Lemki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lemki
Flag of Lemkos.svg
Zastava Lemkov[1]
Carpatho-Rusyn sub-groups - Sanok area Lemkos in original goral folk-costumes from Mokre (Poland) ..jpg
Člani folklorne skupine Osławianie iz Mokre v izvirnih lemkovskih nošah
Regije z večjim številom pripadnikov
Zastava Slovaške Slovaška63.556 (2021)[a][2]
Zastava Poljske Poljska11.000 (2011)[3]
 Ukrajina672 (2001)[4]
Jeziki
lemkovski rusinski, slovaški, poljski, ukrajinski
Religija
večinoma ukrajinska grškokatoliška in pravoslavna z rimokatoliškimi manjšinami
Sorodne etnične skupine
Bojki, Huculi, Rusini

Lemki (rusinsko Лeмкы, Lemkŷ, poljsko Łemkowie, ukrajinsko Лемки, Lemki) so etnična skupina, naseljena v regiji Lemko (rusinsko Лемковина, Lemkovina, ukrajnsko Лемківщина, Lemkivščina) v Karpatih in Zakarpatju od Ukrajine in Slovaške do Poljske.

Njihova narodna pripadnost je sporna. Nekateri Lemke štejejo za podskupino Rusinov in jih imenujejo tudi Karpato-Rusini ali Karpato-Ruteni, drugi pa za podskupino Ukrajincev. V druge karpatske etnične skupine, ki se štejejo za Rusine in/ali Ukrajince, spadajo Bojki in Huculi. Člani teh skupin so v zgodovini dobivali tudi druga imena, kot so Verhovinci (Gorjani).

Prebivalci karpatskega visokogorja, ki govorijo isto narečje, se v različnih državah imenujejo različno, predvsem zaradi državnega šolstva in medijev. Prav tako lahko ista skupnost sčasoma spremeni svojo prednostno pripadnost. Na Slovaškem, na primer, se je med popisoma prebivalstva leta 1991 in 2001 število oseb, ki so se opredelile za Ukrajince, zmanjšalo za 2.467 oseb (18,6 %), medtem ko se je število tistih, ki so se opredelili za Rusine, povečalo za 7.004 (40,6 %). Pri tem ni jasno, ali gre za iste osebe, ki so zamenjali svojo pripadnost ali za mlade anketirance, ki so prvič izbirali svojo pripadnost ali za priseljence.[5] Pri tem je treba upoštevati tudi to, da kategorije "Lemko" med anketnimi vprašanji ni bilo. V Ukrajini skoraj vsi Lemki govorijo lemško in standardno ukrajinsko (po ukrajinskem popisu prebivalstva leta 2001).[4] Ukrajina, za razliko od sosednjih držav, zanika Lemkom ločen etnični in jezikovni status.[6] V popisu prebivalstva na Poljskem leta 2011 se je za Lemke opredelilo 11.000 oseb, od tega za Lemke 6.000, za Lemke/Poljake 4.000 in za Lemke/druge 1.000 oseb.[7]

Ozemlje[uredi | uredi kodo]

Domovina Lemkov se običajno omenja kot Lemkovina ali Lemkovščina (rusinsko Лeмкoвина, Lemkovina, ukrajinsko Лeмкiвщина, Limkovščina, poljsko Łemkowszczyzna). Do leta 1945 je v Lemkovino spadalo ozemlje od reke Poprad na zahodu do doline reke Oslawa na vzhodu, se pravi predvsem v sedanji Poljski v Malopoljskem in Podkarpatskem vojvodstvu. Ta del Karpatov je večinoma izkrčen, kar je omogočalo agrarno gospodarstvo in tradicionalne poklice, kot sta paša goveda in ovac.

Lemkovina je v srednjeveškem obdobju Pjastov postala del Poljske, leta 1772 pa del avstrijske province Galicije.[8] Kot taka je ostala do razpada Avstro-Ogrske leta 1918, ko je Lemkovsko-Rusinska republika razglasila svojo neodvisnost. Neodvisnost ni trajala dolgo in republika je bila leta 1920 vključena v Poljsko.

Zaradi prisilne deportacije Ukrajincev iz Poljske v Sovjetsko zvezo po drugi svetovni vojni je bila večina Lemkov na Poljskem preseljena iz njihove zgodovinske domovine na prej nemška ozemlja v severozahodni Poljski ali v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko.[9] Na zemlji svojih prednikov živijo samo še Lemki v Prešovskem okraju v današnji Slovaški, in nekaj Lemkov, ki so se preselili v svojo domovino v poznih 1950. letih in pozneje. Lemki so/so bili sosedje Slovakov, Karpatskih Nemcev in Sącz Lachov (Poljakov) na zahodu, Pogorčanov (Poljakov) in Dolinov (podskupina Rusinov) na severu, Ukrajincev na vzhodu in Slovakov na jugu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Spomenik v spomin na izgon Lemkov v kraju Peremožne, Luganska oblast (Ukrajina)
Spominska plošča v napisom v poljščini (levo) in ukrajinščini, ki se glasl: "V spomin na izgnance iz Lemkovine ob petdesetletnici Operacije Visla, 1947–1997"

Izvor Lemkov razlaga več hipotez, vendar imajo, tako kot vsi Rusini, najverjetneje raznoliko etnogenetsko poreklo. Lemki in drugi Karpato-Rusini veljajo za potomce srednjeveških Belih Hrvatov,[10][11][12][13][14][15][16] prizadetih zaradi priseljevanja Slovakov pod vplivom Rusinov, [16] in Vlahov v 14. in 15. stoletju.[10][16][17]

Lemkija je v času poljske srednjeveške dinastije Pjastov postala del Poljske, vendar je bila pogosto predmet spora s sosednjo Kijevsko Rusijo. Mesto Sanok, na primer, ki je takrat pripadalo Poljski, je leta 981 osvojil Vladimir I. Kijevski. Leta 1018 je bil vrnjen Poljski, leta 1031 nazaj Kijevski Rusiji in leta 1340 (Kazimir III.) nazaj Poljski. Mesto Sanok je bilo prvič omenjeno v Ipatski kroniki leta 1150. Lemki so po delitvi Poljske leta 1772 postali etnična manjšina v avstrijski provinci Galicija in Londomerija.[18] Množično izseljevanje s tega ozemlja na zahod zaradi ekonomskih razlogov se je začelo v poznem 19. stoletju. Po prvi svetovni vojni so Lemki ustanovili dve kratkotrajni republiki, rusofilsko Lemkovsko-rusinsko republiko na zahodu Galicije, in ukrajinofilsko republiko Komancza.

Ocenjuje se, da je v poljskem delu Lemkije leta 1939 živelo okoli 130.000 do 140.000 Lemkov. Depopulacija teh dežel se je zgodila s prisilno preselitvijo, sprva v Sovjetsko zvezo približno 90.000 ljudi in kasneje v na novo pridobljene zahodne dežele Poljske približno 35.000 ljudi v operaciji Visla v poznih 1940. letih. To dejanje je odredila država, da bi odstranila civilno prebivalstvo, ki bi lahko podprlo gverilce v vojni, ki jo je vodila Ukrajinska uporniška vojska na jugovzhodu Poljske.

Približno 5000 lemkovskih družin se je med letoma 1957 in 1958 vrnilo v svoje domače regije na Poljskem.[19] Pravica do vrnitve jim je bila uradno podeljena leta 1956. Lemkovsko prebivalstvo v poljskem delu Lemkovine danes šteje le okoli 10.000–15.000 oseb. Približno 50.000 Lemkov živi v zahodnem in severnem delu Poljske, kamor so bili preseljeni v nekdanje nemške vasi na območjih, ki so bila predana Poljski. Med temi se je v popisu leta 2002 za Lemke opredelilo 5863 ljudi. Na Poljskem daj prebiva verjetno okoli 60.000 etničnih Lemkov. V Lemkovini živijo v vaseh Łosie, Krynica-Zdrój, Nowica, Zdynia, Gładyszów, Hańczowa, Zyndranowa, Uście Gorlickie, Bartne, Binczarowa in Bielanka. Drugje jih je mogoče najti v Mokrem, Szczawni, Kulaszni, Rzepedźu, Turzańsku, Komańczi, Sanoku, Nowy Sączu in Gorlicah.

Leta 1968 je bil v Zyndranowi odprt muzej na prostem, posvečen kulturi Lemkov, v Zdyniji pa se vsako leto prireja festival Lemkov.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Muzej Lemkov na prostem v vasi Zyndranowa

Slovanska narečja Srednje Evrope tvorijo, ali so pred standardizacijo tvorila, narečni kontinuum z nejasnimi mejami med sosednjimi različicami. Vprašanje jezikovnih meja postalo kontroverzno politično vprašanje po razpadu Avstro-Ogrske in pozneje Sovjetske zveze na nacionalne države, od katerih je imela vsaka samo en uradni jezik. Lemkovska narečja si delijo številne značilnosti z drugimi karpatskimi narečji, ki jih zunanji jezikoslovci pogosto združujejo v rusinski jezik.[20][21] Mnogo Ukrajincev kljub temu meni, da je rusinščina kot celota, vključno z lemščino, narečje ukrajinščine. Lemki se nagibajo k temu, da svoj jezik imenujejo preprosto "lemški" in ne ukrajinski ali rusinski.

Na lemkovsko narečje so močno vplivali jeziki sosednjih ljudstev in vladajoče elite. Lemški govor vključuje nekatere vzorce, ki se ujemajo s poljskim in slovaškinm jezikm, zato ga nekateri imenujejo prehodno narečje med poljščino in slovaščino. Nekateri celo menijo, da je lemško narečje v vzhodni Slovaški narečje slovaškega jezika.

Metodyj Trochanovskij je leta sestavil Lemkovski abecednik (Perša knyžečka dlja narodnŷch škol, 1935) in Prvo berilo (Druha knyžečka dlja narodnŷch škol, 1936) za rabo v šolah na lemkovsko govorečem območju Poljske.[22] Leta 1934 je bila lemkovščina uvedena kot učni jezik v šolah v Lemkovini. Učenci so se učili iz učbenikov, ki jih je pripravil Trochanovskij in izdala Državna založba. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne so poljske oblasti te učbenike nadomestile z ukrajinskimi.[23] Pomembna terenska dela o lemkovskem narečju je opravil poljski jezikoslovec Zdzisław Stieber pred njihovim razpršitvijo.

Po podatkih Centralnega statističnega urada Poljske so v šolskem letu 2010–2011 lemkovščino poučevali kot prvi jezik v dvajsetih osnovnih šolah in medšolskih skupinah ter v desetih šolah in medšolskih skupinah na nižji srednji stopnji, kjer je pouk obiskovalo 188 učencev.[24]

V poznem 20. stoletju so nekateri Lemki/Rusini, predvsem izseljenci z območja južnih pobočij Karpatov v današnji Slovaški, začeli kodificirati standardno slovnico lemškega narečja, ki je bila predstavljena 27. januarja 1995 v Prešovu, Slovaška. Leta 2013 je Peter Krynyckij v lemkovščino prevedel slavni roman Mali princ.[25]

Vera[uredi | uredi kodo]

Značilna lesena lemška cerkev v Svidniku, Slovaška

Pomemben vidik kulture Lemkov je njihova globoka zavezanost bizantinskemu krščanstvu, ki je bilo vzhodnim Slovanom predstavljeno iz Bizanca prek Moravske s prizadevanji svetih Cirila in Metoda v 9. stoletju. Prvotno so se Lemki držali pravoslavja, a so v 17. stoletju, da bi se izognili latinizaciji, sklenili Brestovsko unijo z Rimskokatoliško cerkvijo.

Večina Lemkov je danes katoličanov vzhodnega ali bizantinskega obreda. Na Poljskem pripadajo Ukrajinski grškokatoliški cerkvi z rimskokatoliško manjšino ali Rusinskokatoliški cerkvi na Slovaškem. Precejšnje število Lemkov pripada vzhodni pravoslavni cerkvi. S prizadevanji mučeniškega duhovnika, očeta Maksima Sandoviča, ki ga je Poljska pravoslavna cerkev v 1990. letih razglasila za svetnika, je bilo v zgodnjem 20. stoletju vzhodno pravoslavje ponovno uvedeno na mnoga lemška območja, ki so stoletja pred tem sprejela Brestovsko unijo.

Značilen arhitekturni slog lesenih lemkovskih cerkva je postavitev najvišje kupole cerkvene stavbe ob vhodu v cerkev, v nasprotju s sosednjimi subetničnimi skupinami, kot so Bojki, ki postavljajo najvišjo kupolo v sredini cerkve. Oboje cerkve imajo po tri kupole s številnimi napušči.

Opomba[uredi | uredi kodo]

  1. Vpisani kot Rusini.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Pilip, Milan (2014). "Rusyn National Symbology" (PDF): 92. Pridobljeno dne 23. januarja 2022. Navedi journal zahteva |journal= (pomoč)
  2. "Number of population by ethnicity in the Slovak Republic at 1. 1. 2021". Statistical Office of the Slovak Republic. Pridobljeno dne 23. januarja 2022.
  3. Przynależność narodowo-etniczna ludności – wyniki spisu ludności i mieszkań 2011. GUS. Materiał na konferencję prasową w dniu 29 January 2013. str. 3. Pridobljeno 6. marca 2013.
  4. 4,0 4,1 2001 Census
  5. "Table 11. Resident population by nationality - 2001, 1991" (PDF). Statistical Office of the Slovak Republic. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. julija 2007. Pridobljeno dne September 15, 2017.
  6. European Charter for Regional or Minority Languages.
  7. Przynależność narodowo-etniczna ludności – wyniki spisu ludności i mieszkań 2011. GUS. Materiał na konferencję prasową w dniu 29 January 2013. str. 3. Pridobljeno 6. marca 2013.
  8. Levinson, David (1994). Levinson, David; Diamond, Norma (ur.). Encyclopedia of World Cultures: Russia and Eurasia, China. Encyclopedia of World Cultures. Vol. 6. Boston, Massachusetts: G.K. Hall. str. 69. ISBN 978-0-8161-1810-6.
  9. Kordan B (1997). "Making borders stick: population transfer and resettlement in the Trans-Curzon territories, 1944–1949". The International Migration Review. 31 (3): 704–20. doi: 10.2307/2547293. JSTOR 2547293. PMID 12292959.
  10. 10,0 10,1 Magocsi, Paul Robert (1995). "The Carpatho-Rusyns". Carpatho-Rusyn American. XVIII (4). Namen te nekoliko razširjene razprave o zgodnji zgodovini je poudariti kompleksen izvor Karpato-Rusinov. Karpato-Rusini niso bili, kot se pogosto trdi, povezani izključno s Kijevsko Rusijo, iz katere naj bi izhajalo njihovo ime Rusini. Predniki današnjih Karpato-Rusinov so potomci: (1) zgodnjih slovanskih ljudstev, ki so prišla v Podonavje s Huni; (2) Belih Hrvatov; (3) Rusinov iz Galicije in Podolja; in (4) Vlahov iz Transilvanije.
  11. Magocsi, Paul R. (30. julij 2005). Our people: Carpatho-Rusyns and their descendants in North America. Bolchazy-Carducci Publishers. str. 5. ISBN 9780865166110.
  12. Majorov, Aleksandr Vjačeslavovič (2012), Velika Hrvatska: etnogeneza i rana povijest Slavena prikarpatskoga područja [Great Croatia: ethnogenesis and early history of Slavs in the Carpathian area] (hrvaščina), Zagreb, Samobor: Brethren of the Croatian Dragon, Meridijani, ISBN 978-953-6928-26-2
  13. Magocsi, Paul Robert (2015). With Their Backs to the Mountains: A History of Carpathian Rus? and Carpatho-Rusyns. Central European University Press. str. 29. ISBN 978-615-5053-46-7.
  14. Ivan Katchanovski; Kohut, Zenon E.; Nebesio, Bohdan Y.; Yurkevich, Myroslav (2013). Historical Dictionary of Ukraine. Scarecrow Press. str. 321. ISBN 978-0-8108-7847-1. Po mnenju nekaterih učenjakov so bili predniki Lemkov Beli Hrvati, ki so Karpate naselili med sedmim in desetim stoletjem.
  15. И. А. Бойко (2016). "ЛЕ́МКИ". Great Russian Encyclopedia (ruščina). Bolshaya Rossiyskaya Entsiklopediya, Russian Academy of Sciences. Nastala v 17. stoletju in temelji na potomcih zgodovinskih hrvaških in ukrajinskih naseljencev, vključno z ujetimi zaporoškimi kozaki pod vplivom vzhoda.
  16. 16,0 16,1 16,2 "Wooden Tserkvas of the Carpathian Region in Poland and Ukraine" (PDF) (Sporočilo za javnost). Warsaw – Kiev. UNESCO. 2011. str. 9. Pridobljeno dne 3. avgusta 2020. Lemki so etnična skupina, ki živi v vzhodnih Karpatih, med reko Poprad na zahodu ter rekama Oslava in Laborec na vzhodu. Na etnično obliko lemkovskega ozemlja je vplivala vlaška kolonizacija v 14. in 16. stoletju, pritok slovaškega prebivalstva pod vplivom Rusinov in naselitev slovanskega plemena, imenovanega Beli Hrvati, ki je naseljevalo ta del Karpatov od 5. stoletja.
  17. Ewa Kocój (2015). "Heritage without heirs? Tangible and religious cultural heritage of the Vlach minority in Europe in the context of an interdisciplinary research project". Balcanica Posnaniensia Acta et Studia. Baner. Jagiellonian University, Faculty of Management and Social Communication, Kraków, Poland. 22 (1): 141–142. Med Lemki in Bojki, ki so bili predstavniki vlaške manjšine na Poljskem, Slovaškem in v Ukrajini, prevladuje pravoslavna vera in nato grškokatoliška cerkev ... Huculi, ki naseljujejo jugozahod Ukrajine (Čornohora) oz. sever Romunije so večinoma pravoslavni in v veliko manjši meri grkokatoliki.
  18. Levinson, David (1994). Levinson, David; Diamond, Norma (ur.). Encyclopedia of World Cultures: Russia and Eurasia, China. Encyclopedia of World Cultures. 6. Boston, Massachusetts: G.K. Hall. str. 69. ISBN 978-0-8161-1810-6.
  19. Lemko Republic of Florynka/Ruska narodna respublika Lemkiv.
  20. "The Rusyns". Rusyn. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. maja 2008. Pridobljeno dne 26. marca 2013.
  21. Best, Paul Joseph; Moklak, Jarosław, ur. (2000). The Lemkos of Poland: articles and essays. Carpatho-Slavic Studies. 1–3. New Haven, Cracow: Carpatho-Slavic Studies Group, Historia Iagellonica Press. ISBN 978-83-912018-3-1. OCLC 231621583.
  22. Horbal, Bogdan (2005). "The Rusyn Movement among the Galician Lemkos" (PDF). V Custer, Richard D. (ur.). Rusyn-American Almanac of the Carpatho-Rusyn Society 10th Anniversary 2004–2005. Pittsburgh, Pennsylvania. str. 81–91.
  23. Duć-Fajfer, Helena. "Szkolnictwo na Łemkowszczyźnie (Schooling in the Lemko region)". revitalization.al.uw.edu.pl (poljščina). University of Warsaw. Pridobljeno dne 2. junija 2018.
  24. Hornsby, Michael (2015). Revitalizing Minority Languages: New Speakers of Breton, Yiddish and Lemko. Palgrave Macmillan. str. 97. ISBN 978-1-137-49880-9.
  25. Little Prince nr. PP-2812 / Lemkovian (petit-prince-collection.com)