Pogovor:Blaise Pascal

Pascalova stava

Škoda, da je ta članek škrbin škrbina, čeprav tega znaka nima. Čeprav je bil Pascal pravzaprav vsestranski učenjak, je središče njegovega delovanja vendarle v filozofiji in teologiji, pa čeprav so za njim ostale le »škrbine«, ki so jih njegovi občudovalci pozneje uredili v knjigo. Še vedno buri duhove njegova »Stava«, pa kakorkoli jo že imenujemo: na smrt, na večnost, na Boga – v vsakem primeru izredno zanimiva zadeva. Ker gre za globokega misleca, ni čudno, da so jo nekateri obdelali površno, polovično – ali iz neznanja, malomarnosti ali namernosti.

Vendar imamo včasih to glasovito stavo dobro prikazano – žal prekratko, v enem tozadevnem članku tudi v slovenščini..

Ta različen pristop dokazuje, da zadeva s Pascalom kot tudi z njegovo "Stavo" le ni tako preprosta in kdor se je hoče lotiti, mora imeti znanje vsaj osnovega modroslovja (filozofije) in bogoslovja (teologije): ali vsekakor hvaležna tema, ki bi se je bilo hvalevredno lotiti. Za osnovi bi vsekakor bil dober Pascal v angleški Wikipediji – medtem ko bi »Stavo« bilo treba poiskati na spletu ali pa jo sestaviti – vsaj v grobem. Ta stava mora vsebovati štiri ČE, na katere mora odgovoriti tudi danes hočeš-nočeš vsak človek in sicer:

1. ateist, ki ne živi v skladu z vero – če Boga ne bi bilo (brez posledic)
2. ateist, ki ne živi v skladu z vero – če Bog obstaja (hude posledice)
3. vernik, ki živi v skladu z vero – če Boga ne bi bilo (brez posledic)
4. vernik, ki živi v skladu z vero – če Bog obstaja (najboljše možne posledice). Seveda je te postavke Pascal postavil po malo drugačnem redu, vendar v načelu gre za to zadevo, ki jo on zaključuje s priporočilom: Nobene izgube torej nima, kdor živi po nauku vere, lahko ima pa velik dobiček (nebesa). Kdor pa ne živi po nauku vere, ima lahko veliko izgubo (pekel), če seveda Bog obstaja. Zato je vsekakor boljše, da človek živi po veri, kajti po smrti ni nobenega popravnega izpita. --Stebunik 00:21, 9. april 2023 (CEST)