mailto
mailto je shema enoličnih identifikatorjev vira (URI) za e-poštne naslove.[1] Uporablja se za izpis hiperpovezav na spletnih straneh, ki omogočajo uporabnikom, da začnejo e-poštno sporočilo za naslovnika z zapisanim naslovom v svojem e-poštnem odjemalcu s preprostim klikom na povezavo. To uporabniku prihrani ročno kopiranje naslova.
Shema je bila prvič opredeljena v Zahtevi za mnenja (RFC) 1738 leta 1994,[2] razširjena v RFC 2368 julija 1998[3] in izčiščena z RFC 6068 oktobra 2010.[4]
Zgledi[uredi | uredi kodo]
»mailto« se uporablja v HTML dokumentih za ustvarjanje hiperpovezav za pošiljanje e-poštnih sporočil.
<a href="mailto:someone@example.com">Pošlji sporočilo</a>
S klikom na povezavo se odpre uporabnikov privzeti e-poštni odjemalec v oknu za pisanje novega sporočila, ki ima samodejno vnešen naslov.
Shema omogoča tudi določitev privzetih vrednosti za elemente sporočila, kot so zadeva (title), kopije (cc/bcc) in besedilo, v URL-ju. Hiperpovezave ne dopuščajo presledkov, prelomov vrstic in drugih posebnih znakov, zato morajo biti ti znaki odstotno kodirani:[5]
<a href="mailto:someone@example.com?subject=To%20je%20naslov&cc=nekdo_drug@example.com&body=To%20je%20besedilo">Pošlji sporočilo</a>
Določenih je lahko več naslovov:[4]
<a href="mailto:someone@example.com,someoneelse@example.com">Pošlji sporočilo</a>
Naslov je lahko izpuščen:
<a href="mailto:?to=&subject=mailto%20with%20examples&body=https%3A%2F%2Fen.wikipedia.org%2Fwiki%2FMailto">Deli to znanje ...</a>
Samo prvi naslednji element ločimo od naslova z vprašajem (?), vsi ostali morajo biti med seboj ločeni z znaki za »in« (&). V nasprotnem primeru shema ne bo pravilno kopirala vseh elementov glave v e-poštni odjemalec.[6]
Varnost in zasebnost[uredi | uredi kodo]
RFC 6068 omenja več težav z varnostjo, med katerimi je strojno zbiranje naslovov. Povezave z mailto je možno preprosto odkriti v javnih HTML dokumentih z uporabo konstruktov objektnega modela dokumenta (DOM) ali regularnih izrazov (regex). Tako dostopne naslove zbirajo pošiljatelji množične neželene e-pošte in jih zasuvajo z neželenimi sporočili.
Obstajajo metode za zakrinkavanje povezav mailto pred algoritmi za samodejni zajem naslovov, ki pa jih je mogoče zaobiti z dovolj sofisticiranimi algoritmi.[7] Druge tehnike, kot so postavljanje CAPTCHA ali podobnih metod za potrditev, da je uporabnik človek, so podobne kot pri spletnih obrazcih in zagotavljajo enako stopnjo varnosti.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Taylor, Ian J.; Harrison, Andrew (11. december 2008). From P2P and Grids to Services on the Web. New York, London: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-84800-123-7.
- ↑ Berners-Lee, Tim; Masinter, Larry; McCahill, M. (december 1994). »Uniform Resource Locators (URL)«. Pridobljeno 11. septembra 2020.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Hoffman, Paul; Masinter, Larry; Zawinski, Jamie (Julij 1998). »The mailto URL scheme«. Pridobljeno 26. septembra 2015.
- ↑ 4,0 4,1 Duerst, Martin; Masinter, Larry; Zawinski, Jamie (Oktober 2010). »The 'mailto' URI Scheme«. Pridobljeno 26. septembra 2015.
- ↑ »Creating hyperlinks § E-mail links«. MDN Web Docs (v angleščini). Pridobljeno 30. septembra 2019.
- ↑ »RFC 6068«. IETF Datatracker.
- ↑ Addison, Doug (10. februar 2006). »Recipe 9.11. Preventing Email Address Harvesting«. Web Site Cookbook. Beijing, Köln: O'Reilly Media, Inc. ISBN 978-0-596-10109-1.