Lee Harvey Oswald

Lee Harvey Oswald
Oswald fotografiran 23. novembra 1963, dan po tem, ko je ubil ameriškega predsednika Kennedya
Rojstvo	18. oktober 1939({{padleft:1939|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[…] New Orleans
Smrt	24. november 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[…] (24 let) Parkland Memorial Hospital, Dallas
Vzrok smrti	Umor
Državljanstvo	ZDA Sovjetska zveza
Poklic	delavec
Poznan po	Atentator na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in policista J.D. Tippita
Podpis

Lee Harvey Oswald, ameriški vojak, marinec in atentator * 18. oktober 1939 New Orleans, Louisiana, ZDA † 24. november 1963 Dallas, Teksas, ZDA.

Oswald se je v zgodovino zapisal po tem, ko je leta 1963 izvedel atentat na ameriškega predsednika Johna Kennedyja, katerega je v atentatu tudi ubil.

Oswald je bil zaradi nedovoljenega pouka pri 12. letih zaprt za mladoletnike, v tem času pa ga je psihiater zaradi pomanjkanja običajnega družinskega življenja ocenil kot »čustveno problematičnega fanta«. Potem ko je v mladosti obiskal 22 šol, je večkrat nehal in se končno, ko je bil star 17 let, pridružil marincem. Oswald je bil med služenjem dvakrat na vojaškem sodišču in bil zaprt. Bil je častno odpuščen iz aktivne službe v marincih v rezervo, nato pa je takoj odšel v Evropo in oktobra 1959 pobegnil v Sovjetsko zvezo. Živel je v Minsku v Belorusiji, kjer se je poročil z Rusinjo po imenu Marina in z njo dobil eno hčerko. Junija 1962 se je z ženo vrnil v ZDA in se na koncu preselil v Dallas, kjer se je rodila tudi njuna druga hči.

Oswald je 22. novembra 1963 iz šestega nadstropja Skladišča šolske knjižnice v Dallasu streljal na povorko ameriškega predsednika Johna Kennedyja, ko se je ta vozil z avtomobilom čez Dealey Plaza v Dallasu ter pri tem ubil predsednika Kennedyja in huje ranil texaškega guvernerja Johna Connallya, ki se je tudi vozil v avtu. Približno 45 minut po atentatu na Kennedyja je Oswald na lokalni ulici ustrelil in ubil še tamkajšnjega policista J. D. Tippita. Nato je pobegnil v kino, kjer ga je policija aretirala približno 20 minut po Tippitovem umoru. Pri tem se je Oswald poskušal upreti aretaciji tako, da je napadel in udaril policista Nicka McDonalda, vendar je ga je policija uspešno aretirala. V priporu je bil Oswald obtožen umora predsednika Kennedyja in policista Tippita ter poskusa umora guvernerja Connallyja, vendar je odgovornost zanikal in izjavil, da je bil »nedolžen«. Dva dni kasneje, 24. novembra 1963 so Oswalda spremljali med premeščanjem v okrožni zapor, ko ga je v kleti Dallasovega policijskega sedeža ustrelil Jack Ruby, lastnik lokalnega nočnega kluba. Oswald je bil smrtno ranjen in je pozneje tega dne umrl, zaradi česar mu nikoli niso sodili.

Septembra 1964 je Warrenova komisija ugotovila, da je Oswald pri atentatu na Kennedyja deloval sam. Ta zaključek, čeprav sporen, je bil podprt s preiskavami policijske uprave Dallas, Zveznega preiskovalnega urada (FBI), tajne službe Združenih držav Amerike in Odbora za atentate izbranega parlamenta.

Mladost

Lee Harvey Oswald se je rodil 18. oktobra 1939 v New Orleansu v Louisiani v ameriški družini nižjega srednjega razreda. Njegov oče je umrl dva meseca pred njegovim rojstvom, zaradi česar je njegova mati Marguerite sama vzgajala tri sinove: Johna Edwarda Pica (rojenega 17. januarja 1932 iz prejšnjega zakona z Edwardom Johnom Picom ml.), Roberta (rojenega 7. aprila 1934) in Leeja Harveyja. Oswald je otroštvo preživel v selitvi od ene družine do druge, od sosedov k sorodnikom, medtem ko sta bila njegova dva brata nameščena v sirotišnici, ker mati ni imela dovolj denarja za preživljanje. Oswaldovo otroštvo je bilo zelo težko, težave pa so se povečale, ko se je njegova mati ponovno poročila in preselila v Dallas v Teksasu. Zakon se je kmalu zatem razpadel in Marguerite se je preselila v New York. Odhod svojih dveh najstarejših sinov na služenje vojaškega roka je Marguriete izkoristila, da se je posvetil najmlajšemu sinu, ki ni imel prijateljev in je še posebej trpel zaradi nenehnih selitev.

Oswaldov značaj se je hitro spremenil. Iz žalostnega in samotnega, a v bistvu neškodljivega fanta je postal agresiven in nasilen, do te mere, da je vodstvo šole, ki jo je obiskoval, zahtevalo pregled pri psihiatru. Diagnoza je bila, da je mali Oswald mladenič, ki trpi za motnjami, ki povzročajo nasilno vedenje, da je žrtev pogostih blodnj o vsemogočnosti, da je popolnoma izoliran od svojega socialnega okolja in da močno trpi zaradi vztrajnega pomanjkanja naklonjenosti. Njegovo vedenje se je postopoma razvilo v tipične sociopatske, mejne in narcistične težnje, težnje, ki so se pri njem odkrile še kasneje. Pristojni sodnik je odredil, da Oswald potrebuje ustrezno zdravljenje, vendar njegova mama ni ubogala naročil in je z Oswaldom pobegnila v New Orleans. Oswaldovo vedenje se je samo še poslabšalo. Pri šestnajstih letih je opustil šolo in se poskušal prijaviti v mornarico, vendar je bila njegova prošnja za marince zavrnjena.

Služenje v marincih

Oswald leta 1956, ko je služil pri ameriških marincih.

Oswald je bil velik ljubitelj orožja in si je pred včlanitvijo priskrbel puško Marlin kalibra .22 za urjenje. Splošno prepričanje, ki je temeljilo na intervjuju s soborcem, je bilo, da je bil Oswald slab strelec, medtem ko je za strele, ki so ubili Kennedyja, potreboval zelo spretnega strelca. V resnici si je v marincih prislužil čin ostrostrelca, kasneje pa je bil povišan v strokovnjaka za strelstvo; uspelo mu je zadeti 48 od 50 tarč na razdalji, ki je bila dvakrat večja od razdalje od skladišča knjig do predsedniškega avtomobila. Poleg tega je puška Mannlicher-Carcano, ki jo je uporabil na dan Kennedyjevega atentata, zelo učinkovito orožje, Lee Oswald pa jo je pogosto vadil polniti in prazniti v zgolj nekaj sekundah.

Nikoli ni izgubil veselja do orožja, tako zelo, da se je tik pred premestitvijo v japonsko letalsko oporišče soočil z disciplinskim ukrepom, ker se je po nesreči ustrelil v roko z neregistrirano pištolo. Po še enem primeru neposlušnosti (začel je naključno streljati, brez razloga, iz stražarskega stolpa) je bil Oswald kaznovan z novo premestitvijo na Japonsko ter dejansko degradiran in izoliran.

Beg v Sovjetsko zvezo

Oswald medtem, ko je živel v Minsku.

V prvi polovici leta 1959 se je odločil spremeniti svoje življenje: zaprosil je in dobil dovoljenje za odhod iz marincev, se ustavil v Fort Worthu, da bi se poslovil od matere, in se vkrcal na ladjo za Helsinke, s katero je najprej prispel v Francijo, od tam naprej pa je nadaljeval pot v Sovjetsko zvezo, kjer je imel namen ostati, saj je že v času služenja pri marincih razvil močna levičarska stališča in postal zagrizen marksist. Po prihodu v Moskvo je zaprosil za sovjetsko državljanstvo, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena.

Pretresen zaradi neuspeha je poskušal storiti samomor v hotelu, kjer je bival, tako da si je prerezal žile. Vendar ga je opazil turistični vodnik, ki ga je spremljal, ga rešil in odpeljal v bolnišnico, kjer mu je bilo rešeno življenje. Dogodek se je izkazal za srečno priložnost: Oswalda so končno sprejeli v ZSSR, dobili so mu politični azil, našli so mu službo tovarniškega delavca in ponudili nastanitev v Minsku, v današnji Belorusiji, z dovoljenjem za prebivanje. Medtem, ko je živel v Sovjetski zvezi, je Oswald delal kot strugar v tovarni elektronike Gorizont, ki je proizvajala radijske sprejemnike, televizorje ter vojaško in vesoljsko elektroniko.

Oswald je marca 1961 spoznal mlado Marino Prusakovo, s katero se je poročil pet tednov pozne. Njuna prva hči, June, se je rodila 15. februarja 1962.

Vrnitev v ZDA

Oswald in Marina pri zapuščanju Sovjetske zveze.

Januarja 1961 Oswald v svoj dnevnik zapisal: "Začenjam ponovno pretehtati svojo željo po tem, da bi ostal. Delo je dolgočasno, denarja, ki ga dobim, nimam kam porabiti. Nobenih nočnih klubov ali kegljišč ni tukaj, nobenih rekreacijskih prostorov razen sindikalnih plesov. Dovolj imam tega." Kmalu zatem je Oswald (ki se ni nikoli uradno odpovedal ameriškemu državljanstvu) pisal veleposlaništvu Združenih držav Amerike v Moskvi, v katerem je zahteval vrnitev ameriškega potnega lista in predlagal vrnitev v ZDA, če bodo vse obtožbe proti njemu umaknjene.

24. maja 1962 sta Oswald in Marina na ameriškem veleposlaništvu v Moskvi zaprosila za dokumente, ki bi ji omogočili emigracijo v ZDA. 1. junija je ameriško veleposlaništvo Oswaldu odobrilo repatriacijsko posojilo v višini 435,71 dolarjev. Oswald, Marina in njuna dojenčica so odšli v Združene države Amerike, kjer so bili deležni manj pozornosti medijev, kot je Oswald pričakoval. Oswald in njegova žena sta se 13. junija vrnila v Ameriko; prispela sta na krov ladje Maasdam in priplula v Hobokenu v New Jerseyju. Tam ju je pričakal Spas T. Raikin iz Društva za pomoč popotnikom, s katerim je stopil v stik ameriški zunanji minister. Oswalda in njegovo družino je odpeljal na newyorški oddelek za socialno delo, kjer so jih obravnavali.

Dallas

Oswald in Marina sta se kmalu naselila na območju Dallasa/Fort Wortha, kjer sta živela Leejeva mati in brat. Oswald je začel pisati rokopis o sovjetskem življenju, vendar je projekt sčasoma opustil. Oswaldova sta se seznanila tudi s številnimi protikomunističnimi ruskimi in vzhodnoevropskimi emigranti na tem območju. Alexander Kleinlerer je v pričanju pred Warrenovo komisijo dejal, da so ruski emigranti sočustvovali z Marino, medtem ko so Oswalda zgolj tolerirali, saj so ga imeli za nesramnega in arogantnega. Čeprav so ruski emigranti Marino sčasoma zapustili, ko ni pokazala, da bi zapuščala moža, je Oswald našel nenavadnega prijatelja, 51-letnega ruskega emigranta Georgea de Mohrenschildta, dobro izobraženem naftnem geologu z mednarodnimi poslovnimi povezavami. Mohrenschildt, rojen v Rusiji, je kasneje Warrenovi komisiji povedal, da je Oswald "izjemno tekoče govoril ruščino". Medtem se je Marina spoprijateljila z Ruth Paine, kvekerko, ki se je poskušala naučiti ruščine, in njenim možem Michaelom Paineom, ki je delal za Bell Helicopter.

Julija 1962 je Oswalda zaposlilo podjetje Leslie Welding Company kot delavca za obdelavo pločevine v Dallasu; delo mu ni bilo všeč in je po treh mesecih dal odpoved. 12. oktobra je začel delati za grafično podjetje Jaggars-Chiles-Stovall kot pripravnik za fototisk. Sodelavec pri Jaggars-Chiles-Stovall je pričal, da je bila Oswaldova nesramnost na novi službi takšna, da je grozila nevarnost pretepov, in da je nekoč videl Oswalda, kako bere publikacijo v ruskem jeziku. Oswalda so odpustili v prvem tednu aprila 1963.

Poskus atentata na Edwina Walkerja

Oswald marca 1963 z pištolo, ki jo je kupil preko pošte in je z njo pozneje poskušal ubiti Edwina Walkerja.

Marca 1963 je Oswald uporabil lažno ime "Alik Hidell" za nakup rabljene puške Carcano kalibra 6,5 ​​mm po pošti za 19,95 $ plus 1,50 $ za poštnino. Po pošti je kupil tudi revolver Smith & Wesson Model 10 kalibra .38 za 29,95 $ plus 1,27 $ za poštnino. Warrenova komisija je ugotovila, da je Oswald 10. aprila 1963 poskušal ubiti upokojenega ameriškega generalmajorja Edwina Walkerja in da je Oswald s puško Carcano streljal na Walkerja skozi okno z razdalje manj kot 30 m, medtem ko je Walker sedel za mizo v svojem domu v Dallasu. Krogla je zadela okenski okvir in Walkerjeve edine poškodbe so bili drobci krogle v podlakti. Odbor za atentate predstavniškega doma Združenih držav Amerike je izjavil, da dokazi močno kažejo, da je streljanje izvedel Oswald. General Walker je bil odkrit protikomunist, segregacionist in član Društva John Birch. Leta 1961 je bil Walker razrešen poveljstva 24. divizije ameriške vojske v Zahodni Nemčiji zaradi distribucije desničarske literature svojim vojakom. Walkerjeva kasnejša dejanja v nasprotovanju rasni integraciji na Univerzi v Mississippiju so privedla do njegove aretacije zaradi upora, uporniške zarote in drugih obtožb. Začasno je bil pridržan v psihiatrični ustanovi po ukazu brata predsednika Kennedyja, generalnega državnega tožilca Roberta F. Kennedyja, vendar ga je velika porota zavrnila obtožnico.

Marina Oswald je pričala, da ji je mož povedal, da se je z avtobusom odpeljal do hiše generala Walkerja in streljal na Walkerja s puško. Povedala je, da je Oswald Walkerja imel za vodjo "fašistične organizacije". Sporočilo, ki ga je Oswald pustil Marini v noči atentata, v katerem ji je naročil, kaj naj stori, če se ne vrne, so našli deset dni po atentatu na Kennedyja.

New Orleans

Oswald se je 24. aprila 1963 vrnil v New Orleans. Marinina prijateljica Ruth Paine jo je naslednji mesec odpeljala z avtomobilom iz Dallasa, da bi se Oswaldu pridružila v New Orleansu. 10. maja je Oswalda zaposlila kavarna Reily Coffee Company kot vzdrževalca. Julija so ga odpustili, ker njegovo delo ni bilo zadovoljivo in ker je preveč časa preživel v sosednji garaži Adriana Albe, kjer je bral revije o puškah in lovu.

Oswald med deljenjem letakov "Fair Play For Cuba" v New Orleansu avgusta 1963.

26. maja je Oswald pisal na sedež odbora Fair Play za Kubo, ki je podpirala Fidela Castra, v New Yorku in predlagal, da bi si na lastne stroške najel »majhno pisarno z namenom ustanovitve podružnice FPCC v New Orleansu«. Tri dni pozneje se je FPCC odzval na Oswaldovo pismo, v katerem je odsvetoval odprtje pisarne v New Orleansu. V nadaljnjem pismu je Oswald odgovoril: »Proti vašemu nasvetu sem se odločil, da bom že od samega začetka najemen pisarno.« 29. maja je Oswald pri lokalnem tiskarju naročil naslednje: 500 prijavnic, 300 članskih izkaznic in 1000 letakov z naslovom »Roke stran od Kube«. Po Marininih besedah ​​ji je Lee naročil, naj na njegovo člansko izkaznico podpiše ime »A. J. Hidell« kot predsednik podružnice. Teden dni kasneje, 16. avgusta, je Oswald s pomočjo dveh najetih pomočnikov ponovno delil letake Fair Play for Cuba, tokrat pred nakupovalnim središčem International Trade Mart. Incident je posnela televizija WDSU-TV. Druga dva sta bila neidentificirani Kubanec in Charles Hall Steele ml., ki ga je Oswald našel na zavodu za zaposlovanje in mu plačal 2 dolarja za petnajst minut njegovega časa. Naslednji dan je Oswalda intervjuval radijski komentator WDSU William Stuckey, ki je preiskoval Oswaldovo preteklost. Nekaj ​​dni pozneje je Oswald sprejel Stuckeyjevo povabilo, da se udeleži radijske debate WDSU s Carlosom Bringuierjem in Bringuierjevim sodelavcem Edwardom Scannellom Butlerjem, vodjo desničarskega Informacijskega sveta Amerik (INCA). Ta debata je bila posneta in kasneje objavljena s strani INCA kot "Oswald: Avtoportret v rdečem".

Potovanje v Mehiko

Marinina prijateljica Ruth Paine je 23. septembra 1963 z avtomobilom prepeljala Marino in njenega otroka iz New Orleansa v Irving v Teksasu, blizu Dallasa. Oswald je v New Orleansu ostal še vsaj dva dni, da bi prevzel potrdilo za brezposelnost v višini 33 dolarjev. Ni znano, kdaj je zapustil New Orleans; je pa znano, da se je 26. septembra vkrcal na avtobus v Houstonu – ki je bil namenjen proti mehiški meji in ne v Dallas – in da je drugim potnikom na avtobusu povedal, da namerava potovati na Kubo prek Mehike. V Mexico City je prispel 27. septembra, kjer je na kubanskem konzulatu zaprosil za tranzitni vizum, češ da želi na poti v Sovjetsko zvezo obiskati Kubo. Kubanski konzularni uradniki so vztrajali, da bo Oswald potreboval sovjetsko odobritev, vendar ni mogel dobiti takojšnjega sodelovanja sovjetskega konzulata. Dokumenti CIE navajajo, da je Oswald med srečanji s kubanskimi in sovjetskimi uradniki govoril grozno, komaj prepoznavno ruščino.

Po petih dneh prehajanja med konzulati – vključno z vročim prepirom z uradnikom na kubanskem konzulatu, strastnimi prošnjami agentom KGB in vsaj nekaj nadzora CIE – je kubanski konzularni uradnik Oswaldu povedal, da ni naklonjen odobritvi vizuma, češ da »oseba, kot je [Oswald], namesto da bi pomagala kubanski revoluciji, ji škoduje«. Kasneje, 18. oktobra, je kubansko veleposlaništvo vizum odobrilo, vendar se je Oswald do takrat že vrnil v Združene države Amerike in se je odpovedal načrtom za obisk Kube in Sovjetske zveze. Še kasneje, enajst dni pred atentatom na predsednika Kennedyja, je Oswald pisal sovjetskemu veleposlaništvu v Washingtonu, D.C., in zapisal: »Če bi mi uspelo priti do sovjetskega veleposlaništva v Havani, kot je bilo načrtovano, bi imelo veleposlaništvo tam čas, da opravimo svoje delo.«

Vrnitev v Dallas

Texsaško skladišče šolskih knjig, kjer je Oswald delal in tudi streljal na Kennedyja.

2. oktobra 1963 je Oswald z avtobusom zapustil Mexico City in naslednji dan prispel v Dallas. Ruth Paine je povedala, da ji je soseda 14. oktobra povedala za prosto delovno mesto v skladišču šolskih knjig v Teksasu, kjer je delal sosedov brat Wesley Frazier. Ga. Paine je obvestila Oswalda, ki je bil na razgovoru v skladišču in je bil tam 16. oktobra zaposlen kot izpolnjevalec naročil z minimalno plačo 1,25 dolarja na uro. Oswaldov nadzornik, Roy S. Truly (1907–1985), je dejal, da je Oswald "dobro opravljal svoje dolžnosti" in da je bil nadpovprečen zaposleni. Med tednom je Oswald bival v dallaski sobi pod imenom "O. H. Lee", vikende pa je preživel z Marino v domu Paineovih v Irvingu. Oswald ni vozil avtomobila, vendar se je ob ponedeljkih in petkih vozil v Dallas in nazaj s sodelavcem Wesleyjem Frazierjem. 20. oktobra (mesec dni pred atentatom) se je rodila Oswaldova druga hči, Audrey, vendar pa sta takrat že živela ločeno, predvsem zaradi Oswaldovega nasilja nad Marino.

Dallaška podružnica FBI se je začela zanimati za Oswalda, potem ko je njen agent izvedel, da je CIA ugotovila, da je bil Oswald v stiku s sovjetskim veleposlaništvom v Mehiki, zaradi česar bi bil Oswald morebiten vohunski primer. Agenti FBI so v začetku novembra, ko Oswald ni bil prisoten, dvakrat obiskali dom Paineovih in se pogovorili z gospo Paine. Oswald je približno dva do tri tedne pred atentatom obiskal pisarno FBI v Dallasu in prosil za srečanje s specialnim agentom Jamesom P. Hostyjem. Ko so mu povedali, da Hosty ni na voljo, je Oswald pustil sporočilo, ki je po besedah ​​receptorja pisalo: "Naj bo to opozorilo. Razstrelil bom FBI in policijsko upravo Dallasa, če ne boste nehali nadlegovati moje žene" [podpisano] "Lee Harvey Oswald". Sporočilo naj bi vsebovalo grožnjo, vendar se poročila razlikujejo glede tega, ali je Oswald grozil, da bo "razstrelil FBI" ali pa je to zgolj "poročil višjim oblastem". Po Hostyjevih besedah ​​je v sporočilu pisalo: »Če želite izvedeti karkoli o meni, se pogovorite neposredno z mano. Če ne boste nehali nadlegovati moje žene, bom ustrezno ukrepal in to prijavil pristojnim organom.« Agent Hosty je povedal, da je Oswaldovo sporočilo uničil po ukazu svojega nadrejenega Gordona Shanklina, potem ko je bil Oswald imenovan za osumljenca v atentatu na Kennedyja.

Umor predsednika Kennedyja in policista Tippita

Okno iz katerega je Oswald streljal na predsednika Kennedyja.

V dneh pred prihodom predsednika Johna Kennedyja je več lokalnih časopisov objavilo pot Kennedyjeve kolone vozil, ki je šla mimo skladišča šolskih knjig v Teksasu. V četrtek, 21. novembra 1963, je Oswald prosil Frazierja za nenavaden prevoz sredi tedna nazaj v Irving, češ da mora pobrati nekaj stvari. Naslednje jutro (na dan atentata) se je s Frazierjem vrnil v Dallas. Zapustil je 170 dolarjev in poročni prstan, s seboj pa je vzel veliko papirnato vrečko. Frazier je poročal, da mu je Oswald povedal, da vrečka vsebuje palice za zavese.Warrenova komisija je ugotovila, da paket "palic za zavese" dejansko vsebuje puško, ki jo je Oswald nameraval uporabiti za atentat.

Ko je Kennedyjeva kolona avtomobilov povorke 22. novembra ob 12:30 peljala skozi Dealey Plaza, je Oswald iz okna v jugovzhodnem kotu šestega nadstropja skladišča šolskih knjig v Teksasu izstrelil tri strele s puško, pri čemer je ubil predsednika Kennedyja in hudo ranil teksaškega guvernerja Johna Connallyja. En strel je očitno povsem zgrešil predsedniško limuzino, drugi je zadel najprej Kennedyja v vrat ter nato Connallyja v hrbet, tretji pa je zadel Kennedyja v glavo in ga smrtno ranil. Mimoidoči James Tague je utrpel manjšo poškodbo obraza zaradi majhnega kosa robnika, ki se je odlomil, potem ko ga je zadel eden od nabojev.

Priča Howard Brennan je sedel nasproti skladišča šolskih knjig v Teksasu in opazoval mimoidoči avtomobilski sprevod. Policijo je obvestil, da je od zgoraj slišal strel, in pogledal gor ter videl moškega s puško, ki je iz jugovzhodnega kotnega okna v šestem nadstropju znova ustrelil. Dejal je, da je istega moškega videl nekaj minut prej gledati skozi okno. Brennan je opisal strelca, dallaska policija pa je nato opise objavila ob 12:45, 12:48 in ponovno ob 12:55. Papirnato vrečko, ki jo je opisal Frazier, je policija našla blizu odprtega okna v šestem nadstropju, iz katerega je Oswald najverjetneje streljal; dolga je bila 97 cm in je imela na notranji strani sledi, ki so kazale na to, da je bila uporabljena za nošenje puške. Na tleh blizu okna so našli tri tulce, puško Mannlicher-Carcano s teleskopskim merilnikom pa v severozahodnem kotu šestega nadstropja blizu stopnišča.

Kot navaja preiskava, je Oswald po streljanju puško pokril s škatlami in se spustil po zadnjem stopnišču. Približno 90 sekund po strelih ga je v jedilnici v drugem nadstropju srečal dallaški policist Marrion L. Baker, ki je bil z Oswaldovim šefom, Royem Trulyjem. Baker je Oswalda spustil mimo, potem ko ga je Truly identificiral kot zaposlenega. Baker je kasneje dejal, da Oswald ni bil videti "živčen" ali "zadihan". Truly je povedal, da je bil Oswald videti "presenečen", ko je Baker vanj usmeril pištolo. Ga. Robert Reid, administrativna nadzornica v skladišču, ki se je v dveh minutah po streljanju vrnila v svojo pisarno, je povedala, da je v drugem nadstropju videla Oswalda, "zelo mirnega", ki je držal steklenico Coca-Cole. Ko sta šla drug mimo drugega, je ga. Reid Oswaldu rekla: "Predsednik je bil ustreljen," na kar je ta nekaj zamrmral v odgovor, vendar ga Reid ni razumel. Oswald naj bi zapustil skladišče skozi glavni vhod tik preden ga je policija zaprla. Truly je kasneje policistom povedal, da je bil Oswald edini zaposleni, za katerega je bil prepričan, da ga pogreša. Okoli 12:40, 10 minut po streljanju, se je Oswald vkrcal na mestni avtobus. Verjetno zaradi gostega prometa je voznika prosil za prevoz in izstopil dva bloka kasneje. Oswald se je nato s taksijem odpeljal do svoje sobe na naslovu North Beckley Avenue 1026 in vstopil skozi glavna vrata okoli 13:00. Po besedah ​​​​njegove gospodinje Earlene Roberts je Oswald takoj odšel v svojo sobo in "hodil precej hitro". Roberts je povedala, da je Oswald odšel "zelo nekaj minut" kasneje, zadrgnil si je jakno, ki je ni nosil, ko je prej vstopil. Ko je Oswald odhajal, je Robertsova pogledala skozi okno svoje hiše in ga nazadnje videla stati na avtobusni postaji Beckley Avenue v smeri proti severu pred njeno hišo.

FBI je simuliral rekreacijo položajev Oswalda in policista Tippita v času streljanja.

Warrenova komisija je ugotovila, da se je malo pred 13:15 dallaški patruljni policist J. D. Tippit pripeljal v svojem patruljnem avtomobilu poleg Oswalda, verjetno zato, ker je bil Oswald podoben opisu moškega, ki ga je videl priča Howard Brennan, ko je streljal na Kennedyjevo kolono vozil. Oswalda je srečal blizu vogala East 10th Street in North Patton Avenue. Ta lokacija je približno 1,4 km jugovzhodno od Oswaldovega prenočišča – razdalja, za katero je Warrenova komisija ugotovila, da bi jo "Oswald zlahka prehodil". Tippit se je ustavil poleg Oswalda in očitno izmenjal besede z [njim] skozi desno sprednje ali prezračevalno okno. Ob 13:15 je Tippit izstopil iz avtomobila. Oswald je takoj ustrelil s pištolo in ubil Tippita s štirimi streli. Številne priče so slišale strele in videle Oswalda, kako je pobegnil s kraja dogodka z revolverjem v roki; Devet jih je pozitivno identificiralo kot moškega, ki je ustrelil Tippita in pobegnil. Štiri krogle, najdene na kraju dogodka, so izvedenci pred Warrenovo komisijo in odborom Predstavniškega doma identificirali kot tulke, ki so bile izstreljene iz revolverja, ki je bil kasneje najden v Oswaldovi posesti, pri čemer je bilo izključeno vse drugo orožje. Krogel, vzetih iz Tippitovega telesa, ni bilo mogoče pozitivno identificirati kot izstreljenih iz Oswaldovega revolverja, saj so bile krogle preveč poškodovane, da bi lahko podali dokončno oceno.

Aretacija v gledališču

Vodja trgovine s čevlji Johnny Brewer je pričal, da je videl Oswalda, kako se je skril v vhodno nišo svoje trgovine. Brewer je sumil te aktivnosti in opazoval Oswalda, kako nadaljuje pot po ulici in se brez plačila izmuzne v bližnje gledališče Texas Theatre, kjer se je predvajal film War Is Hell. Opozoril je blagajničarko gledališča, ki je poklicala policijo, okoli 13:40. Ko je prispela policija, so se prižgale luči v gledališču in Brewer je pokazal na Oswalda, ki je sedel blizu zadnjega dela gledališča. Policist Nick McDonald je pričal, da je bil prvi, ki je prišel do Oswalda, in da se je Oswald zdel pripravljen predati se, rekoč: "No, zdaj je vsega konec." McDonald je povedal, da je Oswald potegnil pištolo, zataknjeno v sprednji del hlač, nato pa pištolo usmeril vanj in pritisnil na sprožilec. McDonald je izjavil, da pištola ni sprožila, zaradi nepravilnega položaja. McDonald je tudi povedal, da ga je Oswald udaril, a je ta udaril nazaj in Oswald je padel na stol. Ko so ga odpeljali iz gledališča, je Oswald zavpil, da je žrtev policijske brutalnosti. Ko je bil pripeljan na policijsko postajo v pripor, je zanikal, da je ubil koga. Ob 19:10 22. novembra je bil Oswald uradno obtožen umora policista Tippita, ob 23:25 22. novembra pa je bil uradno obtožen tudi umora predsednika Kennedyja in poskusa umora guvernerja Connallyja.

Policijska preiskava

Oswalda so med dvema dnevoma na policijski upravi v Dallasu večkrat zasliševali. Priznal je, da je po odhodu iz knjigarne odšel v svojo sobo. Priznal je tudi, da se je preoblekel in oborožil z revolverjem kalibra .38, preden je odšel iz hiše v gledališče. Oswald je zanikal, da bi ubil Kennedyja in Tippita, da je imel puško, in trdil, da sta dve fotografiji, na katerih drži puško in pištolo, ponarejeni. Prav tako je zanikal, da bi sodelavcu rekel, da želi prevoz do Irvinga po zavesne palice za svoje stanovanje (dejal je, da je paket vseboval njegovo kosilo). Zanikal je tudi, da je zjutraj na dan atentata v službo nosil dolg, zajeten paket. Oswald je zanikal, da bi poznal "A. J. Hidella". Oswaldu so nato pokazali ponarejeno kartico selektivnega vojaškega sistema z njegovo fotografijo in psevdonimom "Alek James Hidell", ki jo je imel pri sebi ob aretaciji. Oswald ni hotel odgovoriti na vsa vprašanja v zvezi s kartico. Posebni agent FBI James P. Hosty in poveljnik dallaške policije Will Fritz (vodja oddelka za umore) sta prvo zaslišanje Oswalda opravila v petek, 22. novembra. Ko so Oswalda vprašali, kaj je storil v času atentata, je odgovoril, da je kosilo jedel v salonu v prvem nadstropju (znanem kot "domino soba"); povedal je, da je nato šel v jedilnico v drugem nadstropju, da bi kupil steklenico Coca-Cole iz avtomata, in jo pil, ko je srečal dallaškega motorističnega policista Marriona L. Bakerja, ki je vstopil v stavbo s pištolo v roki. Oswald je povedal, da je v domino sobi videl dva "črna zaposlena", ki sta šla mimo, enega je prepoznal kot "mlajšega" in nižjega moškega, čigar imena se ni mogel spomniti. Junior Jarman in Harold Norman sta Warrenovi komisiji potrdila, da sta se okoli poldneva med odmorom za kosilo "sprehodila" skozi domino sobo. Ko so Normana vprašali, ali je bil v sobi z domino še kdo, je pričal, da je bil tam še kdo, vendar se ni mogel spomniti, kdo je bil. Jarman je pričal, da Oswalda v sobi z domino ni bilo, ko je bil tam.

Ko je detektiv za umore Jim Leavelle pričal pred Warrenovo komisijo, je povedal, da je bil prvič prisoten na zaslišanju z Oswaldom v nedeljo zjutraj, 24. novembra 1963. Ko je odvetnik Joseph Ball vprašal Leavella, ali je pred tem zaslišanjem kdaj govoril z Oswaldom, je ta izjavil: "Ne, nikoli prej se nisem pogovarjal z njim." Leavelle je nato med pričanjem izjavil, da je bil "edini čas, ko sem imel stik z Oswaldom, to nedeljo zjutraj [24. novembra 1963]. Med Oswaldovim zadnjim zaslišanjem 24. novembra so po besedah ​​poštnega inšpektorja Harryja Holmesa Oswalda ponovno vprašali, kje je bil v času streljanja. Holmes (ki se je zaslišanju udeležil na povabilo stotnika Willa Fritza) je povedal, da je Oswald odgovoril, da je delal v zgornjem nadstropju, ko je prišlo do streljanja, nato pa se je spustil dol po stopnicah, kjer je srečal policista na motorju iz Dallasa Marriona L. Bakerja. Oswald je med zaslišanjem večkrat zaprosil za pravno zastopanje, prav tako pa je prosil za pomoč med srečanji z novinarji. Ko se je v soboto v njegovi celici srečal H. Louis Nichols, predsednik odvetniške zbornice Dallasa, je njihove storitve zavrnil, češ da ga želi zastopati John Abt, glavni svetovalec Komunistične partije ZDA, ali odvetniki, povezani z Ameriško zvezo za državljanske svoboščine. Tako Oswald kot Ruth Paine sta v soboto in nedeljo večkrat poskušala poklicati Abta po telefonu, vendar je bil Abt za konec tedna odsoten. Oswald je v soboto zavrnil tudi ponudbo svojega brata Roberta, da bi si priskrbel lokalnega odvetnika. Med zaslišanjem s kapitanom Fritzom je Oswald na vprašanje: "Ste komunist?" odgovoril: "Ne, nisem komunist. Sem marksist."

Umor

Jack Ruby v trenutku, ko je ustrelil Oswalda.

V nedeljo, 24. novembra, so detektivi pospremili Oswalda skozi klet policijske uprave v Dallasu proti oklepnemu avtomobilu, ki naj bi ga odpeljal iz mestnega zapora (ki se je nahajal v četrtem nadstropju policijske uprave) v bližnji okrožni zapor. Ob 11:21 se je lastnik nočnega kluba v Dallasu, Jack Ruby, približal Oswaldu s strani množice in ga od blizu ustrelil v trebuh. Ko je odjeknil strel, je policijski detektiv Jim Leavelle prepoznal Rubyja in vzkliknil: "Jack, ti ​​prekleti prasec!" Množica pred policijsko postajo je ploskala, ko je slišala, da je bil Oswald ustreljen.

Ko se je Oswald z dvigalom spuščal v klet, so bile njegove zadnje posnete besede: "Želim videti Ameriško zvezo za državljanske svoboščine". Ko je odjeknil strel, je Oswald od bolečine zavpil "Oh!" in se z rokami oklepal trebuha, medtem ko je stokal in se zgrudil na tla. Medtem, ko je policija aretirala Ruby, so Oswalda odnesli nazaj v pisarno v kleti. Detektiv Billy Combest je Oswalda vprašal: »Ali nam želite zdaj kaj povedati?« Oswald je zmajal z glavo in padel v nezavest.

Poročila o Oswaldovem umoru.

Oswald je nenehno izgubljal zavest, nato pa so ga namestili v reševalno vozilo in ga odpeljali v bolnišnico Parkland Memorial, isto bolnišnico, kjer je dva dni prej umrl predsednik Kennedy. Frederick Bieberdorf, dežurni študent medicine, ki se je peljal v reševalnem vozilu, je povedal, da se je Oswald – nekaj minut pred prihodom v bolnišnico – začel premetavati, se upirati Beiberdorfovi masaži srca in poskušati sprostiti kisikovo masko z ust. Oswald je umrl ob 13:07. Načelnik policije v Dallasu Jesse Curry je njegovo smrt objavil v televizijskem poročilu. Istega dne so ob 14:45 v pisarni okrožnega zdravniškega preglednika opravili obdukcijo Oswalda. Zdravstveni preglednik okrožja Dallas, Earl Rose, je objavil rezultate obdukcije: »Ugotovili smo lahko dve stvari: prvič, da je umrl zaradi krvavitve zaradi strelne rane in da je bil sicer fizično zdrav moški.« Roseov pregled je pokazal, da je krogla vstopila v Oswaldovo levo stran v sprednji del trebuha in povzročila poškodbe vranice, želodca, aorte, vene cave, ledvic, jeter, diafragme in enajstega rebra, preden se je ustavila na njegovi desni strani.

Pogreb

Oswaldov pogreb z Marino Oswald, otrokoma in Oswaldovo mamo v prisotnosti 25. novembra 1963 na pokopališču Rose Hill v Ft. Worthu.

Pogrebni zavod Miller je imel velike težave z iskanjem pokopališča, ki bi bilo pripravljeno sprejeti Oswaldove posmrtne ostanke; pokopališče Rose Hill v Fort Worthu je sčasoma privolilo. Luteranski duhovnik je nejevoljno privolil v izvedbo obreda, a se nato ni pojavil. Javil se je tudi častiti Louis Saunders iz Sveta cerkva Fort Wortha, ki je dejal, da nekdo mora pomagati tej družini. 25. novembra je pod strogim nadzorom opravil kratko obred ob grobu. Novinarji, ki so poročali o pogrebu, so bili zaprošeni, naj nosijo krsto. Oswaldov originalni napis z njegovim polnim imenom, datumom rojstva in datumom smrti je bil ukraden štiri leta po atentatu. Njegova mati ga je nadomestila z napisom, na katerem je bilo preprosto napisano Oswald. Ukradeni napis so kasneje našli. Truplo njegove matere so pokopali poleg njegovega leta 1981.

Uradna preiskava

Predsednik Lyndon B. Johnson je izdal izvršni ukaz, s katerim je ustanovil Warrenovo komisijo za preiskavo atentata. Komisija je ugotovila, da je Oswald pri atentatu na Kennedyja deloval sam, Warrenovo poročilo pa Oswaldovim dejanjem ni moglo pripisati nobenega motiva ali skupine motivov:

Vendar je očitno, da je Oswalda gnala prevladujoča sovražnost do okolja. Zdi se, da ni bil sposoben vzpostaviti smiselnih odnosov z drugimi ljudmi. Bil je nenehno nezadovoljen s svetom okoli sebe. Že dolgo pred atentatom je izrazil sovraštvo do ameriške družbe in ukrepal v znak protesta proti njej. Oswaldovo iskanje tistega, kar je sam dojemal kot popolno družbo, je bilo že od samega začetka obsojeno na propad. Iskal si je mesto v zgodovini – vlogo "velikega človeka", ki bi bil prepoznan kot nekdo, ki je pred svojim časom. Zdi se, da je bila njegova predanost marksizmu in komunizmu še en pomemben dejavnik njegove motivacije. Pokazal je tudi sposobnost odločnega delovanja in ne glede na posledice, kadar bi takšno dejanje prispevalo k njegovim trenutnim ciljem. Iz teh in mnogih drugih dejavnikov, ki so morda oblikovali značaj Leeja Harveyja Oswalda, se je izoblikoval človek, sposoben atentata na predsednika Kennedyja.

Delo komisije je bilo zaprto, čeprav ne tajno. Približno tri odstotke njenih spisov še ni bilo objavljenih, kar je med raziskovalci še naprej sprožalo ugibanja.

Literatura

• Bugliosi, Vincent (2007). Reclaiming History: The Assassination of President John F. Kennedy. Norton. ISBN 978-0-393-04525-3.
• Epstein, Edward Jay (1978). Legend: the Secret World of Lee Harvey Oswald. New York: McGraw-Hill Book Company. ISBN 0-07-019539-0.
• Ford, Gerald (1965). Portrait of the Assassin. New York: Simon and Schuster. ISBN 0-684-82663-1.
• Gillon, Steven. Lee Harvey Oswald: 48 Hours to Live Sterling. 2013. ISBN 1454912510.
• McMillan, Priscilla Johnson. Marina and Lee Arhivirano March 28, 2017, na Wayback Machine. New York: Harper & Row, 1977.
• Melanson, Philip H. Spy Saga: Lee Harvey Oswald and U.S. Intelligence. New York: Praeger Publishers, 1990, hardcover, ISBN 0-275-93571-X.
• Nechiporenko, Oleg M. Passport to Assassination: The Never-Before Told Story of Lee Harvey Oswald by the KGB Colonel Who Knew Him. New York: Carroll & Graf Publishers, 1993, ISBN 1-55972-210-X.
• Roffman, Howard. Presumed Guilty. South Brunswick and New York: A. S. Barnes and Company, 1976, hardcover, ISBN 0-498-01933-0.
• Sauvage, Leo (1966). The Oswald Affair. Cleveland and New York: The World Publishing Company.Predloga:ISBN?

Zunanje povezave

• Frontline: Who Was Lee Harvey Oswald? Arhivirano June 23, 2011, na Wayback Machine.
• American Experience: Oswald's Ghost
• Lee Harvey Oswald: Lone Assassin or Patsy by John C. McAdams
• Lee Harvey Oswald Chronology by W. Tracy Parnell
• Abrahamsen, D. (1967). »A Study of Lee Harvey Oswald: Psychological Capability of Murder«. Bulletin of the New York Academy of Medicine. 43 (10): 861–888. PMC 1806829. PMID 19312773.
• Lee Harvey Oswald na spletni filmski podatkovni zbirki IMDb