Nociceptor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Nocicéptor je bolečinski receptor, ki reagira na prisotno ali potencialno poškodbo tkiva.

Razdelitev[uredi | uredi kodo]

Nociceptorji so prosti končiči bolečinskih vlaken. Glede na mieliziranost in premer vlaken ter njihovo vzdražnost razdelimo nociceptorje v 3 skupine:

  1. mehanonociceptorji A, ki se vzdražijo ob močnem mehanskem dražljaju;
  2. polimodalni nociceptorji A, ki se odzivajo na mehanske, toplotne in močne kemične dražljaje;
  3. polimodalni nociceptorji C, ki reagirajo nespecifično na mehanske, toplotne in kemične dražljaje.

Prvi dve skupini nociceptorji so prosti končiči mieliziranih, tankih vlaken Aδ, nociceptorji C pa nemieliziranih, debelejših vlaken C. Impulz potuje po vlaknu Aδ desetkrat hitreje kot po vlaknu C.

Lokacija[uredi | uredi kodo]

Nociceptorji se nahajajo v povrhnjih predelih telesa, na primer v koži, sluznicah, roženici ter v notranjih organih (mišicah, črevesju, sečniku ...). Telesa bolečinskih nevronov se nahajajo bodisi v ganglijih ob zadajšnjih rogovih hrbtenjače bodisi v trigeminalnem gangliju.

Aktivacija[uredi | uredi kodo]

Nociceptorji so prosti živčni končiči in se vzdražijo zaradi mehanskega, kemičnega ali toplotnega dražljaja. Hkrati se iz poškodovanega tkiva sproščajo snovi (histamin, bradikinin, serotinin, prostaglandini, kalij in substanca P) , ki aktivirajo ali senzitirajo nociceptorje. Nociceptorji imajo visok prag vzdražnosti, se slabo adaptirajo in se lahko senzitizirajo.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Toni J. Patofiziološki vidiki bolečine. Rarm vestn 2012; 63: 3–5.