Planinski zajec

Planinski zajec
Ohranitveno stanje taksona
najmanj ogrožen (IUCN)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Deblo: Chordata (strunarji) Razred: Mammalia (sesalci) Red: Lagomorpha (zajci in žvižgači oz. lagomorfi) Družina: Leporidae (zajci in kunci oz. leporidi) Rod: Lepus Vrsta: L. timidus
Znanstveno ime
Lepus timidus Linnaeus, 1758

Planinski oziroma skalni zajec ( def ime Lepus timidus) je zajec, ki se je prilagodil življenju v polarnih in gorskih habitatih. Preživi lahko pri temperaturah do -40 °C. Poleti je sivo rjav, spodaj sivo bel, pozimi pa povsem bel. Rob uhlja je vse leto črn.

Razširjenost

Poseljuje različne življenjske prostore, od arktične tundre čez severne iglaste gozdove, do visokega gorovja nad drevesno mejo.

Razširjen je od Skandinavije do vzhodne Sibirije. Poleg tega so tudi osamljene populacije v Alpah, Irski, Škotski, Walesu in otoku Hokaido.

Alpska pasma naseljuje območja ruševja in nad njim ležeče območje gorskega travnika.

Telesne značilnosti

Telesne mere

Podoben je poljskemu zajcu, vendar je manjši in bolj čokat. Dolžina njegovega telesa meri 46-60 cm, njegov rep pa 4-8 cm. Težak je okoli 2-3 kg.

Tace

Sprednja stran tačk planinskega zajca je zaradi boljše toplotne izolacije in varnosti koraka na snegu in ledu močno poraščena.Rep je bolj ali manj enobarven.

Prilagoditve v življenjskem okolju

Planinski zajec pozimi

Zimski kožuh postane bel, tako da žival ni opazna v sneženi pokrajini in postane še posebej gost na kratkih ušesih. Poletni kožuh je lažji in veliko temnejši.

Ušesa

Ima kratki ušesi, ki preprečujeta preveliko toplotno oddajanje iz telesa.

Razmnoževanje

Spolno je zrel z enim letom. Pari se spomladi, v tundri pa se začne parjenje šele v maju. Čas brejosti je 50 dni kar je več kot pri drugih vrstah zajcev. Zato so mladički bolje razviti, kar jim povečuje možnost preživetja. Velikost legla je od 1 do 5 mladičev. Imajo že pravi kožuh in takoj vidijo ter hodijo. Mladiči dosežejo spolno zrelost v drugem letu.

V času razmnoževanja postanejo samci precej divji. Drug drugega lovijo in se bojujejo, da bi osvojili samičko in obenem varujejo svoje območje.

Način življenja

Večinoma je samotar, vendar se na pasiščih družijo. Aktiven je predvsem ponoči. Pri nenadnem začetku zime pogosto tvori večje skupine v Arktiki. Že pri majhnem znaku nevarnosti celotna skupina pobegne, pri čemer se živali razkropijo na vse strani in tako zmedejo sovražnika.

Prehrana

Hrani se s travo, zelišči in pritlikavim grmovjem. Ko so rastline pod snegom in ledom, si morajo s svojimi močnimi in ostrimi kremplji hrano izpraskati izpod snežne odeje, da lahko preživijo.

Viri in opombe

• Živalstvo Evrope, Garms, H.; Borm, L., Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981
• Velika knjiga o živalih, Theo, J., Cankarjeva založba, Ljubljana, 1978
• Sesalci Slovenije, Boris Kryštufek, 1991