Pojdi na vsebino

Mavzolej Čjanling

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Mavzolej Qianling)
Mavzolej Čjanling
Pogled na del mavzoleja
Mavzolej Čjanling se nahaja v Kitajska
Mavzolej Čjanling
LokacijaOkraj Čjan, provinca Šaanši
RegijaZastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska
Koordinati34°34′28″N 108°12′51″E / 34.57444°N 108.21417°E / 34.57444; 108.21417
Zgodovina
Zgradildinastija Tang
Ustanovljeno684 - 706
Druge informacije
Javni dostopda

Mavzolej Čjanling (kitajsko: 乾陵; pinjin: Qiánlíng) je grobišče dinastije Tang (618–907) v okrožju Čjan v provinci Šaanši na Kitajskem.[1] Grobnice, grajene od leta 684 do 706, hranijo posmrtne ostanke več članov rodbine Li, cesarske družine dinastije Tang. Med drugimi sta tam pokopana cesar Gaozong Tang (vladal 649–683) in njegova žena Vu Dzetjan, ki je kot edina kitajska cesarica vladala od leta 690 do 705. Mavzolej je znan po številnih kamnitih kipih članov dinastije Tang in stenskih poslikavah, ki krasijo stene podzemnih grobnic. Poleg glavne gomile in podzemne grobnice cesarja Gaozonga in Vu Dzetjan obstaja še 17 manjših spremljajočih grobnic (peidzang mu).[2] Do zdaj so arheologi izkopali le pet teh spremljajočih grobnic. Tri so pripadale članom cesarske družine in po ena kanclerju in generalu cesarjeva garde.[3] Uprava za kulturno dediščino Šaanšija je leta 2012 izjavila, da so nadaljnja izkopavanja ustavljena za najmanj 50 let.[4]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Igralci pola med igro, detajl z zahodne stene hodnika Li Šjanove grobnice
7,5 m visoka[5] stela, postavljena v spomin na Vu Dzetjan,[6] stoji vzhodno od Feniksovih vrat znotraj mavzoleja Čjanling. Za razliko od drugih spomenikov v mavzoleju nima nobenih napisov. Tehta 98 ton in je okrašena z izklesanimi zmaji.[7]

Kompleks mavzoleja cesarja Gaozonga je bil dokončan leta 684, leto dni po njegovi smrti.[8] V cesarjevi grobnici je bila 2. julija 706 pokopana tudi cesarica Vu Dzetjan.[9][10] V kompleksu so tudi grobnice njenega sina Li Šjana (prestolonaslednik Džanghuaj, 653–684), vnuka Li Čongruna (princ Šao, 682–701) in vnukinje Li Šjanhui (gospa Jongtai, 684–701). Zapisan je datum pokopa leta 706, kar zgodovinarjem omogoča natančno datiranje zgradb in umetnin v grobnicah.[11][12] V dinastijah Suj in Tang so za člane cesarske družine in visoke dvorne uradnike na nagrobnik dosledno napisali ime pokopane osebe, njen položaj ter datuma smrti in pokopa.[12]

V Stari in Novi knjigi Tanga sta zapisa, da je Vu Dzetjanin sin, cesar Džongdžong (vladal 684, 705–710) rehabilitiral žrtve Vu Dzetjaninih političnih čistk in jim zagotovil dostojen pokop. Med njimi so bili tudi princesa in dva princa.[13] Razen spremljevalnih grobnic članov cesarjeve družine sta bili izkopani tudi grobnici kanclerja Šue Juančaa (622–683) in generala cesarjeve garde Li Džinšinga.[3]

Pet spremljevalni grobnic je bilo odprtih v 60. in na začetku 70. let dvajsetega stoletja. [14] Leta 2012 je Uprava za kulturno dediščino Šaanšija objavila, da so zaradi zaščite grobnic pred poškodbami in krajo artefaktov izkopavanja ustavljena za najmanj 50 let.[4]

Lokacija

[uredi | uredi kodo]

Mavzolej se nahaja na gori Liang, severno od reke Vej na nadmorski višini 1049 m.[7][15] Grobnice označujejo gomile, sicer pa je večina nagrobnih struktur podzemnih. Gomile na južni strani se imenujejo Najtoušan ali "Bradavičasti griči".[7] Na njihovih vrhovih so stolpi, ki še poudarjajo njihovo ime, in tvorijo prehod v mavzolej Čjanling.[15] Glavna in najvišja gomila je na severnem vrhu, V njej je grobnica cesarja Gaozonga in cesarice Vu Dzetjan.[15] Na polovici tega severnega vrha so graditelji izkopali 61 m dolg in 4 m širok predor, ki vodi do notranjih grobnic globoko v gori.[16]

Kompleks je bil prvotno obdan z dvema obzidjema. Njuni ostanki kažejo, da je imelo notranje obzidje štiri vratarnice.[15] Notranje obzidje je bilo debelo 2,4 m in dolgo 5.920 m. Obdajalo je površino 240.000 m2.[7][15] Odkritih je bilo le nekaj vogalnih delov zunanjega zidu. V obdobju dinastije Tang je bilo v kompleksu več sto stanovanjskih hiš družin vzdrževalcev mavzoleja.[6] Razen ostankov stanovanjskih hiš so bili odkriti tudi temelji lesene daritvene dvorane, ki je pri južnih vratih notranjega zidu mavzoleja.[8]

Čeprav obstajajo gomile, ki označujejo lokacijo vsake grobnice, je večina grobnih struktur podzemnih. Gomile na južnih vrhovih se imenujejo Naitoušan ali Bradavičasti hribi, zaradi podobnosti z obliko bradavic. Bradavičasti hribi, s stolpi, postavljenimi na vrhu vsakega, ki poudarjajo ime hribov, tvorijo vrata v mavzolej Čjanling. Glavna gomila je na severnem vrhu; je najvišja od gomil in je grobišče Gaozonga in Wu Zetian.[16] Na polovici tega severnega vrha so graditelji najdišča izkopali 61 metrov dolg in 4 metre širok predor v skalo gore, ki vodi do notranjih grobnic, ki so globoko v gori.

Sveta pot

[uredi | uredi kodo]
Kamniti kip varuha vzdolž Svete poti

V mavzolej vodi Sveta pot, ki jo na obeh straneh obdajajo kamniti kipi, podobni poznejšim grobnicam dinastije Song in dinastije Ming. Kipi Čjanlinga vključujejo konje, krilate konje, konje s spremljevalci, leve, noje, uradnike in tuje odposlance.[17] Kan zahodnih Turkov je leta 620 dvoru Tang podaril noja, kraljestvo Tušara pa je leta 650 poslalo še enega; v izrezljanih reliefih Čjanlinga iz okoli leta 683 so tradicionalni kitajski feniksi upodobljeni po telesu nojev.[18] Zgodovinarka Tonia Eckfeld trdi, da je bil umetniški poudarek na eksotičnem tujem poklonu noja v mavzoleju »znak veličine Kitajske in kitajskega cesarja, ne pa tujcev, ki so jih poslali, ali krajev, od koder so prišli«. Eckfeld tudi trdi, da 61 kipov tujih diplomatov, izklesanih v 680-ih letih, predstavlja »daljnosežno moč in mednarodni ugled« dinastije Tang.[19] Ti kipi, zdaj brez glav, predstavljajo tuje diplomate, ki so bili prisotni na pogrebu cesarja Gaozonga. Zgodovinarka Angela Howard ugotavlja, da so kipi vzdolž svetih poti pomožnih grobnic – kot je Li Šjanhuijeva – manjši, slabše kakovosti in manj številčni kot glavna Sveta pot Čjanlinga, ki vodi do cesarja Gaozonga in Wujevega groba.[20] Poleg kipov so ob straneh tudi sklopi osmerokotnih kamnitih stebrov, namenjenih odganjanju zlih duhov. Ob poti se nahaja tudi 6,3 metra visoka večstopenjska stela, posvečena cesarju Gaozongu, z napisom v spomin na njegove dosežke; ob njej stoji Wu Zetianina stela, ki nima napisov. Dodatno stelo ob glavnem tumulusu je postavil cesar Čjanlong (vladal 1735–96) sredi dinastije Qing.

Kipi in stenske slike

[uredi | uredi kodo]

Grobnice, izkopane za Li Šjana, Li Čongruna in Li Šjanhuija, so vse okrašene s stenskimi poslikavami in imajo več vhodov v jaške ter obokane komore.[21] Zgodovinarka Mary H. Fong trdi, da so stenske poslikave v podzemnih dvoranah grobnic reprezentativne za anonimne, a profesionalne dekoraterje grobnic in ne za priznane dvorne slikarje ročnih zvitkov.[13] Čeprav gre predvsem za pogrebno umetnost, Fong trdi, da so te stenske poslikave v grobnicah iz obdobja Tang »zelo potrebne reference« na redko količino opisov slikarstva v dokumentih iz obdobja Tang, kot sta Tang Čao minghua lu (Slavljeni slikarji dinastije Tang) Džu Džingšuana v 840-ih in Lidai Minghua ji (Zapis slavnih slikarjev zaporednih dinastij) Džang Janjuana iz leta 847.[22] Fong tudi trdi, da so slikarsko spretnost upodabljanja »animacije skozi duhovno sozvočje« ali čijun šendong – umetniške kritike, povezane s priznanimi slikarji dinastije Tang, kot so Jan Liben, Džov Fang in Čen Hong – dosegli anonimni slikarji grobnic dinastije Tang.[23]

Druga pomembna značilnost fresk v grobnici je bila predstavitev arhitekture. Čeprav obstajajo številni primeri obstoječih kamnitih in opečnatih pagodnih stolpov iz dinastije Tang, ki bi jih lahko preučili arhitekturni zgodovinarji, je iz 8. in 9. stoletja ohranjenih le šest lesenih dvoran.[24] Ohranili so se le zbiti zemeljski temelji velikih palač prestolnice Tang v Čanganu. Vendar pa so zgodovinarji nekatere poslikave lesene arhitekture v grobnici Li Čongruna v Čjanlingu predlagali kot reprezentativne za Vzhodno palačo, rezidenco prestolonaslednika v času dinastije Tang. Po mnenju zgodovinarja Fu Šiniana poslikave v grobnici Li Čongruna ne predstavljajo le stavb prestolnice Tang, temveč tudi »število podzemnih sob, prezračevalnih jaškov, predelkov in zračnih vodnjakov, ki kažejo na število dvorišč, glavnih dvoran, sob in hodnikov v rezidencah prebivalcev grobnic, ko so bili še živi«.[25] Podzemna dvorana spuščajoče se klančine, ki se približuje grobnici Li Čongruna, in vhod z vrati v sprednjo sobo imajo poslikave večplastnih stolpov, podobnih tistim, katerih temelji so bili pregledani v Čanganu.

Ann Paludan, častna članica Univerze Durham, v svoji knjigi Kronika kitajskih cesarjev (1998) navaja napise za naslednje slike poslikav v grobnici Čjanling:

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Valder (2002), 80.
  2. ↑ Eckfeld (2005), 26.
  3. 1 2 Eckfeld (2005), 26–27.
  4. 1 2 Zhang, Chan (17. januar 2012). »No excavation of Qianling Mausoleum, official says«. China News Service. Pridobljeno 2. julija 2018.
  5. ↑ »The Qianling Mausoleum«. The Government Website of Shaanxi Province. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2016. Pridobljeno 7. novembra 2015.
  6. 1 2 Eckfeld (2005), str. 23.
  7. 1 2 3 4 Qianling Mausoleum of the Tang Dynasty. Arhivirano 27. novembra 2014 na Wayback Machine. China Internet Information Center. Pridobljeno 10. februarja 2008.
  8. 1 2 Fu, "The Sui, Tang, and Five Dynasties," str. 107.
  9. ↑ Zizhi Tongjian, vol. 208.
  10. ↑ Academia Sinica's Chinese and Common Calendar Converter Arhivirano 2018-05-12 na Wayback Machine..
  11. ↑ Fong (1984), 35–36.
  12. 1 2 Fong (1991), str. 147.
  13. 1 2 Fong (1984), 36.
  14. ↑ Eckfeld (2005), str. 29.
  15. 1 2 3 4 5 Eckfeld (2005), 21.
  16. ↑ Turner (1996), str. 780.
  17. ↑ Eckfeld (2005), 22–23.
  18. ↑ Eckfeld (2005), 23–24.
  19. ↑ Eckfeld (2005), 25.
  20. ↑ Howard (2006), 71.
  21. ↑ Guo (2004), 12.
  22. ↑ Fong (1984), 37.
  23. ↑ Fong (1984), 38.
  24. ↑ Steinhardt (2004), 223, 228–229, 238.
  25. ↑ Steinhardt (1990), 103–108.
  26. ↑ Paludan (1998), str. 98.
  27. ↑ Paludan (1998), str.103.
  28. ↑ Paludan (1998), str. 106.
  29. ↑ Paludan (1998), str. 115.
  30. ↑ The Tomb of Princess Yongtai. TravelChinaGuide. Retrieved 2008-02-11.
  31. ↑ Shaanxi History Museum, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. maja 2005, pridobljeno 12. februarja 2008.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Dillon, Michael. (1998). China: A Historical and Cultural Dictionary. Surrey: Curzon Press. ISBN 0-7007-0439-6.
  • Eckfeld, Tonia. (2005). Imperial Tombs in Tang China, 618–907: The Politics of Paradise. New York: Routledge: ISBN 0-415-30220-X.
  • Fong, Mary H. "Tang Tomb Murals Reviewed in the Light of Tang Texts on Painting," Artibus Asiae (Volume 45, Number 1, 1984): 35–72.
  • Fong, Mary H. "Antecedents of Sui-Tang Burial Practices in Shaanxi", Artibus Asiae (Volume 51, Number 3/4, 1991): 147–198.
  • Fu, Xinian. (2002). "The Sui, Tang, and Five Dynasties", in Chinese Architecture, ed. Nancy Steinhardt, 91–135. New Haven: Yale University Press. ISBN 0-300-09559-7.
  • Guo, Qinghua. "Tomb Architecture of Dynastic China: Old and New Questions," Architectural History (Volume 47, 2004): 1–24.
  • Howard, Angela Falco. (2006). Chinese Sculpture. New Haven: Yale University and Foreign Languages Press. ISBN 0-300-10065-5.
  • Jay, Jennifer W. "Imagining Matriarchy: "Kingdoms of Women" in Tang China", Journal of the American Oriental Society (Volume 116, Number 2, 1996): 220–229.
  • Paludan, Ann. (1998). Chronicle of the Chinese Emperors: the Reign-by-Reign Record of the Rulers of Imperial China. London: Thames & Hudson Ltd. ISBN 0-500-05090-2.
  • Turner, Jane. (1996). The Dictionary of Art. New York: The Grove Press. ISBN 1-884446-00-0
  • Steinhardt, Nancy Shatzman. (1990). Chinese Imperial City Planning. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 0-8248-2196-3.
  • Steinhardt, Nancy Shatzman. (1997). Liao Architecture. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 0-8248-1719-2.
  • Steinhardt, Nancy Shatzman. "The Tang Architectural Icon and the Politics of Chinese Architectural History", The Art Bulletin (Volume 86, Number 2, 2004): 228–254
  • Valder, Peter. (2002). Gardens in China. Portland: The Timber Press, Inc. ISBN 0-88192-555-1.
  • William Watson, Genius of China (exhibition, Royal Academy of Arts), 1973, Times Newspapers Ltd, ISBN 0723001073

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mavzolej_Čjanling&oldid=6708219«