Indonezijščina

Indonezijščina
Indonezijščina
bahasa Indonesia
Materni jezik	Indonezija
Št. maternih; govorcev	43 milijonov; drugi jezik: 156 milijonov (popis 2010)
Jezikovna družina	avstronezijski jeziki malajsko-polinezijski jeziki malajsko-sumbavski jeziki malajski jeziki malajščina indonezijščina; ; ; ; ;
Zgodnejše oblike	stara malajščina klasična malajščina (Riau Malay) ;
Pisava	latinica (indonezijska abeceda); Ilindonezijska braillova pisava
Signed forms	BISINDO, SIBI
Uradni status
Uradni jezik	Indonezija Predloga:Podatki države ASEAN
Priznani manjšinski; jezik	Vzhodni Timor; Združeni narodi (uporaba v Mirovnih misijah OZN)
Regulator	Agencija za razvoj in krepitev jezika
Jezikovne oznake
ISO 639-1	id
ISO 639-2	ind
ISO 639-3	ind
Glottolog	indo1316
Linguasphere	31-MFA-ac
	Države, kjer je indonezijščina večinski jezik Države, kjer je indonezijščina manjšinski jezik
	Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Indonezijščina (indonezijsko bahasa Indonesia) je uradni jezik Indonezije.^[3] Je standardizirana različica malajščine,^[4] avstronezijskega jezika, ki se že stoletja uporablja kot lingua franca na večjezičnem indonezijskem arhipelagu. Indonezija je četrta najbolj naseljena država na svetu in večina prebivalstva govori indonezijsko, zaradi česar je en najbolj razširjenih jezikov na svetu.^[5]

Večina Indonezijcev govori tekoče poleg državnega jezika vsaj še enega od več kot 700 domačih lokalnih jezikov, kot sta javanščina in sundanščina, ki se pogosto govorijo doma in v okviru lokalnih skupnosti.^[6]^[7] Večina uradnega šolstva in skoraj vsi državni množični mediji, vlada, javna uprava in sodstvo ter druge oblike oblike sporazumevanja so v indonezijščini.^[8]

Izraz "indonezijščina" se v osnovi povezuje z državnim standardnim narečjem bahasa baku.^[9] Vendar v širšem smislu vključuje različne lokalne različice, ki se govorijo širom indonezijskega arhipelaga.^[4]^[10] Standardna indonezijščina je omejena večinoma na uradne situacije in obstaja v diglosičnem razmerju z ljudskimi malajskimi različicami, ki se pogosto uporabljajo za dnevno sporazumevanje ter soobstajajo s prej omenjenimi regionalnimi jeziki.^[9]^[6]

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 Badan Pusat Statistik (28. marec 2013). »Penduduk Indonesia Hasil Sensus Penduduk 2010 (Result of Indonesia Population Census 2010)«. Penduduk Indonesia Hasil Sensus Penduduk ... = Population of Indonesia : Result of Indonesia Population Census: 421, 427. ISSN 2302-8513. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 12. aprila 2015.
↑ »East Timor Languages«. www.easttimorgovernment.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 21. marca 2016.
↑ Article 36 of The 1945 Constitution of The Republic of Indonesia – prek Wikivir.
↑ ^4,0 ^4,1 Uri Tadmor (2008). »Grammatical borrowing in Indonesian«. V Yaron Matras; Jeanette Sakel (ur.). Grammatical Borrowing in Cross-Linguistic Perspective (v angleščini). Walter de Gruyter. str. 301. ISBN 978-3-11-019919-2.
↑ James Neil Sneddon. The Indonesian Language: Its History and Role in Modern Society. UNSW Press, 2004. Page 14."
↑ ^6,0 ^6,1 Setiono Sugiharto (28. oktober 2013). »Indigenous language policy as a national cultural strategy«. The Jakarta Post. Arhivirano iz spletišča dne 16. septembra 2018. Pridobljeno 9. januarja 2014.
↑ Hammam Riza (2008). »Resources Report on Languages of Indonesia« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. januarja 2014. Pridobljeno 9. januarja 2014.
↑ [1]
↑ ^9,0 ^9,1 Sneddon, James (2003). »Diglossia in Indonesian«. Bijdragen tot de Taal-, Land- en Volkenkunde. 159 (4): 519–549. doi:10.1163/22134379-90003741. ISSN 0006-2294. JSTOR 27868068.
↑ Uri Tadmor (2009). »Malay-Indonesian«. V Bernard Comrie (ur.). The World's Major Languages (v angleščini). Routledge. str. 791. ISBN 9781134261567.

Glej tudi

Avstronezijski jeziki

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Indonezijščina.

Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[sensus2010-1] 1,0 ^1,1 Badan Pusat Statistik (28. marec 2013). »Penduduk Indonesia Hasil Sensus Penduduk 2010 (Result of Indonesia Population Census 2010)«. Penduduk Indonesia Hasil Sensus Penduduk ... = Population of Indonesia : Result of Indonesia Population Census: 421, 427. ISSN 2302-8513. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 12. aprila 2015.

[easttimorgovernment.com-2] »East Timor Languages«. www.easttimorgovernment.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 21. marca 2016.

[uud-3] Article 36 of The 1945 Constitution of The Republic of Indonesia – prek Wikivir.

[bc-4] 4,0 ^4,1 Uri Tadmor (2008). »Grammatical borrowing in Indonesian«. V Yaron Matras; Jeanette Sakel (ur.). Grammatical Borrowing in Cross-Linguistic Perspective (v angleščini). Walter de Gruyter. str. 301. ISBN 978-3-11-019919-2.

[The_Indonesian_Language_2004._Page_14-5] James Neil Sneddon. The Indonesian Language: Its History and Role in Modern Society. UNSW Press, 2004. Page 14."

[policy-6] 6,0 ^6,1 Setiono Sugiharto (28. oktober 2013). »Indigenous language policy as a national cultural strategy«. The Jakarta Post. Arhivirano iz spletišča dne 16. septembra 2018. Pridobljeno 9. januarja 2014.

[statistics-7] Hammam Riza (2008). »Resources Report on Languages of Indonesia« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. januarja 2014. Pridobljeno 9. januarja 2014.

[hawaii.edu-8] [1]

[:0-9] 9,0 ^9,1 Sneddon, James (2003). »Diglossia in Indonesian«. Bijdragen tot de Taal-, Land- en Volkenkunde. 159 (4): 519–549. doi:10.1163/22134379-90003741. ISSN 0006-2294. JSTOR 27868068.

[:5-10] Uri Tadmor (2009). »Malay-Indonesian«. V Bernard Comrie (ur.). The World's Major Languages (v angleščini). Routledge. str. 791. ISBN 9781134261567.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]