Pojdi na vsebino

Marijino vnebovzetje (El Greco)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marijino vnebovzetje
UmetnikEl Greco
Leto1577-1579
Tehnikaolje na platnu
Mere403,2 cm × 211,8 cm
KrajArt Institute of Chicago, Chicago

Marijino vnebovzetje je slika olje na platnu grškega umetnika Doménikosa Theotokópoulosa, znanega kot El Greco v letih 1577–1579. Slika je bila osrednji element oltarne slike cerkve Santo Domingo el Antiguo v Toledu v Španiji.[1] To je bila prva od devetih slik, ki so jih je El Grecu naročili za to cerkev.[2] Marijino vnebovzetje je bilo El Grecovo prvo delo v Toledu in je tam začel svojo 37-letno kariero. Pod vplivom Michelangela je El Greco ustvaril sliko, ki je bila v bistvu italijanska, z naturalističnim slogom, monumentalnimi figurami in rimsko šolsko paleto. Kompozicija El Grecove upodobitve je podobna Tizianovemu Vnebovzetju v baziliki dei Frari v Benetkah z Devico Marijo in angeli zgoraj ter apostoli spodaj.[3] Na sliki Devica Marija lebdi navzgor, kar simbolizira njeno čistost, medtem ko apostoli, zbrani okoli njene prazne grobnice, izražajo začudenje in zaskrbljenost.

Marija v umetnosti

[uredi | uredi kodo]

Vnebovzetje Device Marije se ne pojavlja v Novi zavezi, pojavlja pa se v apokrifni literaturi 3. in 4. stoletja in je do leta 1000 v Zahodni Cerkvi splošno verovalo, čeprav je postalo uradna katoliška dogma šele leta 1950.[4] Prvič je postala priljubljena tema v zahodni krščanski umetnosti v 12. stoletju, skupaj z drugimi pripovednimi prizori iz Življenja Device in Kronanja Device. Te marijanske subjekte sta posebej spodbujala cistercijanski red in sveti Bernard iz Clairvauxa († 1153).[5]

Literarna poročila z več podrobnostmi, kot je prisotnost apostolov, so se pojavila v poznosrednjeveških delih, kot je Zlata legenda, in sledili so jim umetniki.[6] Do konca srednjega veka so velike in natrpane oltarne slike dale umetniku priložnost, da pokaže svojo virtuoznost v kompoziciji, koloritu in figuralnih pozah. Po reformaciji so ga uporabljali za uveljavljanje katoliškega stališča, ki so ga protestanti zavračali.

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Sliko je leta 1577 za samostansko cerkev Santo Domingo el Antiguo v Toledu naročil don Diego de Castilla. Vnebovzetje je ostalo v cerkvi več kot 200 let.

Okoli leta 1830 je bila slika prodana infantu don Sebastiánu Gabrielu de Borbón y Bragança v Madridu. Leta 1835 mu je španska vlada zaplenila sliko in jo postavila v Museo Nacional de Trinidad v Madridu, vendar je bila leta 1861 slika vrnjena Don Sebastiánu. Po smrti don Sebastiána leta 1875 so njegovi dediči začeli prodajati dela iz njegovih zbirk. Slika je bila v lasti njegove vdove, infante Maríe Cristine de Borbón, do njene smrti leta 1902, nato pa so jo njeni dediči v letih 1902–1904 posodili muzeju Prado v Madridu.

Leta 1904 je ameriška slikarka Mary Cassatt prepričala priznanega pariškega trgovca z umetninami Paula Durand–Ruela, da je kupil sliko, financiral pa jo je H. O. Havemeyer. Leta 1906 je bila slika prodana Art Institute of Chicago.

Razstave

[uredi | uredi kodo]
  • Pau, Saloni nekdanje Asile de Pau, Slike, ki so pripadale dedičem pokojnega msg. don Sébastien de Bourbon in Bragança, september 1876, kat. 668.
  • Madrid, Museo Nacional de Pintura y Escultura, Exposición de las obras Domenica Theotocópoulija, llamado El Greco, 30. april - 31. julij 1902, kat. 6.
  • Art Institute of Chicago, Stoletje napredka, 1. junij – 1. november 1933, kat. 169, pl. 25.
  • Art Institute of Chicago, Stoletje napredka, 1. junij – 1. november 1934, kat. 70.
  • Pariz, Grand Palais, Grčija, 14. oktober 2019 – 10. februar 2020, kat. 73.
  • Art Institute of Chicago, El Greco: Ambicija in kljubovanje, 7. marec – 21. junij 2020, kat. 14.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »The Assumption of the Virgin by GRECO, El«. www.wga.hu. Pridobljeno 27. aprila 2021.
  2. Long, Rebecca (6. april 2020). »The Many Lives of El Greco's Assumption« (v angleščini). {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  3. Marlowe, Lara. »El Greco: The last great Renaissance master«. The Irish Times (v angleščini). Pridobljeno 27. aprila 2021.
  4. Baumstark, Reinhold (1985). Liechtenstein, the princely collections. Metropolitan Museum of Art, Sammlungen des Regierenden Fürsten von Liechtenstein. New York. ISBN 0-87099-385-2. OCLC 12135702.
  5. Hall, James (1983). A history of ideas and images in Italian art. London: J. Murray. str. 180–181. ISBN 0-7195-3971-4. OCLC 9790198.
  6. Hall, James (1979). Dictionary of subjects and symbols in art. London: J. Murray. str. 34. ISBN 0-7195-2984-0. OCLC 5290160.