Milgramov eksperiment

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Eksperimentator (E) ukaže učitelju (T), ki je predmet eksperimenta, naj povzroči boleče elektrošoke, saj tako verjame on, učencu (L), ki je v resnici igralec in zaveznik eksperimenta. Učitelj je verjel, da je za vsak napačen odgovor, učenec prejemal resnične šoke, vendar v resnici šokov ni bilo. Učenec, ločen od učitelja je vklopil magnetofon povezan z generatorejm elektrošokov, ki je za vsako stopnjo šoka predvajal predhodno posnete glasove.

Milgramov eksperiment je niz socilano-psiholoških poskusov, ki jih je v 60. in 70. letih 20. stoletja izvedel Stanley Milgram, profesor psihologije na Univerzi Yale. Poskusi so merili pripravljenost udeležencev, ubogati avtoriteto, ki jim je ukazala, naj storijo dejanje, s katerim kršijo lastne moralne norme.

Poskusi so se začeli julija 1961, tri mesece po začetku sojenja nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu. Milgram je nameraval s poskusom pridobiti odgovor na vprašanje: »Ali je možno, da so Eichmann in milijon njegovih sokrivcev v holokavstu, le sledili ukazom? Ali jih lahko smatramo kot sokrivce?« 

Poskusi so privedli do presnetljivih ugotovitev. Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez pomisli na naravo dejanja ali očitkov vesti, dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete.

65% preizkušancev je uporabilo maksimalno, smrtonosno jakost električnega šoka.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]