Orientiranje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Orientiranje je ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na izbrane ali določene točke, simbole, oznake ali znamenja.

Najpogosteje se izraz uporablja v zvezi z geografskim orientiranjem - v prostoru ali na zemljevidu. Pri orientiranju z zemljevidom pomeni usmeriti ali obrniti zemljevid tako, da se položaj sklada z lego in smerjo dejanskih terenskih točk, da človek lahko prepoznava objekte s terena na zemljevidu in obratno.

Uporabljan pa je tudi v zgodovini - časovno orientiranje, književnosti - kulturno orientiranje, partituri - od sedmega takta naprej in podobno.

Za orientiranje je pomembna določitev izhodiščne točke - položaja, s katerega se določa druge točke. V geografiji je to presečišče ekvatorja in griniškega (izhodiščnega) poldnevnika. Lahko gre za drugo izbrano ali dogovorjeno točko (npr. 20 km severno od Ljubljane). V zgodovini je izhodiščna točka najpogosteje Kristusovo rojstvo, lahko pa tudi drug dogodek (npr. pet let po 2. svetovni vojni).

V geografiji in računalništvu sta osnovna načina orientiranja rastrski in vektorski. Rastrski temelji na stolpcih in vrstah - podobno kot polja na šahovnici ali sedeži v dvorani. Zato je vsak kraj na Zemlji opredeljen z geografsko dolžino - zahodno ali vzhodno od izhodiščnega poldnevnika, in geografsko širino - severno ali južno od ekvatorja. Ker je geografija znanost o prostoru, je za geografsko orientiranje pomembna tudi globina ali višina. Tako globina kot višina se lahko izražata relativno - glede na izhodišče, ali absolutno - od morske gladine. Na slednji način se izražajo višine vzpetin. Vektorski temelji na razdalji od izhodišča do izbrane točke in odklonom te smeri od severa - azimutom.

Obstaja tudi šport - kombinacija teka in orientiranja - orientacijski tek.