Nekropola v Tiru

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nekropola v Tiru
Arheloško najdišče al-Bass
Nekropola v Tiru se nahaja v Libanon
Nekropola v Tiru
Nekropola v Tiru
Geografska lokacija: Libanon
LokacijaTir, Libanon
Koordinati33°16′20″N 35°12′35″E / 33.2722°N 35.2097°E / 33.2722; 35.2097
Druge informacije
Datumi izkopov1997–2008

Nekropola al-Bass v Tiru je libanonska Unescova svetovna dediščina v mestu Tir, ki leži poleg begunskega taborišča el-Buss (arabsko مخيم البص). Nekropola, ki je v antičnih časih predstavljala glavni vhod v mesto, je na obeh straneh široke rimsko-bizantinske ceste, nad katero dominira slavolok iz 2. stoletja. Druga pomembna spomeniška ostanka tega arheološkega območja sta akvadukt, ki je dovajal vodo v mesto, in hipodrom iz 2. stoletja.

Rimska in bizantinska nekropola[uredi | uredi kodo]

Sarkofag z legendo o Ahilu, najden v Tiru, zdaj v Narodnem muzeju v Bejrutu

Nekropolo, ki so jo odkrili leta 1962, sestavlja več sto kamnitih in marmornih sarkofagov iz rimskega in bizantinskega obdobja.[1] Več jih ima grške napise ali imena tistih, ki so tam pokopani, ali njihovo trgovino, kot je »bogati proizvajalec škrlatnega barvila«.[2] Drugi, katerih stranice in pokrovi so okrašeni s freskami in nizkimi reliefi del Homerja in drugih.

Slavolok je ena najbolj impresivnih relikvij mesta. Razpadlo, a v sodobnem času rekonstruirano, dominira nad dobro ohranjeno rimsko cesto, ki ima na obeh straneh nekropolo, posejano s stotinami okrašenih kamnov in izklesanih marmornih sarkofagov iz 2. do 6. stoletja našega štetja.[3]

Feničanska nekropola[uredi | uredi kodo]

Feničansko pokopališče severnem delu najdišča je bila kremacijska nekropola,[4] in nagrobnimi stelami s spominskimi napisi.[5] sestavljena iz jam, izkopanih v pesek do globine, ki se je gibala od 30 centimetrov do enega metra. V grob so vnesli pogrebno žaro s pepelom pokojnika, kozarce za dišave ali kadila, skarabeje in razne dragulje. Pokopi so bili razporejeni v parih, pogrebni ritual pa je obsegal razbijanje kozarcev in krožnikov na grobu. Razlike v bogastvu najdenih grobov kažejo na različne ekonomske in socialne ravni pokojnikov. V nekaterih grobovih so našli ciprske vaze ali uvožene grške skodelice, ki so se uporabljale kot žare. Ta nekropola je bila uporabljena več kot 1500 let, do 5. in 4. stoletja pr. n. št.​

Ohranjanje najdišča[uredi | uredi kodo]

Po izbruhu državljanske vojne leta 1974 je kraj leta ostal nezaščiten, uporabljali so ga kot vojaško postojanko ali begunsko taborišče. Leta 1988 je Unesco sprožil mednarodno kampanjo za zaščito Tira, ki je bila učinkovita šele leta 1991, ko se je končala vojna. Istega leta so med skrivnimi izkopavanji našli feničansko pokopališče, ki je bilo datirano v 1. tisočletje pr. n. št. Pomen tega zgodovinskega mesta in njegovih spomenikov je bil poudarjen leta 1979, ko je Unesco Tir razglasil za svetovno dediščino.[6]

26. septembra 2003 sta ameriški veleposlanik Vincent M. Battle in libanonski minister za kulturo Ghazi Aridi podpisala sporazum, v katerem se je vlada Združenih držav zavezala prispevati 30.640 $ za ohranitev mesta.

Sovražnosti leta 2006 so ogrozile kraj, ko je bila bombardirana bližnja stavba. Pokonfliktna analiza strokovnjakov za ohranjanje je pokazala, da je bilo veliko fresk poškodovanih. To skupaj s precejšnjim pomanjkanjem vzdrževanja na mestu predstavlja veliko grožnjo najdišču.[7]

Najdišče je bilo izropano že v 1990-ih. Najdbe so izginile na nezakonitem trgu s starinami in nekateri obeliski so zdaj razstavljeni v muzeju Nabu v El-Heri.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Tyre«. Lebanon Voice Chat – Gallery Sour. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2011. Pridobljeno 19. oktobra 2016.
  2. »Tyre Things to Do«. VirtualTourist.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. septembra 2017. Pridobljeno 19. oktobra 2016.
  3. »About the necropolis«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2018. Pridobljeno 20. decembra 2017.
  4. Aubet, María Eugenia (2010). »The Phoenician Cemetery of Tyre«. Near Eastern Archaeology. 73: 2–3.
  5. Abousamra, Gaby; Lemaire, André (2013). »Astarte in Tyre According to New Iron Age Funerary Stelae«. Die Welt des Orients. 43 (2): 153–157. ISSN 0043-2547.
  6. Tyre[1]
  7. Toubekis, Georgios (2010). »"Lebanon: Tyre (Sour)"«. V Machat, Christoph; Petzet, Michael; Ziesemer, John (ur.). Heritage at Risk: ICOMOS World Report 2008–2010 on Monuments and Sites in Danger (PDF). Berlin: Hendrik Bäßler verlag. str. 118.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]