Paul Tillich

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Paul Tillich
Portret
Rojstvo 20. avgust 1886({{padleft:1886|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][3][4]
Starosiedle[d][5]
Smrt 22. oktober 1965({{padleft:1965|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[6][1][2][3] (79 let)
Chicago[6]
Državljanstvo Flag of Germany.svg Nemčija
Flag of the United States.svg ZDA
Poklic teolog, filozof, univerzitetni profesor

Paul Johannes Tillich, nemško-ameriški teolog in filozof, * 20. avgust 1886, † 22. oktober 1965.

Štejejo ga med najbolj vplivne protestantske teologe 20. stoletja (skupaj z Rudolfom Bultmannom, Karlom Barthom in Reinholdom Niebuhrom).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Protestantski nemško-ameriški teolog in filozof Paul Johannes Tillich se je rodil 20. avgusta 1886 v majhni vasici v današnji nemški zvezni deželi Brandenburg. Bil je najstarejši izmed treh otrok. Oče je bil luteranski pastor evangeličanske cerkve, mama pa je bila liberalnejših nazorov. Tillich se je navduševal nad Schellingovo filozofijo narave in teologijo Martina Kählerja, ki je izhajala iz temeljev Svetega Pavla in Martina Lutra. Z njo je leta 1910 končal svoj študij filozofije in leto pozneje tudi študij protestantske teologije na Univerzi Halle. Iz obeh smeri se je tudi habilitiral in kasneje predaval na univerzah v Berlinu, Marburgu, Dresdnu, Leipzigu in Frankfurtu. V času od leta 1919 do 1933 je veliko pisal in tudi izdal več kot 100 esejev, člankov in drugih prispevkov. V Nemčiji je deloval predvsem kot filozof in srkal vplive nemškega idealizma, čeprav njegova mišljenjska struktura ne pozna stroge razmejitve med raznimi miselnimi tokovi. Svoj prvi večji poizkus sistematizacije človekovega duhovnega popotovanja z vidika filozofije je podal v delu Das System der Wissenschaften nach Gegenständen und Methoden (1923).

Med prvo svetovno vojno je služil kot vojaški duhovnik. Kasneje se je zaradi ideoloških in nepolitičnih nazorov pridružil socialističnemu gibanju. Verjel je v idejo socialne prenove, novozavezni kairos, kot historični moment prevrata in transformacije v novo stanje bitja. Tilichu je bilo kot gorečemu zagovorniku svobode in kritiku nacističnega gibanja odrečeno gostoljubje nemških univerz. Leta 1933 se je tako pred nacizmom umaknil v ZDA, kamor ga je povabila neodvisna teološka fakulteta v New Yorku Union Theological Seminary (1933–1955). Predaval je še na Harvardu (1955–1962) in na čikaški univerzi (1962–1965).

Za posledicami srčnega infarkta je umrl 22. oktobra 1965 v Čikagu, ZDA.

Delo[uredi | uredi kodo]

Tilichovo življenjsko delo je v petih delih zbrano v Sistematska teologija (Systematic Theology, 1951–1963), kjer je predstavil svojo metodo korelacije:

-     razum in razodetje,

-     bit in Bog,

-     eksistenca in Kristus,

-     življenje in duh,

-     zgodovina in božje kraljestvo.

Sveto pri Tillichu[uredi | uredi kodo]

Tillich s pojmom Svetega preseže pojem religije. Spraševati se po pojmu religije pomeni predvsem spraševati se o tem, kaj je sveto. Religija namreč omogoča izkušnjo Svetega, nečesa, kar je nedotakljivo, kar nas navdaja s strahospoštovanjem, kar je poslednji smisel, vir najvišjega poguma. Po Tillichu je religija v najglobljem in najširšem smislu to, kar nas brezpogojno zadeva in kar pronica skozi našo ustvarjalnost. Religijo razume kot ustvarjalno prvino in funkcijo človekovega duha, in še najmanj ne kot božje razodetje. Sveto je kot izpolnjena, celo najvišja skrb za celoto bivajočega. S tem Sveto dobi pomen kot nekaj božanskega.

»Univerzalni temelj religije je izkušnja Svetega znotraj končnega. Sveto se kaže univerzalno v vsem končnem in partikularnem, in nastopa na poseben način. To lahko poimenujemo zakramentalna osnova vseh religij – Sveto, katerega je mogoče kljub njegovemu ekstatično-skrivnostnemu značaju videti tu in zdaj, ga slišati, čutno dojemati. Ostanke teh elementov vsebujejo zakramenti visokih religij, in brez katerega bi religiozno občestvo postalo združenje etičnih klubov, kar pa je postal velik del protestantizma, ker je izgubil svojo zakramentalno osnovo.« (Tillich 1967,194; Toth I, 224)

Tillich ločuje religije glede na izkustvo Svetega. In sicer za Sveto pravi, da ga človek izkusi kot danost in kot zahtevo. Če Svetost razumemo pretežno kot danost, potem imamo zakramentalno vrsto religije. Če pa Sveto razumemo kot zahtevo, potem govorimo o eshatološki vrsti religije. Zadnjo predstavlja prerok, zakramentalno vrsto pa duhovnik. Po omenjeni delitvi ločuje tudi Katoliško cerkev, kot zakramentalno, in protestantsko, kot eshatološko znotraj krščanstva. Vendar kot pravi, se tako katolicizem in protestantizem v marsičem ohranjata samo zaradi slabosti drugega.

Pojem Brezpogojnega[uredi | uredi kodo]

Ko gre za odnos med Svetim in religijo, je Tillich jasen. Religija je sredstvo in pot za odkrivanje Svetega, vendar pa religija ni isto kot Sveto, še zdaleč ne kaj poslednjega in brezpogojnega. Tudi pojem brezpogojnega ne pomeni bitja, zato pojasnjuje: »Pojem brezpogojen oziroma brezpogojno je abstrakcija tistega, kar je izraženo v mnogih svetopisemskih besedah ali v veliki religiozni literaturi. Brezpogojno je kvaliteta, nikakršno bitje. Označuje to, kar se nas tiče nazadnje in zato brezpogojno, pa naj to poimenujemo Bog, ali bit po sebi, ali resnica po sebi, ali kakršno koli že ime mu damo. Popolnoma zmotno bi bilo, če bi brezpogojno razumeli kot bitje, o čigar eksistenci bi se lahko prerekali. Kdor govori o eksistenci brezpogojnega, je popolnoma napačno razumel smisel tega pojma. Brezpogojno je kvaliteta, ki jo izkusimo v srečanju s stvarnostjo, na primer značaj brezpogojnosti glasu vesti, tako logične kot tudi naravne.« (Tillich 1963, 9; Toth 1, 213).

S tem opisom je podana temeljna drža Tillichove filozofske teologije/religije; ta vedno in dosledno sprašuje o brezpogojnem v smislu kvalitete in ne bitja. Zato je človekova vera v vseh funkcijah duha delujoči obrat k brezpogojnemu. Kar je brezpogojno, ne more biti nikdar predmet, temveč le simbol, v katerem vidimo in hočemo imeti brezpogojno. Vera je usmerjenost k brezpogojnemu s pomočjo simbolov, ki izhajajo iz pogojnega. Iz tega izhaja dvojni pomen vere, saj je usmerjen neposredno na objekt svetega. S tem ne misli objekta, ampak brezpogojno, ki je v objektu simbolno izraženo. Vera presega neposrednost vsake stvari in je usmerjenost k temelju in breztemeljnosti, na kateri vsaka stvar sloni. Vera torej vedno gradi na simbolnem dojemanju, v katerem gre za obrat k brezpogojnemu. Bog je simbol za brezpogojno, saj ni samo lastni temelj, ampak tudi svoja lastna breztemeljnost (Toth 1, 213).

Zakaj je človeku torej lastna vera oziroma nekakšno verovanje? Ker človek je simbolično bitje.

Simbolična sposobnost pa je izhodišče delovanja človeka v končnem. Simboličnost človeka lahko razumemo iz kulturnega in znanstvenega udejstvovanja in organizacije življenja skozi jezik in govorico, umetnost, filozofijo, religijo in mit. Človek oblikuje svoj simbolični svet na čustveni ravni, kot sta to razložila že Freud in Lacan, kasneje pa še Mead. Človek s »propozicionalnim jezikom«, kakor ga imenuje Cassirer, s stvarmi vzpostavlja odnos, jih poimenuje, označuje in jih distancira od naravnega okolja. »Človek živi v univerzumu simbolov; vsi načini človeškega zaznavanja sveta – od preproste čutne zaznave do najvišje intelektualne abstrakcije – so akti simboličnega dajanja smisla na različnih ravneh človekovega bivanja.« (Hlebš 2004, 233). S simbolično sposobnostjo, v procesu dialoškosti in čustvene uravnoteženosti, razvija dostojanstvo in etično držo. Prav zadnja – etična drža – pa je po Tilichu prav v dojemanju brezpogojnega kot simbolnega in nikakor ne konkretnega. Človekova sposobnost dojemanja abstrakcije v simbolnem je nujen element za razvoj religije konkretnega duha in preseganja religije ter fanatizma (Toth 1, 214–215).

Simbolna narava ureja človekovo živalsko nagibanje k dominantnosti in nasilni prevladi. Kakor Trstenjak opominja v delu Po sledeh človeka (1992), simbolično mišljenje sega dlje od biološke in ontološke koristnosti. »Ravno najvišje simbolične dejavnosti, kakor se kažejo v stvaritvah kulture in civilizacije, so glede biološke prilagodljivosti, vrednosti in koristnosti vsaj zelo sporne, večkrat pa naravnost škodljive in pogubne. Človek v bojnih pokolih in samomorih redno žrtvuje biološke vrednote simboličnim, naravo kulturi.« (Trstenjak 1992, 158). Ob tem pa Tilich simbolno naravo človeka in njegovo sposobnost ne-objektnega dojemanja brezpogojnega vidi kot človeku lastno etično držo. Kot možnost in sposobnost človeka, kot bitja simbola, da svoje vere ne popredmeti in utelesi, temveč jo dialoško ohranja v simbolnem.

Teologija in filozofija kot sredstvi krize človeka[uredi | uredi kodo]

Tillich sodobnemu človeku očita nezainteresiranost za bivanjska vprašanja: od kod prihaja, kam gre, kaj počne in kaj naj naredi sam s seboj v svojem življenju, navsezadnje – kaj je sploh njegov smisel. Človek navsezadnje le hodi iz dneva v dan in opravlja tisto, kar mu je zapovedano/naročeno. Nasproti temu izrazi potrebo mladine v Tillichovem času, o kateri pravi naslednje: »V prvi polovici našega stoletja je bilo hrepenenje po absolutnem med evropsko mladino tako močno, da so sledili vsakomur, ki jim je obljubil neko absolutno, pa četudi je bilo demonsko.

Toda ko se zgodi, da človek ne more živeti brez nečesa, kar lahko jemlje brezpogojno resno, kakor koli naj ga že imenuje, tedaj bi si morali v naši liberalno-humanistični kulturi prizadevati za takim absolutnim, seveda brez fanatizma in obupa, ki sta podžigala dejanja tedanje mladine v Evropi in končno privedla do grozovitega razdejanja celotnega kontinenta. To bi morali storiti, dokler še ni prepozno, in pri tem bi morali teoretično razumevanje povezati s praktičnim delovanjem. Zavedati bi se morali, da v našem lastnem življenju potrebujemo neki smisel, mnogo bolj in drugačnega, kakršnega imamo danes.« (Tillich, 1969, 128)  

Pri iskanju tega smisla, smotra, se je treba obrniti navznoter in se podati v globino svoje biti.  

»Vse to je povezoval z globino iskanja tega, kar človek je in kar ljudje smo,

iskanje, ki ga je utemeljeval tudi z bitjo samo, najprej z vprašanjem po biti sami. To

po njegovem vključuje kaj presežnega, metafizičnega in kar pomeni iskanje svetega,

absolutnega; tragični dogodki tega stoletja so mu pritrjevali že v tem smislu, da

ljudje brez nečesa metafizičnega pač ne moremo živeti. Takšno presežno naravnanost mišljenja je imenoval teonomno in z vsem dokazoval njeno stvarno bivanjsko razsežnost, prizemljeno, tostransko.« (Toth 1999,78)

Teologija in filozofija sta samo sredstvi, s katerimi pristopimo k reševanju najtežjih problemov bivanja, ki je bilo v novejši zgodovini ogroženo celo do te mere, da ni bilo več mogoče prepoznati poguma za bivanje. S tem zadenemo ob vprašanje, s čim ga obuditi, glede na to, da je soočeno z izgubo smisla? Pri tem gre za najbolj konkretna vprašanja, povezana s povsem stvarnim življenjem, vprašanja, ki zahtevajo konkretne odgovore. Tu ni zadoščala samo teologija »od zgoraj«, saj če je Tillich hotel razviti svojo teologijo »od spodaj«, je moral upoštevati filozofijo, še posebej ontologijo, kajti ta je po njegovem za teorijo stvarnosti najpomembnejša in izhodiščna. Tako kot teologija tudi krščanstvo ne potrebuje kake posebne stvarnosti, saj je njegova stalna deviza.

===Tillichova filozofija religije=== 

Filozofija religije se ne sprašuje več o Bogu, saj se je moderni človek v primerjavi s svojimi predhodniki začel spraševati o smislu. To vprašanje je po Tillichu univerzalno, ker vključuje vprašanje po smislu biti.

Sledeč analizi Jamnika (1986), se Tillich filozofije religije loti z metodo korelacije, ki je navzoča že pri Husserlu. Ta metoda pomeni korelacijo med eksistencialnimi vprašanji in teološkimi odgovori. Pri tem se Tillich zaveda, da korelacija praviloma vedno pomeni medsebojno sovisnost dveh sicer neodvisnih dejstev. Gledano s stališča njegove filozofije religije, bi lahko rekli, da filozofija sprašuje, teologija odgovarja, oboje pa v sebi enakovredno združuje filozofska teologija. Teolog, ki razmišlja filozofsko, bo tako svoja eksistencialna vprašanja povezoval s temelji krščanskega verovanja, filozof pa bo vse svoje izsledke eksistencialne analize vključeval v svoj filozofski sistem.

Struktura celotnega sistema teologije temelji na že omenjeni metodi, s katero je izgradil svojo tridelno Sistematsko teologijo. S tem pa ne misli le odnosa med filozofijo in religijo, filozofijo in teologijo, ampak še odnos med Bogom in svetom, končnostjo in neskončnostjo, subjektom in objektom, umom in razodetjem, jazom in svetom … S tem sklene sovpadanje sistema in metode in prav vsaka teološka izjava je vedno najtesneje povezana s kako konkretno človekovo situacijo. Tako je Tillich teologijo postavil kot odgovarjajočo teologijo.

Tillichov namen pri tem ni, da bi rušil avtonomnost bodisi teologije bodisi filozije. Izhajati skuša iz narave človekovega dojemanja, da bi pojasnil temeljne razlike in razhajanja med filozofijo in religijo. Filozofijo, ki ji pripiše nalogo radikalnega spraševanja in usmerjenost k spoznanju, ki je odvisno od povsem določenih zgodovinskih, socialnih in psihičnih danosti. Vendar ker zadnje niso dane vsakomur, so ezoterične, kot je v marsičem ezoterična filozofija sama. Pri religiji je glede spoznanja drugače, saj so njeni simboli in ravnanja dosegljivi vsem, zato je religija eksoterična in univerzalna, vsakomur in ob vsakem času.


[1] Človek (gr. Άνθρωποςanthrōpos) vsebuje pomen naznanjanja, znaka, hkrati pa tudi pomen dvignjenosti in odmaknjenosti (Bunc 1988, 39). Ker pa je človek v svojem dejstvu diaforičen, potrebuje vezivo, ki ga poveže v celoto. To vezivo nastopa v obliki simbola. To naznanja že pomen gr. besede σύμβολον (gr. simbolon) kot podoba, znamenje, znak, prispodoba (Bulc 1988, 397), ki pomeni »skupaj dajati«, »postavljam eno stvar z drugo stvarjo«. Človek je bistveni simbol.


[1] To je kasneje izkazal v delu Mystik und Schuldbewusstsein in Schellings philosophischer Entwicklung oziroma v angleškem prevodu Mysticism and Consciousness of Guilt in Schelling’s Philosophical Development (http://www.britannica.com/biography/Paul-Tillich 5. maj 2016).

[2] Tilichova misel se giblje med protestantizmom in katolicizmom, med filozofsko ontologijo in teologijo. Glede svoje drže sam pove: »Ne le moje religiozno-teološko mišljenje, temveč tudi moje znanstveno-filozofsko mišljenje izraža luteransko substanco.« (Tilich 1980, 45: Toth 1, 223). Tilich je podobno kot pred njim Scheling pomembno in nasprotno, kot sta to želela K. Barth in R. Bultman (Toth 1999, 134), prispeval k pozitivni sintezi teologije (protestantske in krščanske) ter filozofije. Teološki moment doživlja »od znotraj« – kot sin protestanta in študent protestanstke teologije, filozofski moment pa ga drži stran od konfesionalnega in ga usmerja na pojmovni in ontološki jezikovni nivo. Primer takšne sinteze teologije in filozofije je Tilichov simbolizem – filozofija postavlja vprašanja in teologiji, ki obravnava vse, kar nas zadeva, daje orodje – filozofske pojme (Toth1999, 113).

[3] V angleškem prevodu The System of the Sciences According to Their Subjects and Methods (http://www.britannica.com/biography/Paul-Tillich 5. maj 2016).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. ^ 3,0 3,1 SNAC
  4. ^ Nationalencyklopedin — 1999.
  5. ^ Eberle H. Catalogus Professorum Halensis
  6. ^ 6,0 6,1 Тиллих Пауль // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.