Njivska gos
| Njivska gos | ||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
,_Baltasound_-_geograph.org.uk_-_1725779.jpg) Njivska gos pri Baltasoundu na Šetlandih
| ||||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||
| Anser fabalis (Latham, 1787) |
Njivska gos (znanstveno ime Anser fabalis) je vrsta gosi, ki gnezdi v Severni Evropi in Severni Aziji.
Opis
[uredi | uredi kodo]Je velik ptič, ki doseže 69 do 88 cm v dolžino in 140 do 174 cm prek peruti. Po zgornjem delu telesa, vključno z glavo, je temna in ima razmeroma dolg kljun ter oranžne do bledo rdečkaste noge. V letu so peruti videti dolge. Terciarna letalna peresa in krovna peresa so temna, z jasnim belim robom.[2]
Možno jo je zamenjati s kratkokljuno gosjo, ki ima rožnate noge, krajši kljun in svetlo perje po hrbtu, a razlika predvsem od daleč ni zlahka opazna. Bolj očiten je med letom ozek bel pas na zadnjem robu repa, ki je pri kratkokljuni gosi širok. Podobna ji je tudi siva gos, ki pa ima svetlo spodnjo stran peruti. Njivske gosi iz različnih delov območja razširjenosti se nekoliko razlikujejo, tako po telesnih značilnostih kot po ekologiji; vzhodne populacije, ki gnezdijo v tundri na severu Rusije, imajo nekoliko svetlejši hrbet, krajši kljun in so manjše (torej v vseh pogledih bolj podobne kratkokljuni gosi); opisane so kot podvrsta rossicus, je pa možno opaziti tudi osebke, ki so po značilnostih med vzhodnim in zahodnim »tipom«.[2]
Oglaša se z globokim nosljatim trobljenjem; klic je sestavljen iz dveh ali treh zlogov. Izkušenemu opazovalcu je ton občutno nižji kot pri kratkokljuni gosi.[2]
Ekologija in razširjenost
[uredi | uredi kodo]
Njivska gos se prehranjuje predvsem s travami in semeni.[3] Vzhodni in zahodni »tip« se nekoliko razlikujeta tudi po gnezditvenih preferencah: zahodne gnezdijo v odmaknjenih močvirnatih predelih tajge, vzhodne pa v vlažni tundri.[2] Gnezdijo posamični pari, pred selitvijo pa se zberejo v ogromne jate, ki po koncu golitve odletijo proti jugu, v zmerne in subtropske predele Evrope, in Srednje ter Vzhodne Azije. Na prezimovališčih se prav tako zadržujejo v jatah, a ne tako velikih kot med selitvijo.[1] V Sloveniji se v manjšem številu zadržujejo na prezimovanju.[3]
Vrsta ima ogromno območje razširjenosti in veliko populacijo, zato ne velja za ogroženo, kljub upadu številčnosti zaradi uničevanja habitatov ter lova.[1]
Taksonomija
[uredi | uredi kodo]Prepoznanih je pet podvrst njivske gosi:[4]
- Anser fabalis fabalis (Latham, 1787)
- Anser fabalis johanseni Delacour, 1951
- Anser fabalis middendorffii Severcov, 1873
- Anser fabalis rossicus Buturlin, 1933
- Anser fabalis serrirostris Swinhoe, 1871
Dva morfološko in ekološko različna »tipa« nekateri ornitologi obravnavajo kot ločeni vrsti, »tundrsko« njivsko gos (Anser fabalis) in »tajgaško« njivsko gos (Anser serrirostris Swinhoe, 1871). To spremembo klasifikacije je med drugim leta 2007 sprejela Ameriška zveza ornitologov; po njej »tundrska« njivska gos vsebuje podvrste fabalis, johanseni in middendorffii, »tajgaška« njivska gos pa podvrsti rossicus in serrirostris.[5] Druge organizacije, kot je BirdLife International, te spremembe zaenkrat niso prevzele zaradi nasprotujočih si mnenj različnih avtorjev o delitvi,[1] zato status vrste še ni dorečen.
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 BirdLife International (2012). Anser fabalis . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2012.2. IUCN 2012. Pridobljeno: 26.10.2012.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Mullarney, K. s sod. (1999). Birds of Europe. Princeton: Princeton University Press. ISBN 0-691-05053-8.
- ↑ 3,0 3,1 »Njivska gos«. Enciklopedija ptic. DOPPS. Pridobljeno 27. oktobra 2012.
- ↑ »Anser fabalis«. Integrirani taksonomski informacijski sistem. Pridobljeno 28.10.2012.
- ↑ Banks, Richard C.; Chesser, R. Terry; Cicero, Carla; Dunn, Jon L.; Kratter, Andrew W.; Lovette, Irby J.; Rasmussen, Pamela C.; Remsen, J.V. Jr.; Rising, James D.; Stotz, Douglas F. (2007). »Forty-eighth supplement to the American Ornithologists' Union check-list of North American birds« (PDF). The Auk. Zv. 124, št. 3. str. 1109–1115.
