Plutonion
Ploutonion (starogrško Πλουτώνιον, lit. 'Plutonov prostor') je svetišče, posebej posvečeno starogrškemu bogu Plutonu (t. j. Had). Le nekaj takih svetišč je znanih iz klasičnih virov, običajno na lokacijah, kjer izhajajo strupeni plini in so veljale za vhod v podzemlje. [1]
- Pri Elevsini je bil ploutonion blizu severnega vhoda v sveto okrožje (temenos). Zgradil ga je Pejzistrat v 6. stoletju pred našim štetjem, obnovili pa so ga dve stoletji pozneje, ko so bile elevzijski misteriji na vrhuncu svojega vpliva. Jama je bila tradicionalno mesto rojstva božjega otroka Pluta. [2]
- Grški geograf Strabon je omenil tri najdišča kot ploutonion. Eno je bilo na hribu med Tralleisom (sodobni Aydın) in Nyso. V bližini je bil sveti nasad, tempelj, posvečen Plutonu in Perzefoni in sosednja jama, imenovana Charonion, po Haronu, vozniku mrtvih. Po besedah Strabona »ima nekaj edinstvenih fizičnih lastnosti« in je služil kot svetišče za ozdravljenje in sanjski orakelj (ritual). [3]
- Plutonova vrata, ploutonion v frigijskem Hierapolisu (sodobne Pamukkale v Turčiji), so bila povezana z lokalnim kultom Kibele. Vdihavanje hlapov naj bi bilo smrtonosno za vsa živa bitja, razen za Galli, boginjo evnuhov duhovnikov [4]. Med rimsko cesarsko dobo je kult Apolona prevzel obstoječa tamkajšnja verska mesta, vključno s ploutonionom. Arheološka izkopavanja v 1960-ih so pokazala, da se je ploutonion nahajal znotraj svetega območja Apolona: »sestavljal je naravno odprtino v steni travertina, ki je vodila do jame, v kateri so se pretakali potoki vroče vode, ki so sproščali škodljiv plin«. To mesto je bilo povezano tudi z orakljem; neoplatonist Damaskij je sanjal, da je Attis v družbi Velike Matere.[5]
- Strabon nadalje piše, da je bilo jezero Avernus v Italiji vzeto kot ploutonion, saj so bili plini, ki jih je ustvarilo tako škodljivi, da so ptice, ki so letele mimo, poškodovali. Glede na zgodnejše vire, pravi, je bil to orakelj mrtvih (nekumanteion), ki ga je Odisej iskal v 11. knjigi Odiseje; vendar se zdi, da Strabon Avernusa ni smatral za ploutoniona.[6]
- V Aharaci je bil Ploutonion
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Karl Kerényi, Eleusis: Archetypal Image of Mother and Daughter (Princeton University Press, 1967, translated from the original German of 1960), p. 80 online; Christiane Sourvinou-Inwood, "Reconstructing Change: Ideology and the Eleusinian Mysteries," in Inventing Ancient Culture: Historicism, Periodization and the Ancient World (Routledge, 1997), p. 137; Georg Luck, Arcana Mundi: Magic and the Occult in the Greek and Roman Worlds (Johns Hopkins University Press, 1985, 2006, 2nd ed.), p. 505 online.
- ↑ Bernard Dietrich, "The Religious Prehistory of Demeter's Eleusinian Mysteries," in La soteriologia dei culti orientali nell' Impero Romano (Brill, 1982), p. 454.
- ↑ Strabo 14.1.44; "Summaries of Periodicals," American Journal of Archaeology 7 (1891), p. 209 online.
- ↑ Ian Rutherford, "Trouble in Snake-Town: Interpreting an Oracle from Hierapolis-Pamukkale," in Severan Culture (Cambridge University Press, 2007), p. 449
- ↑ Frederick E. Brenk, "Jerusalem-Hierapolis. The Revolt under Antiochos IV Epiphanes in the Light of Evidence for Hierapolis of Phrygia, Babylon, and Other Cities," in Relighting the Souls: Studies in Plutarch, in Greek Literature, Religion, and Philosophy, and in the New Testament Background (Franz Steiner, 1998), pp. 382–384 online, citing Fotij I. Konstantinoplski, Life of Isidoros 131 on the dream.
- ↑ Strabo C244–6, as cited by Daniel Ogden, Magic, Witchcraft, and Ghosts in the Greek and Roman Worlds: A Sourcebook (Oxford University Press, 2002), pp. 190 –191.