so lahko bolnemu in umirajočemu pisatelju na posestvu Visoko svečano izročili na svilen papir natisnjeno knjižno objavo romana. Za editio princeps pa ni poskrbel pisatelj sam, temveč urednik -- ne glede na obseg dogovorov med pisateljem, založnico ter urednikom in dejstvo, da je bil pisatelj še živ.

Skratka, editio princeps je treba v obdobju tiska povezovati s *prvo knjižno objavo* nekega dela, za katero poskrbi pisatelj sam -- in je pomembna različica, kadar je pisatelj sam oskrbel več izdaj nekega dela, še zlasti v primerih, ko je znano, da je pri teh ponatisih ne samo pravopisno, temveč tudi slogovno ali celo vsebinsko spreminjal besedilo. Pri Alojzu Gradniku je verjetno zapletena razmejitev med ponatiskovanjem posamezne pesmi in objavami zbirk. Zbirka kot razporeditev ima verjetno drugačen status kakor posamezna pesem, ki se lahko pojavi v različnih besedilnih okoljih.

Vse druge vrste prvih objav so posebnosti. Praviloma jih je treba pojasniti z značilnostmi in usodo nekega pisatelja in njegovega opusa. Usoda Prešernovega opusa kot celote glede na usodo Poezij kot izbora, ki je bil objavljen v knjigi, je lep in zahteven, doslej še ne povsem razrešen problem (Janko Kos je v svoji izdaji v Kondorju o tem zapisal nekaj pomembnih trditev) takšnega prepleta osebnih in zunanjih zapletov, ki so vplivali na končno podobo knjige -- polemike o oblikah in obsegu objav Prešernovega opusa pa zaznamovale poznavanje in razumevanje pesnika od leta 1866, ko je Levstik v knjigo vključil dodatek s pesmimi, ki jih ni v prvi izdaji Poezij, pa do Hladnikove raziskave o ohranjenosti in obsegu erotičnega dela opusa leta 2000.

Cenzorji in uredniki ne izražajo samo mnenj, temveč izvajajo posege -- včasih uredniki celo na željo pisatelja. Bolj pomembno je v tem primeru, kako je pisatelj seznanjen o teh posegih, ali jih je izrecno odobril ali ne (se jim je zgolj podredil, morda jih ni niti opazil).

Literatura

V Ljubljani se najde po knjižnicah znanstvenih ustanov zbornik Texte und Varianten (ured. G. Martens in H. Zeller), ki je precej bolj tehten od poljudne knjige, ki si jo navedla v članku.

Razen tega opozarjam na:

• oceni Janka Glazerja: 1. knjige ZD F. Levstika oz. 1. knjige ZD A. Aškerca -- oceni sta ponatisnjeni v knjigi Glazerjevih zbranih študij: Razpraveýclankiýocene. Maribor 1993. Uredil Viktor Vrbnjak. Vsebujeta v začetnem delu bistvena opozorila na te zadeve in posebnosti v slovenskem kontekstu (zlasti pri Levstiku) oziroma na pomen prve izdaje (pri Aškercu zaradi predelav ob ponatisu).

• prevod študije Wolfa Kittlerja v reviji Dialogi: Literatura, izdaja in reprografija. Dialogi 28(1992)3, 4, 5, str. 47–59, 60–67, 14–22.

Poglej tudi:

• Jože Munda, Knjiga. (zvezek v rumenem Literarnem leksikonu)

• Janez Logar, Uvod v bibliografijo. (zadnja, knjižna verzija)

Naj sklenem z opozorilom, da je problematika različic med knjižnimi izdajami v nemškem kulturnem prostoru (pred koncem 19. st.) bistveno drugačna kakor v Britaniji in nato v ZDA. Pisatelji in založniki so pač morali upoštevati različno pravno urejenost, tudi obseg in ločenost območij, kjer so objavljali. Z vsemi tem posebnostmi, razlogi zanje in njihovo zgodovino se ukvarja *analytical bibliography* oziroma *analytische Druckforschung*. Ustrezne študije o tem najdemo v reviji Studies in Bibliography (COBIB.SI žal ne navaja knjižnice v Sloveniji, kjer revijo hranijo, ima pa zapis o njej), deloma v prilogi tednika nemških knjigotržcev, ki jo kot posebno revijo vežejo in hranijo, denimo, v NUK-u: Archiv für Geschichte des Buchwesens.

ARCHIV für Geschichte des Buchwesens. - Bd. 1 (1956)- . - Frankfurt am Main : Buchhändler-Vereinigung, 1956-. - 28 cm

Popis po Bd. 38 (1992). - Polletnik ISSN 0066-6327 = Archiv für Geschichte des Buchwesens

COBISS.SI-ID 4167946

Upam, da ti bo ta odgovor kakorkoli pomagal. Če boš želela, pa mi lahko zastaviš še nadaljnja vprašanja.

Lep pozdrav,

-- Igor

---

Igor Kramberger, raziskovalec-urednik

... Ah, se to:

<http://www.mla.org/cse_bibliography>

Lahko se pohvalim, da imam kar nekaj navedenih knjig in študij (in precej takih, ki niso navedene) v svoji knjižnici.

Alenka, dober dan:

prehitro sem odposlal prvi odgovor -- in ker ga nisem premislil pravočasno, sem o njem razmišljal še vse popoldne, dokler nisem ugotovil, da moram napisati dopolnitev.

O editio princeps je smiselno govoriti literarnovedno oziroma filološko-bibliografsko-uredniško edinole v zvezi z obdobjem, ko obstaja stavec kot oseba v produkciji oziroma pri prehajanju besedila med mediji ali nosilci. V tem času je potem smiselno razlikovati med različico besedila nekega dela v editio princeps in v *Ausgabe letzter Hand*, torej izdajo, s katero na starost pisatelj določi končno ali vsaj zadnjo podobo svojim delom in svojemu opusu (pravopisno, slogovno, glede uvrstitve in razvrstitve). Nemški pisatelj Ch. M. Wieland je kot urednik lastnih del prehitel vse urednike-filologe, ko je v svoji Ausgabe letzter Hand objavil "zloščeno" verzijo svojih besedil, v dodatku na koncu knjige pa še mladostno verzijo, kar po svoje ustreza verziji editio princeps.

Slovenski primer: Fr. S. Finžgar. Prva objava romana Pod svobodnim soncem je bila v reviji. Za knjižno izdajo, torej editio princeps, je spremenil konec romana. Za življenja je pripravil več izdaj svojih zbranih del, v katera je seveda vključeval tudi ta roman. Pri pripravi (ureditvi) teh izdaj mu je pomagal France Koblar (Goethe si je za C-izdajo pri Cotti poiskal klasičnega filologa, da bi mu poenotil in izpilil jezik -- danes skušajo to plast v besedilih praviloma odstraniti). Katero verzijo je smiselno *danes* ponatisniti?

Drugačen primer: editio princeps del Prežihovega Voranca, ki so izšla pred II. svetovno vojno, vsebujejo precejšnje posege urednikov. Lovro Kuhar se je z mnogimi strinjal, ne pa z vsemi. Zaradi političnega begunstva je pogosto tudi težko vplival na ravnanje urednika. Vsekakor so v tej uredniški podobi dela ob izidu bila brana in doživeta. Ali sme urednik posmrtno vzpostaviti različico besedila, ki je bliže avtorjevim hotenjem, morda celo volji? Kako naj bralcem pokaže na razlike, jih opozori na tehtnejša, tudi vsebinsko pomembna odstopanja? Ali bo morda celo dosegel spremembo presoje in vrednotenja pisatelja?

Stavec je tu pomemben: ker je on oseba, ki sicer postavi besedilo tako za revijo kakor za knjigo, a od tu naprej potekajo nekatere stvari drugače v proizvodnji, distribuciji in ravnanju z izvodi. Tu se vzpostavi simbolna razlika med dvema vrstama tiskane objave.

Za vsak natis (ponatis) je bilo treba besedilo postaviti znova (vsaj do sredine 20. stoletja; izjeme so bili primeri, da so založniki skušali ohraniti postavljena besedila -- Migne je ravnal tako, a mu je tik pred koncem izdajanja zbirke PL požar vse spremenil v kup staljenega svinca). In stavec je bil edini, ki je dobesedno črko za črko, znak za znakom, presledek za presledkom sledil pisatelju, po svoje podoživel ta materialni del ustvarjanja. Bil je zadnji, ki je imel *produkcijski* vpliv na besedilo (korektorji so bili zgolj bralci). Danes so besedila po vnosu v računalnik shranjena -- in jih lahko oblikujemo ter natisnemo na različne načine. Že fotomehanski ponatisi so omogočali različne izdaje po formatu, a ob ohranjeni paginaciji oziroma prelomu strani -- s proporcionalnim spreminjanjem vzdolž osi zlatega reza (pomembno za navajanje in uporabo indeksov) -- po eni sami postavitvi besedila. To je bila prva tehnologija, ki je zmanjšala pomen stavca. Danes so pisci že skoraj povsem svoji lastni stavci in pogosto še meterji (osebe, ki oskrbijo prelom po straneh).

Marsikaj o tem izveš v knjigi: Klementina Mozina, Knjižna tipografija(in podrobnosti v njeni knjigi: Mikrotipografija).

Tako! Upam, da sem sedaj res zaokrožil svoja pojasnila. Ali pa vsaj opozoril na vse vidike, ki tvorijo mrežo pomenov, so med seboj v definiranih razmerjih.

Lep pozdrav,

-- Igor

---

Igor Kramberger, raziskovalec-urednik

Alenka in Miran, dober dan:

Miran je napisal:

"Naročil sem Alenki, da s tvojim dovoljenjem objavi vajino dopisovanje na pogovorni strani članka, kot nekaksen historiat njegovega nastajanja. Samo če se seveda strinjaš."

Seveda se! Pravzaprav sem hvaležen in vesel, da me je nekdo spodbudil k pisanju o tem. Po svoje se s tem nisem ukvarjal že lep čas.

"Na katero od tvojih objav naj se sklicuje med viri?"

Uh, izrecno o tem nisem pisal nikdar in nikjer. Nekaj je vključeno tu (a ne razlaga pojma):

Igor Kramberger, Pisatelj in njegovi uredniki. Dialogi 28 (1992) 1, str. 6o–66.

Primeri iz slovenske literature so sistematično razčlenjeni po korakih uredniškega dela tu:

Igor Kramberger, Pisateljevo vstajenje. [Feljton.] Razgledi od st. 999 (3. september 1993) naprej, sedem nadaljevanj in dodatek.

Razlog: večina ocen knjig, izdanih v zbirki Zbrana dela ..., je bila objavljenih v Naših razgledih, zato je bila številka 1000 pospremljena s tem feljtonom na Crnkovičevo pobudo.

Lep pozdrav,

-- Igor

---

Igor Kramberger, raziskovalec-urednik