Münchhausnov sindrom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Münchhausnov sindrom
Sopomenkefakticijska motnja, syndroma Münchhausen[1]
Specialnostpsihologija, psihiatrija

Münchhausnov sindrom je psihopatološko stanje, ko kdo namerno, na razne načine ustvarja klinično in laboratorijsko dokazljivo simptomatiko, da bi postal predmet zdravniške pozornosti in bil morda sprejet v bolnišnico na zdravljenje.[1] Bolniki na ta način iščejo pozornost in sočutje, ne pa zunanjih koristi, kot so bolniška odsotnost z dela in denarna nadomestila.[2]

Motnjo je leta 1951 poimenoval londonski psihiater sir Richard Asher (1912–1969) po lažnivem književnem liku, baronu Münchhausenu,[3] znanem po izmišljenih pripovedovanjih o svojih popotovanjih.[2]

Posebne oblike[uredi | uredi kodo]

Posebna oblika Münchhausnovega sindroma je tako imenovani Münchhausnov sindrom po namestniku,[1] pri katerem posameznik (povečini ženska, predvsem mati)[4][5]) zaradi želje po pozornosti svojemu bližnjemu sorodniku (tako imenovanem namestniku), največkrat lastnemu otroku,[6] lahko pa tudi na primer partnerju ali bližnji bolni osebi, namerno povzroča simptome ali telesne poškodbe ali ji zdravstveno škoduje (na primer z dajanjem nepravih zdravil ali zastrupljanjem).[7][8]

Kadar gre za lažno prikazovanje bolezni ali druge neugodne življenjske situacije po družbenih omrežjih, govorimo o Münchhausnovem sindromu po medmrežju.

Klinična slika[uredi | uredi kodo]

V primerjavi s sorodnimi motnjami, kot so telesni simptomi zaradi konverzije ali somatizacije ter hipohondrija, je Münchhausnov sindrom veliko redkejši in težje prepoznaven. Največkrat so bolniki moški srednjih let, novejše raziskave pa so odkrile, da je motnja pogostejša tudi pri ženskah v obdobju klimakterija. Pogosteje se pojavlja pri osebah z motnjami identitete ali pomanjkanjem samozavesti, ki spremljajo mejno, disocialno ali narcistično osebnostno motnjo.[6][9][10]

Bolniki značilno obiskujejo številne zdravnike in bolnišnice zaradi različnih, a izraženih simptomov (npr. bolečin v trebuhu, nevroloških simptomov, kot so glavoboli, izgube zavesti in različnih »napadov«, krvavitev iz želodca ali pljuč ...). Pogosto so deležni številnih zahtevnih preiskav in tudi posegov. Ob neizpolnitvi zahtev po zdravljenju ali zdravnikovem sumu ponavadi hitro zamenjajo zdravnika ali zdravstveno ustanovo.[6][11][12]

Bolniki želijo doseči zdravstveno pozornost v obliki zdravniških pregledov, sprejetij v bolnišnico, diagnostičnih in terapevtskih postopkov in celo nepotrebnih operativnih posegov. Nagnjeni so k samopoškodovanju in namernim zastrupitvam, s čimer želijo posnemati ali poslabšati klinično sliko simulirane bolezni in s tem dokazati stanje bolezni ter s tem postati deležni preiskav in posegov.[11][12]

Cilj in motiv bolnika je pogosto dobiti pozornost in sočutje s strani zdravnikov, negovalcev, sorodnikov ali uporabnikov spleta (slednje, kadar gre za tako imenovani Münchhausnov sindrom po medmrežju).[11][13][14][15][16][17] Bolniki zavračajo psihiatrične preglede in praviloma tudi psihoterapijo.[6][11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5538661/sindrom?query=sindrom&SearchIn=All SLovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 8. 2021.
  2. 2,0 2,1 Prakash J. et al. Munchausen syndrome: Playing sick or sick player. Ind Psychiatry J. 2014 Jan-Jun; 23(1): 68–70.
  3. V: Lancet. 1951 Feb 10;1(6650), S. 339–341 doi:10.1016/S0140-6736(51)92313-6.
  4. AWMF Leitlinien Nr. 071/003 „Kindesmißhandlung und Vernachlässigung“, 13. oktober 2010 (PDF, 21 strani, 1,2 MB – Predloga:Webarchiv).
  5. Münchhausen Syndrome by Proxy (Münchhausen Stellvertreter Syndrom) – Institut für Rechtsmedizin (2017), Predloga:Webarchiv
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 Annegret Eckhardt: Artifizielle Störungen. A-1622 (52) Deutsches Ärzteblatt 93, Heft 24, 14. junij 1996.
  7. M. Caroline Burton, Mark B. Warren, Maria I. Lapid, J. Michael Bostwick: Predloga:Webarchiv Journal of Hospital Medicine, Vol. 10 (No. 1), januar 2015, str. 32–35, doi:10.1002/jhm.2268, Published in print and online in Wiley Online Library (Wileyonlinelibrary.com).
  8. B. Herrmann: Körperliche Misshandlung von Kindern. Somatische Befunde und klinische Diagnostik. Monatsschr. Kinderheilkd. 2002 (150):1324–1338, doi:10.1007/s00112-002-0610-0 (PDF, 16 S., 528kb).
  9. Birger Dulz, Sabine C. Herpertz, Otto F. Kernberg: Handbuch der Borderline-Störungen. Schattauer Verlag, 2. Auflage, 2011, ISBN 3-7945-2472-1.
  10. A. Eckhardt-Henn: Artifizielle Störungen. Heimliche Selbstmisshandlung. Psychotherapeut (2015) 60: 18–24.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 Volker Faust: Vorgetäuschte Gesundheitsstörungen. Psychiatrie heute, Kap. 1, 2017, Arbeitsgemeinschaft Psychosoziale Gesundheit, vpogled: 10. 2.2018, (PDF 42 strani, 320 kB).
  12. 12,0 12,1 H.-P. Kapfhammer: Artifizielle Störungen. Nervenarzt 5/2017, 88: 549–570, doi:10.1007/s00115-017-0337-8, objavljeno na spletu: 27. 4. 2017.
  13. »Ich war süchtig danach, mein Kind krank zu machen« – Was geht in einer Mutter vor, die ihre Tochter immer wieder in Lebensgefahr bringt, damit sie sich kümmern kann? Die Geschichte einer Frau mit Münchhausen-Stellvertreter-Syndrom. Brigitte 26/2015, vpogled: 30. 1. 2018.
  14. Die fürsorgliche Täterin. Neue Zürcher Zeitung (NZZ), Nr. 43, Zürich (Schweiz), 26. oktober 2003, vpogled: 30. 1. 2018. Predloga:Webarchiv.
  15. Predloga:Literatur
  16. A. Pulman, J. Taylor: Munchausen by Internet: current research and future directions. J Med InternetRes (2012) 14:e115
  17. M. D. Feldman: Munchausen by Internet: detecting factitious illness and crisis on the Internet. South. Med. J. (July 2000) 93 (7): 669–672. doi:10.1097/00007611-200093070-00006. PMID 10923952.