Pogovor:Daljnogled

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Ali ne spada ta članek bolj pod geslo teleskop? Pod daljnogledom razumemo ponavadi vojaške, lovske, izletniške, ... naprave za gledanje daleč (deluje samo če ni megle). --Janez Novak 23:39, 19 december 2005 (CET)

Kot sem na pogovorni strani o HST-ju zapisal sem se na Univerzi učil večinoma o daljnogledih, oziroma o astronomskih daljnogledih, oziroma še naprej o teleskopih. Tu gre za sopomenke, čeprav bomo morda največkrat naleteli na izraz teleskop, ki pa PMSM ni nujno pravilen, oziroma primeren, saj že osnovni Strnadov fizikalni univerzitetni učbenik in tudi lastni zapiski govorijo le o daljnogledih. Vse ostalo so le odtenki, oziroma nianse. --xJaM 23:49, 19 december 2005 (CET)

Daljnogled ali teleskop[uredi kodo]

Nadaljujem debato s pogovorne strani o gibanju Zemlje. Nekaj zgledov zapisov.

  • Pavla Ranzinger, Presekova zvezdna karta, (DMFA SRS, Ljubljana 1981, pp 31) (COBISS): [str. 1] »Zato je skoraj nujno, da vsak astronom-praktik, še posebno velja to za astronoma-amaterja, spozna ozvezdja. Pri tem ne potrebujemo daljnogleda, ker skozi daljnogled ni mogoče videti istočasno celega ozvezdja.« [str. 5] »... Posneto na Golovcu z daljnogledom C 14 (Ø 36 cm, goriščna razdalja 400 cm, ...« [str. 8] »Skozi daljnogled lahko nekatere dvojne zvezde vidimo kot par zvezd. So pa tudi takšne dvojne, ki jih ne moremo ločiti niti z najmočnejšim daljnogledom.« [str. 9-10] »Ko so v preteklem stoletju prvič zapazili te meglice, so jih videli v manjših daljnogledih kot male diske, podobne planetoma Uranu in Neptunu. In ker se ti objekti niso vedli kot planeti, niti niso bili zvezde, so jih imenovali planetarne meglice. Tipičen predstavnik je planetarna meglica o ozvezdju Lira. V malo večjem daljnogledu se kaže kot svetel megličast kolobar s šibko zvezdico v središču.« [str. 17-18] »Pri ostalih objektih, t. j. pri kopicah, gručah, meglicah in galaksijah, je v oklepaju najmanjši premer objektiva daljnogleda, s katerim je mogoče ta objekt še opazovati. Ti objekti so v daljnogledih zmernih razsežnosti videti kot meglice in dokler so astronomi delali le z manjšimi daljnogledi, so jih kot take tudi obravnavali.«
  • Branislav M. Ševarlić, Opšta astronomija, (NK, Beograd 1981, pp 600) (COBISS) [str. 280-287] 1580. g. De la Porta pronalazi durbin sa sočivima - refraktor i 1609. god. Galilej konstruiše svoj primerak, kojim vrši prva otkrića koja su zadala odsudan udarac geocentričnom sistemu sveta. Več 1616 Šajner zamenjuje njime dioptar na svom kružnom sektoru ... Njutnov reflektor. Havelijusov durbin. Zenitski sektor. Zenit teleskop. Heršelov reflektor. Refrakto-reflektor. Šmitov i Masutovljev teleskop. Maunt-Palomarski reflektor. Fotografski zenit-teleskop
  • Muhamed Muminović, Astronomija (AAD, Sarajevo 1985, pp 303) (COBISS) [str. 223-260] »Holandskom optičaru Hansu Lippershey-u pripisuje se konstrukcija prvog teleskopa. Legenda kaže da su "magičnu cijev", kako se to tada zvalo, odkrila njegova djeca igrajući se sočivima iz očeve radionice. Bilo kako bilo, novost se proširila Evropom i 1609. godine došla i do Galileo Galileja koji je odmah napravio jedan teleskop za sebe. Slavni fizičar bio je i prvi čovjek koji je novi instrument uperio u nebo i time otpočeo eru teleskopske astronomije. On je odkrio da Mjesec nije savršeno polirana sfera kako je to učio Aristotel. Svojim teleskopom uočio je Jupiter i njegove satelite, faze Venere i bitnu činjenicu da se Mliječni put sastoji od ogromnog broja slabih zvijezda. Kepler je 1611 godine napravio prvu varijaciju originalne Leppersheyove konstrukcije uvodeći umjesto bikonkavnog sočiva koje je predstavljalo okular, bikonveksnu leću koja je bila tako smještena da joj je fokus padao na isto mjesto gdje i fokus leće, koja je predstvljala objektiv. Ovi rani teleskopi bolovali su od jake hromatske aberacije, tj. obojenja likova uzrokovanih različitim prelamanjima pojedinih talasnih dužina svjetlosti. Zbog toga se nakon prvog oduševljenja pristupilo njihovom daljem razvoju. 1630. godine Wiliam Gascoigne je u fokusnoj ravni fiksirao par unakrsno postavljenih niti da bi olakšao tačno usmjeravanje teleskopa. Ovaj pronalazak nije bio šire poznat sve dok ga 1665. godine nije ponovo oživio Picard. Značaj ovog otrića je u tome što je njime i najmanji teleskop tog doba bio 10 puta precizniji u mjerenju položaja nebesnih tijela od najboljih mjerenja koja je vršio Tiho de Brahe bez optičkih pomagala. Teleskop Hevelius-a. Teleskop Herschel-a. Fraunhoferov teleskop. Teleskop refraktor. Teleskop refraktor Lick observatorije. Teleskop reflektor. Njutnov teleskop. Gregorijev reflektor. Kasegrenov reflektor. Mayall reflektor opservatorije Keat Peak. Kasegren-Njutnov teleskop AAO u Sarajevu. Svemirski teleskop. Teleskop opservatorije Hvar.«
  • Janez Strnad, Zgodbe iz fizike, (Slovenska matica, Ljubljana 1990, pp 377) (COBISS): [str. 53] »Po nizozemskem zgledu je iz zbiralne in razpršilne leče sestavil daljnogled in ga prvi uperil v nebo (1609). Razločil je zvezde v Galaksiji in gorovja na Luni in odkril štiri Jupitrove Lune (Sidereus nuncius, 1610). Opazil je tridelno podobo Saturna, ker s svojim daljnogledom še ni mogel razločiti obroča, Venerine mene in sončne pege (1611).« [str. 70] »Po tem ko je izdelal zrcalni daljnogled in bil sprejet v Kraljevo družbo, ji je kmalu poslal razpravo o razklonu svetlobe. Namesto zbiralne leče je v daljnogledu uporabil zbiralno zrcalo in se s tem izognil mavričnim robovom slik.«
  • Hans Breuer, Atlas klasične in moderne fizike, (prevod in priredba Janez Strnad, DZS, Ljubljana 1993, pp 400) (COBISS): [str. 271] »Daljnogled uporabljamo za opazovanje oddaljenih predmetov. [] Lečni daljnogledi ali refraktorji uporabljajo kot objektiv lečo z veliko goriščno razdaljo. Daljnogled je leta 1608 verjetno iznašel Jan Lippershey z Nizozemskega. Morda so v Španiji poznali daljnogled že nekaj deset let prej, a so ga zaradi izrednega pomena za plovbo ohranili v tajnosti. Johannes Kepler je leta 1611 opisal daljnogled, ki je imel za objektiv in za okular zbiralno lečo. Slika je navidezna in obrnjena. Tak daljnogled uporabljajo v astronomiji. Galileo Galilei je leta 1609 uporabil Galilejev ali nizozemski daljnogled z razpršilno lečo kot okularjem. Daljnogled je razmeroma kratek in vidno polje je majhno. Uporabljajo ga le še kot operno kukalo. V zemeljskem daljnogledu prizmi obrneta vmesno sliko, tako da v okularju opazujemo pokončno sliko. Na takem daljnogledu sta navedena povečava in premer objektiva. Podatek 8 × 32 pove, da daljnogled poveča osemkrat in ima objektiv s premerom 32 mm. Zrcalni daljnogledi ali reflektorji uporabljajo kot objektiv zbiralno zrcalo. Zrcala nimajo barvne napake. Paraboloidno zrcalo tudi nima napake pasov. Veliki astronomski daljnogledi imajo za objektiv zrcalo. Obstaja več izvedb. Prvi zrcalni daljnogled je leta 1671 sestavil Isaac Newton. Newtonova izvedba ima še ravno zrcalo pod kotom 45° glede na os, tako da slika nastane ob strani daljnogleda. Cassegrainova izvedba ima na sredi objektiva odprtino, tako da slika nastane za zrcalom. V Schmidtovi izvedbi je pred objektivom na poseben način oblikovana steklena plošča, ki odpravi komo, tako da je lahko zrcalo kroglasto, to pa daljnogled poceni. Uporabljajo ga za fotografiranje razmeroma velikih predelov neba. Radioteleskop je daljnogled za radijske valove z valovno dolžino od centimetra do več deset metrov. ... Ločljivost radioteleskopa je precej slabša od ločljivosti svetlobnega daljnogleda. Radioteleskop je pomembna naprava v radioastronomiji.«

...

--xJaM 22:20, 19 april 2007 (CEST)

Kaj je daljnogled[uredi kodo]

Pod pojmom daljnogled poznamo Slovenci dve podobni, vendar po namenu zelo različni tadevi:

  • dolgo cev z lečami ali zrcali, namnjeno astronomom za opazovenje nebesnih teles
  • veliko manjšo priročno zadevo, namenjeno vojakom, lovcem, tabornikom, popotnikom, vojagerjem, ... za opazovanje objektov ali subjektov na zemlji.

Tako bi jaz članek razdelil na:

  • astronomski daljnogled
  • daljogled (tu je potrebno vsebino še napisati)

--Janez Novak 11:02, 9. avgust 2009 (CEST)