Ostfalija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ostfalija okoli leta 1000 na karti iz 19. stoletja

Ostfalija (nemško Ostfalen, ostfalsko Oostfalen) je zgodovinska pokrajina v severni Nemčiji, ki obsega vzhodne gaue (grofije) zgodovinske vojvodine Saške in jo v grobem omejujejo reke Leine na zahodu ter Laba in Saale na vzhodu. Ozemlje se ujema z jugovzhodnim delom sedanje nemške zvezne dežele Spodnje Saške, zahodnega Saška-Anhalta in severne Turingije. Ostfalija je bila poleg Vestfalije, Engrije in Nordfalije ena od štirih glavnih saških upravnih regij.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Po porazu in pokristjanjenju vojvode Vidukinda med saškimi vojnami leta 785 je bilo njegovo ozemlje vključeno v Frankovsko cesarstvo, Sasi pa so se vedno bolj množično spreobračali v krščanstvo.[1][2] V vzhodni Saški sta bili leta 804 oziroma 815 ustanovljeni škofiji Halberstadt in Hildesheim, ki sta mejili na reko Oker. Srednjeveška Vojvodina Saška je bila razdeljena med Ostfalijo (Ostfalahi), Vestfalijo Engrijo.

Ostfalsko ozemlje v hribovju Harz je bilo dedno ozemlje Henrika I. Ptičarja, prvega saškega vojvode, ki je leta 919 postal rimsko-nemški kralj, njegovi nasledniki pa člani Otonske dinastije. Zapustili so več romanskih opatij in gradov. Na njihovem ozemlju sta srednjeveški mesti Goslar in Quedlinburg ter katedrala sv. Marije in cerkev sv. Mihaela v Hildesheimu, ki spadajo v svetovno kulturno dediščino. Ker je Ostfalija na rekah Laba in Saale mejila na ozemlje Polabskih Slovanov, je postala izhodišče za germansko širjenje na vzhod (Ostsiedlung), ki se je začelo z invazijo kralja Henrika in nadaljevalo s saškimi mejnimi grofi.

Ko je welfski vojvoda Henrik Lev leta 1180 sprl s cesarjem Friderikom I. Barbarosso, mu je cesar odvzel obe vojvodini, Bavarsko in Saško, in mu pustil samo dedni deželi Braunschweig in Lüneberg in ga izgnal, se je Ostfalija začela drobiti na manjše državice,[3] predvsem Welfovo vojvodino Braunschweig-Lüneburg, grofije Anhalt, Wernigerode in Blankenburg, cesarsko mesto Goslar in cerkvena ozemlja magdeburške nadškofije, knezoškofov Hildesheima in Halberstadta in quedlinburške opatije. Saško izročilo so nadaljevali Askanijci v vojvodini Saxen-Wittenberg, ki so postali volilni knezi in kasneje ob gornji Labi ustanovili volilno kneževino Saško.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Simon Speck. Paderborn als Stützpunkt der Sachsenmission − 4.2: Zwangschristianisierung. Monografija. ISBN 978-3-638-66587-2. Pridobljeno 12. oktobra 2009.
  2. Zeittafel der germanischen Völkerwanderung. Webarchiv. Pridobljeno 2. marca 2010.
  3. Dieter Thierbach. Rätsel des Alltags: Jeder kennt Westfalen – gibt es auch Ostfalen?. RP-online.de. 9. avgust 2005. Pridobljeno 2. februarja 2011.