Kurganska hipoteza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Karta indoevropskih migracij iz c. 4000 do 1000 pr. n. št. po Kurganski hipotezi. Območje magenta ustreza predvideni pradomovini (Samarska kultura, kultura Srednji Stog). Rdeče območje ustreza območju, ki so ga naseljevali indoevropsko govoreči narodi do c. 2500 pr. n. št., oranžno območje pa do leta 1000 pr. n. št..

Kurganska hipoteza (znana tudi kot kurganska teorija ali kurganski model) ali stepska teorija je najpogosteje sprejet predlog za identifikacijo proto-indoevropske domovine, iz katere so se indoevropski prajeziki razširili po Evropi, Evraziji in delih Azije. To je postulat, da so bili ljudje kurganske kulture v pontskih stepah severno od Črnega morja najverjetnejši govorci proto-indoevropskega jezika. Izraz izvira iz ruskega kurgana (курга́н), kar pomeni tumulus ali grobna gomila.

Kurgansko hipotezo je prvič oblikovala v petdesetih letih 20. stoletja Marija Gimbutas, ki je izraz uporabljala za razvrščanje različnih kultur, vključno s kulturo Jamna ali Pit Grave in njenimi predhodniki. David Anthony namesto tega uporablja osrednjo kulturo Jamna in njen odnos z drugimi kulturami.

Marija Gimbutas je kurgansko kulturo opredelila kot štiri zaporedna obdobja, najstarejše (Kurgan I), ki vključujejo samarsko in seroglazovsko kulturo regije Dneper in Volga v bakreni dobi (začetek 4. tisočletja pred našim štetjem). Ljudje teh kultur so bili nomadski živinorejci, ki so se po vzoru do začetka 3. tisočletja pred našim štetjem razširili po Pontsko-kaspijski stepi in v vzhodno Evropo[1].

Tri genetske študije v letu 2015 so delno podprle Gimbutasino teorijo kurganov o indoevropski pradomovini. Glede na te študije sta se haplogrupi R1b in R1a, ki sta zdaj najpogostejši v Evropi (R1a je pogosta tudi v južni Aziji), razširili iz step severno od Pontskega morja in Kaspijskega jezera, skupaj z indoevropskimi jeziki; odkrili so tudi avtosomsko komponento, ki je bila prisotna pri sodobnih Evropejcih, ki je ni bilo pri neolitskih Evropejcih, kar bi bilo uvedeno z očetovskimi rodovi R1b in R1a, pa tudi z indoevropskimi jeziki.[2][3][4]


Za to kulturo so značilni kurganski pokopi; člane rodu neke plemenske vodje so pokopavali s konji in psi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Gimbutas, Marija (Spring–Summer 1985), "Primary and Secondary Homeland of the Indo-Europeans: comments on Gamkrelidze–Ivanov articles", Journal of Indo-European Studies, 13 (1&2): 185–201
  2. Haak; et al. (2015). "Massive migration from the steppe is a source for Indo-European languages in Europe". bioRxiv 013433
  3. Allentoft; et al. (2015). "Population genomics of Bronze Age Eurasia". Nature. 522 (7555): 167–172. Bibcode:2015Natur.522..167A. doi:10.1038/nature14507. PMID 26062507.
  4. Mathieson; et al. (2015). "Eight thousand years of natural selection in Europe". bioRxiv 016477

Literatrura[uredi | uredi kodo]

Gimbutas, Marija (1997). Dexter, Miriam Robbins; Jones-Bley, Karlene (eds.). The Kurgan Culture and the Indo-Europeanization of Europe: Selected Articles From 1952 to 1993. Journal of Indo-European Studies Monograph Series No. 18. Institute for the Study of Man. ISBN 978-094169456-8. Mallory, J. P. (1999), In Search of the Indo-Europeans: Language, Archaeology, and Myth (reprint ed.), London: Thames & Hudson, ISBN 0-500-27616-1 Anthony, David W. (2007). The Horse The Wheel And Language. How Bronze-Age Riders From the Eurasian Steppes Shaped The Modern World. Princeton University Press.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]