Muskarinski antagonist
Muskarinski antagonisti ali antagonisti muskarinskih receptorjev so učinkovine, ki zavirajo delovanje acetilholina preko muskarinskih receptorjev.[1] Najpomembnejše učinkovine iz te skupine so atropin, hioscin, ipratropium in pirenzepin.[2]
Učinki[uredi | uredi kodo]
Vsi muskarinski antagonisti povzročajo podobne periferne učinke; določena selektivnost, ki jo določene učinkovine izkazujejo na primer na prebavila in srce, pa so izraz heterogenosti muskarinskih receptorjev. Glavni učinki so:[2]
- zaviranje sekrecije
- tahikardija
- zoženje zenice in paraliza akomodacije očesa
- relaksacija gladkega mišičja (v črevesju, sapnici, žolčevodu, sečniku)
- zaviranje izločanja želodčne kisline (zlasti pirenzepin)
- učinki na osrednje živčevje (zaviralni učinek pri hioscinu, vzburjevalni učinek pri atropinu), vključno z antiemetičnim in antiparkinsoničnim delovanjem
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=antagonist[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 1. 2013.
- ↑ 2,0 2,1 Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 119–123.