Pojdi na vsebino

Marine Le Pen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marine Le Pen
Portret
Predsednica Nacionalnega zbora
Na položaju
16. januar 2011  12. september 2021
PredhodnikJean-Marie Le Pen
NaslednikJordan Bardella
Evropska poslanka
Na položaju
14. julij 2009  18 June 2017
Na položaju
20. julij 2004  13. julij 2009
Osebni podatki
RojstvoMarion Anne Perrine Le Pen[1]
5. avgust 1968({{padleft:1968|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[2][3][…] (58 let)
Neuilly-sur-Seine[4]
NarodnostFrancija
Politična strankaNarodna fronta
Poklicpolitičarka, odvetnica, vodstveni delavci v javnih službah, svobodni poklici in podobno, pravnica
Podpis

Marion Anne Perrine Le Pen, francoska odvetnica in političarka, * 5. avgust 1968, Neuilly-sur-Seine, Hauts-de-Seine.

Marine Le Pen je ena najopaznejših francoskih političark. Več let je vodila desno stranko Nacionalna fronta, katere vodenje je prevzela od svojega očeta, prav tako politika. Je zagovornica francoskega nacionalizma in restriktivnejše priseljenske politike. Stranko, ki velja za skrajno desno, je sicer peljala nekoliko bližje zmernejšim stališčem, tudi glede odnosa do Evropske unije. Med drugim je bila poslanka v Evropskem parlamentu in državna poslanka, trikrat se je neuspešno potegovala za položaj predsednice Francije.

Revija Time je Le Penovo leta 2011 in 2015 uvrstila med 100 najvplivnejših ljudi na svetu.[5][6] Leta 2016 jo je revija Politico imenovala za drugo najvplivnejšo poslanko Evropskega parlamenta, takoj za predsednikom Evropskega parlamenta Martinom Schulzem.[7] Januarja 2024 je Le Penova postala najbolj priljubljena političarka v Franciji po podatkih časopisa Verian-Epoka za revijo Le Figaro.[8]

Mladost

[uredi | uredi kodo]

Marine Le Pen je najmlajša hči nekdanjega predsednika stranke Narodna fronta Jeana-Marieja Le Pena. Rojena je bila 5. avgsuta 1968 v Neuilly-sur-Seine. Krščena je bila 25. aprila 1969 v cerkvi La Madeleine v Parizu. Njen boter je bil Henri Botey, sorodnik njenega očeta.[9]

Le Penova ima dve sestri: Yann in Marie-Caroline. Leta 1976, ko je bila Marine stara osem let, je pred družinskim stanovanjem eksplodirala bomba, s katero so skušali izvesti atentat na njenega očeta.[10] Eksplozija je naredila luknjo v zunanji steni stavbe, vendar so Marine, njeni dve starejši sestri in njuni starši ostali nepoškodovani.[11]

Le Pen je bila učenka na liceju Florent Schmitt v Saint-Cloudu. Njena mama je družino zapustila leta 1984, ko je bila Marine stara 16 let. To je bila zanjo, kot je zapisala v svoji avtobiografiji, najgroznejša in kruta bolečina v njenem srcu, ter da je mati ni ljubila.[12] Njena starša sta se ločila leta 1987.[13][14]

Pravni študij in delo

[uredi | uredi kodo]

Študirala je pravo na Univerzi Panthéon-Assas, kjer je leta 1991 magistrirala iz prava in leta 1992 magistrirala iz kazenskega prava (DEA).[15] Registrirana pri pariški odvetniški zbornici je šest let (1992–1998) delala kot odvetnica,[15] redno se je pojavljala pred kazenskim senatom 23. okrožnega sodišča v Parizu, ki sodi v takojšnjih primerih, in pogosto delovala kot javna zagovornica. Do leta 1998 je bila članica pariške odvetniške zbornice, nato se je pridružila pravnemu oddelku Nacionalne fronte.

Politika

[uredi | uredi kodo]

Stranki svojega očeta se je priključila leta 1986, leta 2000 postala članica Izvršnega odbora stranke, od 2003 do 2011 pa je bila njena podpredsednica.

Od leta 2004 je članica Evropskega parlamenta. Leta 2010 je postala kandidatka za vodjo Narodne fronte, ki jo je ustanovil njen oče 5. oktobra 1972. V času strankinega kongresa v Toursu ga je uspešno nasledila in 16. januarja 2011 z dvotretjinsko večino postala druga predsednica stranke Narodne fronte.[16] Stranka sicer velja za skrajno desno, a je pod vodstvom Marine Le Pen nekoliko omilila svoja ostra stališča.[17] Marina jo je tudi skušala umestiti izven klasičnih uvrstitev na levo ali desno.[18] Med drugim je bilo v njenem mandatu izključenih več članov, obtoženih rasizma, antisemitizma ali pétainizma. Svojega očeta je zaradi kontroverznih izjav iz stranke izključila avgusta 2015.[18][19] Čeprav je liberalizirala nekatera politična stališča stranke z umikom nasprotovanja istospolnim partnerstvom in splavu ter podpore smrtni kazni, Le Penova še vedno zagovarja številne iste zgodovinske politike svoje stranke, s posebnim poudarkom na močnih protiimigracijskih, nacionalističnih in protekcionističnih ukrepih.[20][21][22]

Podpira ekonomski nacionalizem, zagovarja intervencionistično vlogo vlade ter nasprotuje globalizaciji in multikulturalizmu. Le Penova podpira omejevanje priseljevanja in prepoved ritualnih zakolov.[23] V preteklosti je izražala podporo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in Rusiji, zagovarjala tesnejše sodelovanje pred rusko invazijo na Ukrajino leta 2022; ostro je obsodila vojno v Ukrajini, vendar je izjavila, da bi Rusija lahko spet postala zaveznica Francije, če se bo vojna končala.[24][25] Med vojno v Gazi je podpirala Izrael.[26]

Predsedniška kampanja 2017

Večkrat je kandidirala za predsednico Francije. Leta 2012 je na predsedniških volitvah zasedla tretje mesto in prejela 17,9 odstotka glasov ter tako zaostala za Françoisom Hollandom in Nicolasom Sarkozyjem.[27][28][29] Aprila 2017 jo je na francoskih predsedniških volitvah v drugem krogu premagal sedanji predsednik Emmanuel Macron, Le Penova je prejela 33,9 odstotka glasov.[30] Na predsedniških volitvah leta 2022 se je z Macronom znova uvrstila v drugi krog in v njem osvojila 41,5 odstotka glasov.[31]

31. marca 2025 so bili Marine Le Pen, osem drugih poslancev Evropskega parlamenta in ducat pomočnikov obsojeni zaradi poneverbe več kot 4 milijone evrov sredstev Evropskega parlamenta za financiranje osebja Nacionalne zbora. Kazen je med drugim vključevala prepoved kandidiranja za politične funkcije. Le Penova je bila obsojena na štiri leta zapora in petletno prepoved kandidiranja, s čimer ji je bila dejansko onemogočena kandidatura na francoskih predsedniških volitev leta 2027. Prav tako je bila kaznovana z globo v višini 100 tisoč evrov.[32][33][34][35][36][37]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Bell A. Encyclopædia BritannicaEncyclopædia Britannica, Inc., 1768.
  2. Répertoire national des élus — 2019.
  3. Brockhaus EnzyklopädieF.A. Brockhaus, 1796.
  4. tvit — 2006.
  5. »The 2011 Time 100: full list«. Time. 21. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2011. Pridobljeno 24. aprila 2012.
  6. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  7. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  8. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  9. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  10. »Welcome to a ruthless world« (PDF) (v francoščini). xooimage.com. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 18. julija 2011. Pridobljeno 22. marca 2011.
  11. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  12. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  13. »Marine Le Pen's biography« (v francoščini). Élections présidentielles 2012. 20. november 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. novembra 2010. Pridobljeno 17. novembra 2010.
  14. Chrisafis, Angelique (21. marec 2011). »Marine Le Pen emerges from father's shadow«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 22. septembra 2013. Pridobljeno 22. marca 2011.
  15. 1 2 »FN: the new president elected by the members  (v francoščini). Front National. 16. januar 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2011. Pridobljeno 17. januarja 2011.
  16. Uradni življenjepis Marine Le Pen Arhivirano 2011-11-27 na Wayback Machine., Narodna fronta (francosko)
  17. Vinocur, Nicholas (12. februar 2024). »How Marine Le Pen turned respectable (and why you shouldn't be fooled)«. POLITICO (v angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2024.
  18. 1 2 »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  19. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  20. »The de-demonisation of the Front National«. Policy Network. 26. marec 2013. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2018. Pridobljeno 3. januarja 2016.
  21. »Marine Le Pen "pour un Pacs amélioré" pour les homosexuels«. BFM TV. 6. oktober 2014. Arhivirano iz spletišča dne 11. februarja 2020. Pridobljeno 18. maja 2016.
  22. »IVG: Marion Maréchal-Le Pen recadrée par sa tante«. Le Figaro. 6. december 2016. Arhivirano iz spletišča dne 24. avgusta 2019. Pridobljeno 4. februarja 2016.
  23. Mounk, Yascha (1. maj 2017). »No, There Is No Case for Le Pen«. Slate (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 11. aprila 2022. Pridobljeno 10. aprila 2022. This becomes most apparent in Le Pen's views on the headscarf and the yarmulke: While some of her rivals would outlaw these in public schools, Le Pen wants to ban them in all public places. In conjunction with her opposition to ritual slaughter...
  24. Walt, Vivienne. »Why France's Marine Le Pen Is Doubling Down on Russia Support«. Time. Arhivirano iz spletišča dne 10. februarja 2017. Pridobljeno 11. februarja 2017.
  25. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  26. »In break with its past, French far-right now supports Israel«. Anadolu Agency. 28. junij 2024. Arhivirano iz spletišča dne 28. junija 2024. Pridobljeno 4. julija 2024.
  27. »Decision: list of the 2012 candidates« (v francoščini). Constitutional Council. 19. marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2012. Pridobljeno 22. marca 2012.
  28. »2012 French presidential election: Constitutional Council's statement after the official proclamation of the results in the first round« (PDF) (v francoščini). Constitutional Council. 25. april 2012. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. maja 2012. Pridobljeno 26. aprila 2012.
  29. »2012 French presidential election: first round results in the departments after the official proclamation by the Constitutional Council« (PDF) (v francoščini). Constitutional council. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. maja 2012. Pridobljeno 26. aprila 2012.
  30. »En direct, Emmanuel Macron élu président: " Je défendrai la France, ses intérêts vitaux, son image "«. Le Monde. 7. maj 2017. Arhivirano iz spletišča dne 7. maja 2017. Pridobljeno 7. maja 2017.
  31. »Macron tops first round of French election to face Le Pen in April 24 run-off«. France24. 10. april 2022. Arhivirano iz spletišča dne 10. aprila 2022. Pridobljeno 22. aprila 2022.
  32. »French left-wing alliance New Popular Front vows 'total break' with Macron policies«. France 24 (v angleščini). 14. junij 2024. Pridobljeno 12. decembra 2025.
  33. Lesueur, Corentin (31. marec 2025). »Marine Le Pen's 2027 presidential bid in jeopardy after Paris court bans far-right leader from running for elections«. Le Monde. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2025. Pridobljeno 31. marca 2025.
  34. »French Court bans far-right leader Marine Le Pen from running for office«. France 24. 31. marec 2025. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2025.
  35. Samuel, Henry (31. marec 2025). »Marine Le Pen banned from politics«. The Telegraph. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2025. Pridobljeno 31. marca 2025.
  36. Vandoorne, Saskya; Ataman, Joseph; Nourrisson, Serene (31. marec 2025). »French far-right leader Le Pen banned from running in 2027 presidential election«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2025. Pridobljeno 31. marca 2025.
  37. Pineau, Elizabeth; Jabkhiro, Juliette (31. marec 2025). »France's Le Pen convicted of graft, barred from running for president in 2027«. Reuters. Paris. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2025. Pridobljeno 1. aprila 2025.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • À contre-flots, éd. Jacques Grancher, coll. "Grancher Depot", Paris, 2006, 322 str. (avtobiografija) (francosko)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]