Mlečnice in sirovke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Mlečnica)
Mlečnice in sirovke
"Kostmata mlečnica"
Kostmata mlečnica
Znanstvena klasifikacija u
Kraljestvo: Fungi
Oddelek: Basidiomycota
Razred: Agaricomycetes
Red: Russulales
Družina: Russulaceae
Pers. (1797)
Tipska vrsta
kosmata mlečnica (Lactarius torminosus)
(Schaeff.) Gray (1821)
Raznolikost[1]
približno 670 vrst
Sinonimi[2]
  • Lactaria Pers. (1797)
  • Agaricus sect. Lactifluus Pers. (1801)
  • Agaricus subdiv. Galorrheus Fr. (1818)
  • Lactariella J.Schröt. (1898)
  • Lactariopsis Henn. (1901)
  • Gloeocybe Earle (1909)
  • Hypophyllum Earle (1909)

Mlečnice in sirovke (znanstveno ime Lactarius) so rod gliv iz družine golobičarke. Zaradi ohranjanja tradicije se v slovenščini uporabljata dve različni imeni za gobe iz istega rodu. Sirovke imajo oranžen mleček, vse ostale pa so mlečnice. Obstajajo še podobni mlečniki (Lactifluus), ki so umeščeni v svoj ločen rod.[3]

Taksonomija[uredi | uredi kodo]




Lactarius



Multifurca




Russula




Lactifluus


Filogenetsko drevo golobičark (Russulaceae).[4]

Rod Lactarius je prvi opisal Christian Hendrik Persoon leta 1797[5] s poprovim mlečnikom (Lactifluus piperatus) kot tipsko vrsto. Znanstveno ime pa izvira iz latinske besede lac, ki pomeni mleko.

Leta 2011 je bila po odcepitvi rodu mlečnikov (Lactifluus), za novo tipsko vrsto določena kosmata mlečnica (Lactarius torminosus).[6][7][8]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Hrastova mlečnica (Lactarius quietus) izloča kremast mleček iz zarezanih lističev.
Trosi Lactarius alnicola z mrežastim amiloidno obarvanim ornamentom.

Glavne skupne značilnosti rodu so mleček, ki priteče iz ranjenega mesta glive in po kateremu so dobile svoje ime in krhka konstistenca mesa.

Mleček je ponavadi kremaste do bele barve, pri nekaterih vrstah pa bolj živahne oranžne ali rdeče barve. Ko je izpostavljen zraku lahko spremeni barvo. Mleček nekaterih vrst je močno pekočega okusa.

Gobe so lahko razmeroma velike in mesnate, lijakaste oblike, z lističi poraščenimi po betu. Brez koprene ali obročka. Površina klobuka je lahko gola, žametna ali dlakava, suha, lepljiva ali viskozna. Pogosto imajo obročasto obarvan vzorec. Nekatere vrste imajo na površini klobuka in beta jamice.

Barva trosov je bela do okrasta. Trosi so eliptične oblike z amiloidnim okrasjem v obliki bolj ali manj izrazitih bradavic ali bodic, ki so povezane z grebeni. Trama (meso) vsebuje sferične celice, ki so razlog za krhko strukturo. Za razliko od golobic imajo mlečnice in sirovke v trami tudi mlečne hife v katerih se nahaja mleček.

Lastnosti, ki so pomembne za določevanje mlečnic, so:[9][10][11]

  • začetna barva mlečka in kasnejša sprememba barve
  • tekstura površine klobuka
  • okus mlečka (blag, pekoč ali grenak) in mesa
  • vonj
  • mikroskopske značilnosti trosov in povrhnjice klobuka
  • habitat in vrsta gostiteljskega drevesa

Čeprav obstajajo nekatere zlahka prepoznavne vrste, je mnoge zelo težko določiti brez mikroskopskega pregleda.

Življenjski prostor[uredi | uredi kodo]

Mlečnice in sirovke so ektomikorizne in spadajo med obvezne simbionte[12], kar pomeni, da se pojavljajo samo v povezavi z rastlinami. Večina vrst daje prednost bodisi listvcem ali iglavcem[9][10], nekatere pa se lahko povežejo samo z točno določeno vrsto.

leskina mlečnica je povezana z navadno lesko.

Dobro raziskan primer so jelše, ki imajo več specializiranih simbiontov, kor je naprimer lilasta mlečnica (Lactarius lilacinus)), od katerih so nekateri celo razvili specifičnost za enega od jelšinih podrodov.[13]

Drugi primeri specializiranih združenj so z bukvijo - bukova mlečnica (Lactarius blennius), brezo - barjanska mlečnica (Lactarius pubescens), lesko - Leskina mlečnica (Lactarius pyrogalus), hrastom - hrastova mlečnica (Lactarius quietus), bori - užitna sirovka (Lactarius deliciosus) in smrekami - smrekova sirovka (Lactarius deterrimus).

Mlečnice veljajo za pozne kolonizatorje, kar pomeni, da večinoma niso prisotne v zgodnji kolonizacijski vegetaciji, ampak se pojavijo kasneje.[14]

Seznam mlečnic in sirovk najdenih v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. »Lactarius | COL«. www.catalogueoflife.org. Pridobljeno 25. maja 2024.
  2. »MycoBank: Lactarius«. Pridobljeno 28. septembra 2014.
  3. »Lactarius - mlečnice/sirovke - Gobarsko društvo Lisička Maribor«. www.gobe.si. Pridobljeno 25. maja 2024.
  4. Buyck B, Hofstetter V, Eberhardt U, Verbeken A, Kauff F (2008). »Walking the thin line between Russula and Lactarius: the dilemma of Russula sect. Ochricompactae« (PDF). Fungal Diversity. 28: 15–40.
  5. Persoon CH. (1797). Tentamen dispositionis methodicae Fungorum (v latinščini).
  6. Buyck B, Hofstetter V, Verbeken A, Walleyn R (2010). »Proposal to conserve Lactarius nom. cons. (Basidiomycota) with conserved type«. Taxon. 59: 447–453. doi:10.1002/tax.591031. prostodostopna publikacija
  7. Barrie F. (2011). »Report of the General Committee: 11«. Taxon. 60 (4): 1211–1214. doi:10.1002/tax.604026. prostodostopna publikacija
  8. Norvell LL. (2011). »Report of the Nomenclature Committee for Fungi: 16«. Taxon. 60: 223–226. doi:10.1002/tax.601023. prostodostopna publikacija
  9. 9,0 9,1 Courtecuisse R, Duhem B (2013). Champignons de France et d'Europe. Guide Delachaux (v francoščini). Paris: Delachaux & Niestlé. ISBN 978-2-603-02038-8.
  10. 10,0 10,1 Eyssartier G, Roux P (2011). Le guide des champignons: France et Europe (v francoščini). Paris: Editions Belin. ISBN 978-2-7011-5428-2.
  11. Kuo M. (2011). »MushroomExpert.com: The genus Lactarius«. Pridobljeno 28. septembra 2014.
  12. Rinaldi AC, Comandini O, Kuyper TW (2008). »Ectomycorrhizal fungal diversity: separating the wheat from the chaff« (PDF). Fungal Diversity. 33: 1–45.
  13. Rochet J, Moreau PA, Manzi S, Gardes M (2011). »Comparative phylogenies and host specialization in the alder ectomycorrhizal fungi Alnicola, Alpova and Lactarius (Basidiomycota) in Europe«. BMC Evolutionary Biology. 11: 40. doi:10.1186/1471-2148-11-40. PMC 3045908. PMID 21306639.
  14. Visser S. (1995). »Ectomycorrhizal fungal succession in jack pine stands following wildfire«. New Phytologist. 129 (3): 389–401. doi:10.1111/j.1469-8137.1995.tb04309.x. S2CID 85061542.