Lovrenc Bogović

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lovrenc Bogović
Rojstvo 22. marec 1723({{padleft:1723|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})
Smrt 19. januar 1789({{padleft:1789|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (65 let)
Poklic duhovnik, pisatelj

Lovrenc Bogović ali Lovre Bogović (madžarsko Bogovich Lőrinc) je hrvaški (gradiščanski) menih, duhovnik in pisatelj. * Veliki Borištof, 22. marec, 1723; † Monošter, 12. januar, 1789.

Rodil se je v okolici Gornje Pulje (Veliki Borištof, ali Baromlak je danes Großwarasdorf) na Ogrskem. Pravo krstno ime mu je bilo Jure. 12. februarja, leta 1742 so ga sprejeli Frančiškani, leta 1746 je bil posvečen. V samostanu, v Novem Gradu (danes Güssing) je služil petnajst let (1749-1753; 1755-1759; 1760-1761; 1767-1771; 1779) med 1772 in 1773 kapelanoval v Koljnofu (Kópháza). Potem so ga spravili v Monošter, v cistercijansko opatijo verjetno zaradi Bogovićeve hrvaške narodnosti, ker tukaj so živeli porabski Slovenci. Tam je umrl v šestinšestdeset let starosti.

V gradiščanščini je pisal nabožne knjige za Hrvate. Njegovo največjo delo je molitvenik Hizsa zlata. Hizso zlato so večkrat izdali, pomembna je bila v nabožnem in narodnem življenju gradiščanskih Hrvatov, namreč pomagala ohraniti jezik in narodno identiteto. V 19. stoletju je Jožef Ficko predelal Hizso zlato. Zelo zanimivo, da je Ficko Slovenec bil in Bogović med porabskimi Slovenci končal svoje življenje.

Delo[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]