Kultura poslikane sive keramike

Kultura poslikane sive keramike
	Zemljevid nekaterih mest poslikane sive keramike (PGW)
Geografski obseg	Severna Indija ; vzhodni Pakistan
Obdobje	železna doba
Datumi	Ok. 1200–600 pr. n. št.
Glavna nahajališča	Hastinapur; Mathura; Ahiččhatra; Panipat; Džognakhera; Rupnagar; Bhagvanpura, Haryana; Kosambi
Značilnosti	Obsežna metalurgija železa; Utrjena naselbina;
Prednik	Pokopališka H kultura; črna in rdeča posoda; Kultura oker obarvane keramike
Naslednik	Mahadžanapadas

Kultura poslikane sive keramike (PGW) je železnodobna indo-arijska kultura zahodne gangeške nižine in doline Ghaggar-Hakra na Indijski podcelini, konvencionalno datirana od okoli 1200 do 600–500 pr. n. št.^[1]^[2] oz. od 1300 do 500–300 pr. n. št.^[3]^[4]^[5] Je naslednik pokopališke kulture H in kulture črne in rdeče keramike (BRW) v tej regiji ter sodobna nadaljevanju kulture BRW v vzhodni gangeška nižina in osrednji Indiji.^[6]

Kulturo PGW, ki jo zaznamuje slog fine, sive keramike, poslikane z geometrijskimi vzorci v črni barvi, povezujejo z vaškimi in mestnimi naselji, udomačenimi konji, obdelavo slonovine in pojavom metalurgije železa.^[7] Od leta 2018 je bilo odkritih 1576 lokacij PGW. Čeprav je bila večina območij PGW majhnih kmečkih vasi, se je 'nekaj ducatov' območij PGW pojavilo kot relativno velika naselja, ki jih je mogoče označiti kot mesta; največje med njimi so bile utrjene z jarki in nasipi iz nabrane zemlje z lesenimi palisadami, čeprav manjše in enostavnejše od izdelanih utrdb, ki so se pojavile v velikih mestih po letu 600 pr. n. št.^[8]

Kultura PGW verjetno ustreza srednjemu in poznemu vedskemu obdobju, tj. kraljestvu Kuru-Pančala, prvi veliki državi na indijski podcelini po zatonu civilizacije doline Inda.^[9]^[10] Kasnejša vedska literatura ponuja množico informacij o življenju in kulturi tistega časa. Nasledi ga severna črno polirana posoda iz okoli 700–500 pr. n. št., povezana z vzponom velikih držav Mahadžanapada in imperija Magadha.

Poslikana siva posoda - Sonkh (Utar Pradeš) - 1000-600 pr. n. št. Državni muzej, Mathura
Fragmenti poslikane sive keramike, približno 1000 pr. n. št., iz Hastinapurja in Radhakunda, Utar Pradeš, ter Panipat in Tilpat, Harjana], Britanski muzej
Odlomki poslikane sive keramike (desno) in harapska rdeča keramika (levo) iz Rupnagarja, Pandžab

Sklici[uredi | uredi kodo]

↑ Douglas Q. Adams (Januar 1997). Encyclopedia of Indo-European Culture. Taylor & Francis. str. 310–. ISBN 978-1-884964-98-5.
↑ Kailash Chand Jain (1972). Malwa Through the Ages, from the Earliest Times to 1305 A.D. Motilal Banarsidass. str. 96–. ISBN 978-81-208-0824-9.
↑ Possehl, G. L., (2002). The Indus civilization: A contemporary perspective, AltaMira Press, Walnut Creek, CA; Oxford, p. 29.
↑ Bates, J., (2020). "Kitchen gardens, wild forage and tree fruits: A hypothesis on the role of the Zaid season in the indus civilisation (c.3200-1300 BCE)", in Archaeological Research in Asia 21 (2020), Table 1, p.2.
↑ Uesugi, Akinori, (2018). "An Overview on the Iron Age in South Asia", in (ed.) Akinori Uesugi, Iron Age in South Asia, Kansai University, Fig. 6, pp. 9–12.
↑ Southworth, Franklin, (2005). Linguistic Archaeology of South Asia, Routledge, p. 177.
↑ Mallory, J. P.; Adams, Douglas Q. (1997). Encyclopedia of Indo-European Culture. ISBN 9781884964985.
↑ James Heitzman, The City in South Asia (Routledge, 2008), pp. 12–13.
↑ Geoffrey Samuel, (2010) The Origins of Yoga and Tantra: Indic Religions to the Thirteenth Century, Cambridge University Press, pp. 45–51.
↑ Michael Witzel (1989), Tracing the Vedic dialects in Dialectes dans les litteratures Indo-Aryennes ed. Colette Caillat, Paris, 97–265.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kultura poslikane sive keramike.

Indus Valley Civilization

[Adams1997-1] Douglas Q. Adams (Januar 1997). Encyclopedia of Indo-European Culture. Taylor & Francis. str. 310–. ISBN 978-1-884964-98-5.

[Jain1972-2] Kailash Chand Jain (1972). Malwa Through the Ages, from the Earliest Times to 1305 A.D. Motilal Banarsidass. str. 96–. ISBN 978-81-208-0824-9.

[3] Possehl, G. L., (2002). The Indus civilization: A contemporary perspective, AltaMira Press, Walnut Creek, CA; Oxford, p. 29.

[4] Bates, J., (2020). "Kitchen gardens, wild forage and tree fruits: A hypothesis on the role of the Zaid season in the indus civilisation (c.3200-1300 BCE)", in Archaeological Research in Asia 21 (2020), Table 1, p.2.

[5] Uesugi, Akinori, (2018). "An Overview on the Iron Age in South Asia", in (ed.) Akinori Uesugi, Iron Age in South Asia, Kansai University, Fig. 6, pp. 9–12.

[6] Southworth, Franklin, (2005). Linguistic Archaeology of South Asia, Routledge, p. 177.

[7] Mallory, J. P.; Adams, Douglas Q. (1997). Encyclopedia of Indo-European Culture. ISBN 9781884964985.

[8] James Heitzman, The City in South Asia (Routledge, 2008), pp. 12–13.

[9] Geoffrey Samuel, (2010) The Origins of Yoga and Tantra: Indic Religions to the Thirteenth Century, Cambridge University Press, pp. 45–51.

[10] Michael Witzel (1989), Tracing the Vedic dialects in Dialectes dans les litteratures Indo-Aryennes ed. Colette Caillat, Paris, 97–265.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]