Orientacijski tek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Orientacist zapušča kontrolno točko ter se orientira (navigira) s pomočjo karte
Mednarodni orientacijski simbol

Orientacijski tek je najstarejša uradna disciplina športa orientacija in je danes tudi najbolj razširjen. Gre za gibanje po terenu, ki je pogosto neznan, pri čemer se navigira z orientacijsko karto. Obstajajo različne discipline, ki se ločijo po dolžini in tipu ter težavnosti proge, ki jo mora opraviti tekmovalec. Več o progah, disciplinah in kartah lahko izveste v ustreznih poglavjih na strani orientacija.

Po navadi se na tekmovanju meri čas tekmovalcev, ki štartajo v intervalih, da se tekmovalec v gozdu orientira sam. Proga, ki jo mora tekmovalec opraviti, je vrisana na karto, kjer jo predstavljajo kontrolne točke, ki se jih mora najti v določenem zaporedju. Rezultati se določijo glede na čas, pri čemer pa je prvi pogoj, da je tekmovalec pravilno opravil progo.

Pri orientacijskem teku niso dovoljena nikakršna prevozna sredstva, gibanje se mora opraviti izključno z lastnimi mišicami. Tudi pri navigiranju drugi pripomočki razen kompasa niso dovoljeni, kar po mednarodnem pravilniku zajema tudi vse naprave, ki se povezujejo s sateliti in naprave, ki kakor koli merijo dolžino, kot so na primer števci korakov.

V Sloveniji je v letu 2010 registriranih tekmovalcev v orientacijskem teku 260, klubov, ki delujejo na tem področju, pa 11. Krovna organizacija je Orientacijska zveza Slovenije (OZS). O zgodovini in razvoju športa si več preberite na strani orientacija.