Orjaška čaplja
| Orjaška čaplja | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Orjaška čaplja na jezeru Baringo, Kenija
| ||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| '''Ardea goliath''' Cretzschmar, 1827 | ||||||||||||||
 Razširjenost orjaške čaplje
| ||||||||||||||
| Sinonimi | ||||||||||||||
|
Garza goliath |
Orjaška čaplja (znanstveno ime Ardea goliath), je zelo velika močvirska ptica iz družine čapelj, Ardeidae. Najdemo jo v podsaharski Afriki, v manjšem številu v jugozahodni in južni Aziji.
Opis
[uredi | uredi kodo]To je največja živa čaplja na svetu (izumrla čaplja Bennu je bila večja).[2] Višina orjaške čaplje je 120–152 cm, razpon kril je 185–230 cm in teža je 4–5 kg.[3][4] Med standardnimi meritvami meri nartnica od 21,2 do 25,5 cm, tetiva krila je v povprečju dolga okoli 60,7 cm. Kljun meri od 18 do 20 cm, medtem ko kljun z notranjostjo meri okoli 24 cm.[5] Med letom ima počasen in precej težek videz in, za razliko od nekaterih drugih čapelj, noge ne držijo vodoravno. Samec in samica sta si podobna, s celotno prevleko iz skrilasto sivega in kostanjevega perja. Glava in njen košati greben, obraz, hrbet in ob straneh vratu so kostanjevi. Brada, grlo, prednji vrat in zgornji del prsi so beli, s črnimi progami čez prednji vrat in zgornji del prsi. Spodnji del prsi in trebuha sta rjava s črnimi progami. Zadnja in zgornja krila so skrilasto siva, s kostanjevo zaplatp na pregibu kril, ko so zaprta. Spodnji del je bledo kostanjev. Zgornja čeljust je črna, lores in orbitalna področja so rumena z zelenkastim odtenkom. Oči so rumene, noge in stopala pa črna. Mladiči so videti podobni odraslim, vendar so bolj bledi. Edina čaplja z nekoliko podobno barvitimi značilnostmi perja, razširjena vijolična čaplja, je veliko manjša od Orjaške. Kljub skupnim značilnostim perja z vijoličastimi vrstami se za najbližje ohranjene sorodnike štejejo velikokljune (Ardea sumatrana) in belotrebuhe (Ardea insignis) čaplje v južni Aziji. Zaradi velike velikosti se ta vrstni trio včasih imenuje "velikanske čaplje".
Orjaška čaplja ima izrazito globok glas, ki ga pogosto opisujejo kot kowoork, ki ga slišimo z razdalje do 2 km. Občasno je mogoče slišati tudi klic nadlegovanja (arrk), ostrejši in višji. Huh-huh se ioglaša med valjenjem, medtem ko se lahko sliši krooo z iztegnjenim vratom. Na gnezdiščih so poročali o duetu, podobnem organom, vendar ni potrjeno.
Habitat
[uredi | uredi kodo]Orjaška čaplja je zelo vodna, tudi po standardih čapelj, le redko se oddalji od vodnega vira in raje leti po vodnih poteh, kot da se premika po kopnem. Pomembni habitati so lahko jezera, močvirja, mokrišča mangrov, grebeni z malo hladne vode, včasih rečne delte. Običajno jo najdemo v plitvini, čeprav jo lahko opazimo v bližini globoke vode nad gosto vodno vegetacijo. Orjaške čaplje lahko najdemo celo v majhnih vodnih kotanjah. Njihova višina je od morske gladine do 2100 m. Po navadi imajo raje nedotaknjena mokrišča in se na splošno izogibajo območjem, kjer so človeške motnje reden pojav.
Prehrana in vedenje
[uredi | uredi kodo]_in_flight.jpg)
Orjaške čaplje so samotni lovilci hrane in so zelo teritorialne do drugih, ki vstopajo na njihova prehranjevalna ozemlja.[6] Včasih je mogoče opaziti dve skupaj, vendar je to najverjetneje gnezditveni par ali mladič. Dnevna in pogosto precej neaktivna, ta čaplja pogosto lovi tako, da stoji v plitvini in pozorno opazuje vodo ob svojih nogah. To je tipičen način hranjenja velikih čapelj Ardea in zaradi svoje večje velikosti se lahko prehranjuje v globljih vodah kot večina. Lahko se usede tudi na težko plavajoče rastlinje, da prepreči, da bi voda valovila okoli njih.[7] Ko se pojavi plen, ga čaplja hitro zabode z odprtimi čeljustnicami, pogosto zabode obe čeljusti skozi telo ribe, nato pa jo pogoltne celo. Možno je, da se kljun občasno uporablja na način vabe, ki pritegne ribe k negibnemu velikemu predmetu, potopljenemu v vodo. Obdobje ravnanja je dolgo, saj čaplje pogosto položijo svoj plen na plavajočo vegetacijo, medtem ko se pripravljajo, da jo pogoltnejo. Zaradi na splošno počasnega gibanja in časa rokovanja je pogosto izpostavljena kleptoparazitizmu. V Afriki afriški jezerci pogosto kradejo hrano, ki jo ujamejo čaplje, čeprav jim plen lahko ukradejo tudi druge velike ptice, kot so afriška sedlarica (Ephippiorhynchus senegalensis) in pelikani.
Plen skoraj v celoti sestavljajo ribe. Orjaška čaplja je specializirana za razmeroma velike ribe, s povprečno težo plena v Natalu 500–600 g in dolžino 30 cm. Izjemoma lahko največja ciljna riba meri 50 cm, čeprav čaplja morda ne bo mogla pogoltniti plena te velikosti. Majhne ribe so na splošno prezrte in povprečna orjaška čaplja ujame približno 2 ali 3 ribe na dan. Kot prednostne vrste so bile lokalno zabeležene špari, ciplji, tilapija in mrene. Vse druge majhne živali, na katere naletijo, lahko jedo, vključno z žabami, kozicami, malimi sesalci, kuščarji, kačami, žuželkami in celo mrhovino.
Razmnoževanje
[uredi | uredi kodo].jpg)
_(6011656959).jpg)
Njihova gnezditvena sezona na splošno sovpada z začetkom deževne sezone, ki je od novembra do marca. Na nekaterih območjih je razmnoževanje vse leto, brez opazne vrhunske sezone. Razmnoževanje se morda ne zgodi vsako leto. Orjaške čaplje, ki so precej prilagodljive pri izbiri mesta za gnezdenje, na splošno raje gnezdijo na otokih ali otokih vegetacije. Ptice lahko zapustijo gnezdišče, če se otok poveže s celino. Jezera ali druga velika vodna telesa običajno imajo kolonije. Gnezdijo dokaj nizko v različnem šašu, trstičju, grmovju, drevesih ali celo na skalah ali velikih drevesnih štorih. Razpršenost gnezdenja se zdi zelo spremenljiva, saj je bilo opaženo vse, od samotnega para (brez drugih gnezd v bližini) do precej velikih kolonij, brez navideznih lokalnih geografskih preferenc. Občasno se lahko pridružijo kolonijam mešanih vrst, vključno z drugimi vrstami čapelj, kormoranov, Anhinga, ibisi in galebi. Gnezditvene navade niso dobro poznane in so lahko umirjeni, deloma zaradi tega, ker se gnezditveni pari iz leta v leto morda ponovno združujejo. Gnezda so velika, vendar pogosto šibka (odvisno od razpoložljive vegetacije okoli gnezdišča), pogosto merijo približno 1 do 1,5 m v premeru.
Jajca so bledo modra, v povprečju velika 72 x 54 mm in tehtajo okoli 108 g. Znese lahko od 2 do 5 (običajno 3 ali 4) jajc. Inkubacija traja 24 do 30 dni. Pogosto le okoli 25 % jajc uspe izvaliti zaradi različnih okoljskih razmer ali plenilcev. Mladiči se hranijo z regurgitacijo v gnezdu in po nekaj tednih lahko upoabijo kljune in vadijo obrambne položaje drug proti drugemu. Pri približno petih tednih popolnoma zapustijo gnezdo. Starši še naprej skrbijo zanje od 40 do 80 dni. Približno 62 % mladičev, ki uspešno zapustijo gnezdo, preživi do odraslosti. Lokalno sta lahko orel belorepec in afriški jezerec plenilca v kolonijah. Zaradi velikosti in izjemnega kljuna odrasla orjaška čaplja morda nima običajnih ptičjih plenilcev. Kljub težkemu gibanju lahko orjaške čaplje hitro razmišljajo in pogosto pobegnejo, preden jih lahko prehitijo mesojedci sesalcev (kot so hijene ali šakali).
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ BirdLife International (2016). »Ardea goliath«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T22697017A93598961. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22697017A93598961.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
- ↑ Krienitz, L. (2018). Lesser Flamingos: Descendants of Phoenix. Springer. str. 104. ISBN 978-3-662-58162-9.
- ↑ Goliath heron – Ardea goliath. Oiseaux.net (2009-10-25). Retrieved on 2012-08-23.
- ↑ Bonar, Christopher J.; Lewandowski, Albert H. (2004). »Use of a Liposomal Formulation of Amphotericin B for Treating Wound Aspergillosis in a Goliath Heron (Ardea goliath)«. Journal of Avian Medicine and Surgery. 18 (3): 162. doi:10.1647/2003-003. S2CID 86605251.
- ↑ Goliath heron – Ardea goliath Arhivirano 2013-04-15 at Archive.is. Avis.indianbiodiversity.org. Retrieved on 2012-08-23.
- ↑ (Whitfield and Blaber 1978, Mock and Mock 1980)
- ↑ University of Michigan- Ardea goliath: INFORMATION. Animaldiversity.ummz.umich.edu. Retrieved on 2012-08-23.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- BonarVMD, Christopher J.; Lewandowski, Albert H. (2004). »Use of a Liposomal Formulation of Amphotericin B for Treating Wound Aspergillosis in a Goliath heron (Ardea goliath)«. Journal of Avian Medicine and Surgery. 18 (3): 162–166. doi:10.1647/2003-003. S2CID 86605251.
- Mock, Douglas W.; Mock, Karilyn C. (Julij 1980). »Feeding Behavior and Ecology of the Goliath heron«. The Auk. 97 (3): 433–448. JSTOR 4085837.
- El-Naffar, M. K.; Khalifa, R. M.; Sakla, A. A. (1980). »Parasitofauna of the Egyptian aquatic birds. II. Trematode parasites of the giant heron (Ardea goliath) in Assiut governorate«. Journal of the Egyptian Society of Parasitology. 10 (1): 107–116. ISSN 1110-0583. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2013.
- Hunter Jr., Malcolm L.; Calhoun, Aram; Wilcove, David S. (2004). »Goliath heron fishing with an artificial bait?«. Waterbirds. 27 (3): 312–313. doi:10.1675/1524-4695(2004)027[0312:GHFWAA]2.0.CO;2. ISSN 1524-4695.
- Mock, Douglas W.; Mock, Karilyn C. (1980). »Feeding behavior and ecology of the Goliath heron«. The Auk. 97 (3): 433–448. JSTOR 4085837.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]