Juan Gris

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Juan Gris
Portret
Rojstvo 23. marec 1887({{padleft:1887|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2][3][4][5]
Madrid[6]
Smrt 11. maj 1927({{padleft:1927|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[1][2][3][4][5] (40 let)
Burriana[d]
Druga imena José Victoriano Carmelo Carlos González-Pérez
Državljanstvo Flag of Spain (1785-1873 and 1875-1931).svg Španija
Poklic slikar
Poznan po kubizmu

José Victoriano Carmelo Carlos González-Pérez, znan pod imenom Juan Gris, španski slikar, * 23. marec 1887, Madrid, Španja, † 11. maj 1927, Boulogne-Billancourt, Francija.

Je predstavnik kubizma, ki je od leta 1906 živel in deloval v Franciji.

Biografija[uredi | uredi kodo]

Juan Gris je študiral med letoma 1902 in 1904 industrijsko oblikovanje oz. dizajn na Escuela de Artes y Manufacturas v Madridu in je v tem času že oblikoval lokalne časopise. Med letoma 1904 in 1905 je študiral slikarstvo z akademskim slikarjem Joséjem Mario Carbonerom.

Leta 1906 se je preselil v Pariz, kjer se je spopriateljeval z umetniki kot so Henri Matisse, Georges Braque in Fernand Léger; leta 1915 ga je slikal njegov prijatelj Amedeo Modigliani. V Parizu je tudi srečal rojaka Pabla Picassa, s katerim je tudi imel prijateljske vezi. Njegov portret Pabla Picassa iz leta 1912 velja za eno od prvih kubističnih slik, ki jih nista naslikala Pablo Picasso ali Georges Braque.

Čeprav je zgodaj predložil časopisom humoristične ilustracije, kot so L'Assiette au beurre (Krožnik z maslom)[7], Le Charivari (Chiavari), in Le Cri de Paris (Krik Pariza), se je Gris s slikarstvom zares ukvarjal šele od leta 1910 dalje. V začetku leta 1912 je razvil svoj lastni kubistični slog. Glavno obdobje je med letoma 1914 in 1918. Na začetku je še pod vplivom analitičnega kubizma, vendar je prešel po letu 1915 k sintetičnemu kubizmu, katerega zastopnik je postal.

Leta 1922 je slikal prve gledališke odre in kostume za Sergeja Diaghileva.

Gris je konceptualiziral svoje estetske teorije večinoma med letoma 1924 in 1925. Leta 1924 je na Sorboni predstavil svoje poglede na slikarstvo v delu Des possibilités de la peinture (O možnostih slikarstva). Pomembne razstave je imel v galeriji Simon v Parizu ter v galeriji Flechtheim v Berlinu leta 1923 ter v galeriji Flechtheim v Düsseldorfu leta 1925.

Juan Gris je umrl 11. maja 1927 v Boulogne-Billancourtu v starosti 40 let, zapustil je ženo Josette ter sina Georga.

Gertrude Stein priznava, da je, čeprav je Gris imel Picassa za svojega učitelja, Gris »edina oseba, ki bi jo hotel Picasso zavestno izbrisati z zemljevida«.[8]

Salvador Dalí meni: Juan Gris je največji kubistični slikar, bolj važen od Picassa, ker je bolj resničen. Picasso je stalno bil pervzet od želje da bi razumel način slikanja Grisa, katerih platna so bila tehnično vedno brezhibna, z brezhibno homogeniteto, medtem ko sam nikdar ni uspel napolniti površine na zadovoljujoč način, saj je le s težavo prekril platna s kislo snovjo. Nenehno se je vprašal: »Kaj si tu uporabljal? – Terpentin.« Poskusil je mešanico, ni uspel, nato zadevo opustil in prešel nečem drugem, postal neučakan.[9]

Koroškoslovenski pesnik Bojan-Ilija Schnabl je posvetil Grisu oz. njegovemu delu, ki je bilo razstavljeno leta 2005 v posebni razstavi v Centru Reina Sofija v Madridu, dve pesmi v svoji večjezični zbirki Voyages d’amour – Potovanja ljubezni, in sicer »Juan Gris, Paysage à Céret (1913)« ter »Gris de Gris«.[10]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Le Livre (knjiga), 1911, olje na platnu, 55 × 46 cm
  • Le Lavabo (umivalnik), 1912, kolaž iz kosov ogledala
  • La Guitare (kitara), 1913, olje na papirju nalepljenem na platnu, 73 × 60|cm
  • Paysage et maisons à Céret (pokrajina in hiša v Céret-ju, 1913, olje na platnu, 100 × 65 cm
  • Le Paquet de Café (zavojček kave), 1914
  • Verre et journal (kozarec in časopis), 1915, olje na platnu, 41 × 27,3 cm
  • Guitare (kitara), 1915, kolaž
  • Arlequin assis à la guitare (Harlekin s kitaro), 1919, olje na platnu, 116 × 89 cm[11]
  • Guitare face à la mer (kitara pred morjem), 1924, akril na platnu, 50 × 60
  • La Jalousie (ljubosumnost), 1914
  • Le Canigou (Gora Canigou), 1921
  • Guitare, verre et compotier (kitara, kozarec in kompotnik), 1918
  • Guitare et compotier (kitara in kompotnik), 1926-27[12]

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ 2,0 2,1 Juan Gris
  3. ^ 3,0 3,1 Juan Gris — 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7, 978-0-19-989991-3
  4. ^ 4,0 4,1 Encyclopædia Britannica
  5. ^ 5,0 5,1 SNAC
  6. ^ Record #118697846 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  7. ^ http://www.assietteaubeurre.com
  8. ^ [Gris] était la seule personne que Picasso aurait volontairement éliminé de la carte
  9. ^ Juan Gris est le plus grand des peintres cubistes, plus important que Picasso parce que plus vrai. Picasso était constamment tourmenté par le désir de comprendre la manière de Gris dont les tableaux étaient techniquement toujours aboutis, d'une homogénéité parfaite, alors qu'il ne parvenait jamais à remplir ses surfaces de façon satisfaisante, couvrant avec difficulté la toile d'une matière aigre. Il interrogeait sans cesse : « Qu'est-ce que tu mets là ? — De la térébenthine. » Il essayait le mélange, échouait, abandonnait aussitôt, passant à autre chose, divin impatient. Dali/Pauwels: Les Passions selon Dali. éditions Denoël, 2004, ISBN 2-207-25620-0.
  10. ^ Bojan-Ilija Schnabl: Voyages d’amour – Potovanja ljubezni. Ključ (BiH): Založba Clavis, 2004, str. 30 in 31, ISBN 9958-9568-3-6 (COBISS)
  11. ^ Musée national d'Art moderne, Centre Pompidou, Paris. Reproduction dans Parcours des arts n° 27, Juillet-août-septembre 2011, str. 50.
  12. ^ http://www.fundacion.telefonica.com/es/arte_cultura/patrimonio_artistico/detalle/118 , naslov:Guitare et compotier, domaöa stran: Fundación Telefónica

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]