Pamirska cesta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zemljevid, ki prikazuje potek Pamirske ceste skozi Afganistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizistan. Sodobna M41 se razteza naprej od Oša do Kara-Balte v zahodnem predmestju Biškeka
Pamirska cesta od Kharguša do Murghaba v Tadžikistanu

M41, neuradno in pogosteje znana kot Pamirska cesta (rusko Памирский тракт, latinizirano: Pamirsky Trakt), je cesta, ki prečka gorovje Pamir skozi Afganistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizistan v dolžini več kot 1200 km. To je edina neprekinjena pot po težkem gorskem terenu in je glavna oskrbovalna pot v Tadžikistansko avtonomno regijo Gorno-Badakhšan. Pot se uporablja že tisočletja, saj obstaja omejeno število izvedljivih poti skozi visoko gorovje Pamir. Cesta je bila ena od povezav starodavne trgovske svilne poti. M41 je sovjetska cestna številka, vendar ostaja le kot uradna oznaka v postsovjetskem Uzbekistanu, kot je potrjeno z uradnim odlokom.[1] Kirgizistan[2] in Tadžikistan[3] sta sprejela odloka o odpravi sovjetskega oštevilčenja avtocest in dodelitvi lastnega nacionalnega oštevilčenja.

Opis poti[uredi | uredi kodo]

Viri se ne strinjajo glede zaključkov ceste z Mazari Šarifom v Afganistanu; Termiz, Uzbekistan; Dušanbe, Tadžikistan; in Khorog v Tadžikistanu, vsi so ponujeni kot začetek ceste. Vsi viri pa se strinjajo, da se cesta konča v Ošu v Kirgizistanu. Danes je pot del ceste M41, ki se začne v Termizu na 37°12′39″N 67°16′20″E / 37.21083°N 67.27222°E / 37.21083; 67.27222 in konča v Kara-Balti zahodno od Biškeka v Kirgizistanu na 42°49′40″N 73°52′53″E / 42.82778°N 73.88139°E / 42.82778; 73.88139.[4][5] Pot poteka proti severu skozi Termiz, preden zavije proti vzhodu in prečka Tadžikistan. Nato sledi splošni poti proti vzhodu skozi Dušanbe, glavno mesto Tadžikistana, do Khoroga, kjer prečka reke Kafirnigan, Vakhš in Bartang. Od tam se nadaljuje proti vzhodu približno 310 kilometrov do Murghaba, kjer prečka reko Murghab. Cesta nato poteka preko 4655 metrov visokega prelaza Ak-Baital in mimo jezera Karakul, preden prečka Kirgizistav do končne postaje v Ošu.

Cesta je bila deloma zgrajena konec 19. stoletja (med Veliko igro),[6] večinoma pa v 1930-ih s strani Sovjetske zveze.[7]

Leta 2000 je bila Pamirska cesta povezana s Kitajsko in Karakorumsko avtocesto.[8]

Pamirska cesta je na večjem delu svoje dolžine v Tadžikistanu in Kirgizistanu označena kot pot M-41 in je znana kot druga najvišja mednarodna cesta na svetu (4655 m). Odsek med Dušanbejem in Murghabom ima evropsko številko poti E 008. Odsek med Sari-Tašom in Ošem v Kirgizistanu ima evropsko številko poti E 007.

Raven gradnje in vzdrževanja se vzdolž ceste močno razlikuje. Cestišče je ponekod neasfaltirano, sicer pa večinoma asfaltirano.[9] Razen odsekov v Kirgizistanu in v bližini Dušanbeja je cesta v večjem delu svoje dolžine močno poškodovana zaradi erozije, potresov, zemeljskih plazov in snežnih plazov.

Včasih imenovana tudi »heroinska cesta«, večina od devetdeset ton heroina, ki se vsako leto pretovarja skozi Tadžikistan, poteka po tej poti.[10][11]

Glavne točke na avtocesti Pamir[uredi | uredi kodo]

Če sledite Pamirski cesti iz Oša, lahko pot zapišete takole:

Mesto Oš – prelaz Taldik (3615 m, prehod skozi pogorje Alaj) – vas Gulča – dolina reke Gulča – prelaz Kirgizistan (3541 m) – vas Sari-Taš (dolina Alaj) – prelaz Kizilart (4250 m, prehod skozi Trans- Alajsko pogorje, vstop na ozemlje avtonomne pokrajine Gorno-Badakhšan, mejni prehod med Kirgizistanom in Tadžikistanom) – dolina reke Markansu – prelaz Ujbulak (4200 m) – jezero Karakul – prelaz Ak-Baital (4655 m) – Murghab – prelaz Naizataš (4314 m) — dolina Aličur — prelaz Kharguš (4091 m) + prelaz Tagarkati (4168 m) — dolina reke Sulu-Tagarkati — prelaz Koi-Tezek (4251 m) — dolina reke Gunt — Khorog — dolina reke Panj — Čalai Vas Khumb — prelaz Khaburabot (3720 m) — dolina reke Obihingou — dolina reke Vakhš — mesto Dušanbe.

Oznake ceste po državah:

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stara pamirska avtocesta[uredi | uredi kodo]

Ob koncu 19. stoletja - začetku 20. stoletja se je v Srednji Aziji med britanskim in ruskim imperijem nadaljevalo ostro geopolitično rivalstvo za vpliv v regiji, ki je v svetovni zgodovini prejelo ime velika igra. Vojaški oddelek Ruskega imperija, zaskrbljen zaradi dejavnosti Britancev v Pamirju, se je odločil zgraditi strateško vojaško cesto, po kateri bi bilo mogoče hitro prenesti čete iz Fergane v dolino Alaja in izvesti njihovo učinkovito oskrbo. Gradnja je bila načrtovana in izvedena v globoki tajnosti in dolgo časa ni bilo znano, da v Evropi obstaja cesta skozi pogorje Alaj v ruskem Turkestanu.

Poleti 1903 je častnik ruske vojske, vojaški geograf Nikolaj Korženevski, ko se je povzpel na prelaz Taldik (Kirgizistan) z višino 3615 metrov, odkril spominski steber z imeni ljudi, ki so sodelovali pri načrtovanju in postavitvi cesta vzdolž Hisaro-Alaja v 'ruskem' Turkestanu. To so bili podpolkovnik Bronisław Grombczewski, železniški inženirji Mickiewicz, Burakovsky, Zarakovsky in Podporuchik Irmuth. Evropejci so dolgo verjeli, da so prvo cesto preko prelaza Taldik leta 1916 zgradili Avstrijci, ujeti v prvi svetovni vojni. Dnevnik Korženjevskega priča o nečem drugem. Verjel je, da so ga leta 1893 zgradile ruske saperske enote. Vendar pa je po drugih virih prvo cesto, ki povezuje Oš in Gulča v Kirgizistanu preko prelaza Taldik, leta 1876 zgradil ruski odred pod poveljstvom generala Aleksandra Konstantinoviča Abramova. Kasneje se je ta majhen odsek ceste (88 verst – 1,1 km) od Fergane do doline Alaj v Kirgizistanu imenoval stara pamirska cesta. Po pričevanju Korženevskega je leta 1910 samo nevarna tovorna pot šla dlje od Gulčija proti jugu, skozi vzhodni Pamir. Vzdolž reke Panja, od Darvaza do Rušana leta 1915, so ruske enote s pomočjo lokalnega prebivalstva postavile tudi tovorno pot, tovor so prevažali s tovori na konjih in oslih. Skalni podori, zemeljski plazovi, snežni plazovi, slapovi, poplave so pogosto uničili pot. Do leta 1930 je bila po besedah očividcev ta pot v grozljivem stanju, tudi tovorni konji so komaj šli skoznjo, nenehno so jih morali razkladati, da so jih prenesli mimo ovir.

Z zaključkom leta 1937, v času Sovjetske zveze, izgradnje ceste, ki povezuje mesti Oš in Khorog, je stara pamirska cesta postala sestavni del velike Pamirske ceste.

Z odlokom predsedstva Vrhovnega sovjeta ZSSR z dne 5. marca 1941 je bil trakt poimenovan po Stalinu.

2022 Tadžikistanski protesti[uredi | uredi kodo]

Med protesti leta 2022 v gorski avtonomni regiji Badakhšan je Pamirsko cesto začasno blokirala skupina protestnikov, ki jih je vodil Muhamadbočir Muhamadbočirov. Muhamadbočirov je bil kasneje 23. maja 2022 ubit in cesta je bila ponovno odprta.[12][13]

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

V filmu Spies Like Us iz leta 1985 je vabim GLG-20, ki jih igrata Chevy Chase in Dan Aykroyd, rečeno, naj se srečajo s svojimi kontakti na »cesti v Dušanbe«, kar se nanaša na cesto M41.

Galerija[uredi | uredi kodo]

  • Pamirska cesta v Tadžikistanu
    Pamirska cesta v Tadžikistanu
  • Pamirska cesta med Dušanbejem in Khorughom
    Pamirska cesta med Dušanbejem in Khorughom
  • Pamirska cesta blizu Rušana
    Pamirska cesta blizu Rušana
  • Pamirska cesta v Afganistanu
    Pamirska cesta v Afganistanu
  • Pamirska cesta ob afganistanski meji
    Pamirska cesta ob afganistanski meji
  • Dolina reke Wakhan
    Dolina reke Wakhan
  • Kmetijska pokrajina v bližini Pamirske ceste
    Kmetijska pokrajina v bližini Pamirske ceste

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Decree of the Republic of Uzbekistan Cabinet. Approval of the List of Public Roads of the Republic of Uzbekistan. 5 August 2010. https://lex.uz/docs/-1664887
  2. ↑ 2,0 2,1 Procedure. Classification and numbering of public highways in the territory of the Kyrgyz Republic. 18 August 2017. http://cbd.minjust.gov.kg/act/view/ky-kg/100245?cl=ky-kg
  3. ↑ 3,0 3,1 Assessment of Economic Impacts from Disasters Along Key Corridors. Final Report. The World Bank. May 2021. https://documents1.worldbank.org/curated/en/545481624287902413/pdf/Assessment-of-Economic-Impacts-from-Disasters-Along-Key-Corridors.pdf
  4. ↑ Google Maps (zemljevid).
  5. ↑ Bing Maps (zemljevid).
  6. ↑ »Pamir Highway History«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. novembra 2020. Pridobljeno 18. oktobra 2022.
  7. ↑ Salopek, Paul (8. oktober 2022). »Sliding off the Roof of the World«. National Geographic. We walk along the Pamir highway—Soviet-built in the 1930s, crumbling back into the elements, and the second highest road in the world after the Karakoram.
  8. ↑ »Жизнь у дороги« (v ruščini). GEO. 4. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. maja 2011. Pridobljeno 18. oktobra 2022.
  9. ↑ »Pamir Highway Travel Guide«. Caravanistan. 3. junij 2022. Pridobljeno 18. oktobra 2022.
  10. ↑ Bland, Stephen (4. september 2014). »Road of Sorrow - Trafficking and Ethnicity on the Pamir Highway«. Pridobljeno 18. oktobra 2022.
  11. ↑ Bland, Stephen (18. junij 2014). »I Took a Trip Down Tajikistan's 'Heroin Highway'«. Vice. Pridobljeno 18. oktobra 2022.
  12. ↑ »Tajikistan: Local residents say Pamiri leader killed by government troops«. Eurasianet. 22. maj 2022. Pridobljeno 8. aprila 2023.
  13. ↑ Levi-Sanchez, Suzanne (3. avgust 2022). »The assassination that shook the Pamir Mountains to the core«. openDemocracy (v angleščini). Pridobljeno 8. aprila 2023.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Pamirska cesta.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pamirska_cesta&oldid=6106813«