Impasto
Impasto je tehnika, ki se uporablja pri slikanju, kjer se barva na površino nanese v zelo debelih plasteh,[1] običajno dovolj debelih, da so vidne poteze čopiča ali noža. Barvo lahko mešamo tudi neposredno na platnu. Ko je suh, impasto zagotavlja teksturo; zdi se, da barva prihaja iz platna.
Izvor[uredi | uredi kodo]
Beseda impasto je italijanskega izvora; v katerem pomeni 'testo' ali 'zmes'; glagol impastare pomeni 'gnesti' ali 'lepiti'. Italijanska uporaba impasto vključuje tako slikanje kot tehniko v lončarstvu.
Mediji[uredi | uredi kodo]
Oljna barva je zaradi svoje goste konsistence in počasnega sušenja tradicionalni medij za impasto barvanje. Tudi akrilno barvo lahko uporabimo za impasto z dodajanjem težkih akrilnih gelov. Impasto navadno ni opaziti v akvarelu ali temperi brez dodatka zgoščevalca zaradi lastne tankosti teh medijev. Umetnik, ki dela s pasteli, lahko ustvari omejen učinek impasto, tako da mehek pastel trdno pritisne na papir.
Namen[uredi | uredi kodo]
Impasto tehnika ima več namenov. Prvič, svetloba se odraža na poseben način, kar daje umetniku dodaten nadzor nad igro svetlobe na sliki. Drugič, sliki lahko doda izraznost, pri čemer lahko gledalec opazi moč in hitrost, s katero je umetnik nanesel barvo. Tretjič, impasto lahko potisne delček slike s tridimenzionalnega kiparskega upodabljanja. Prvi cilj so prvotno iskali mojstri, kot so Rembrandt, Tizian in Vermeer, da bi predstavili gube na oblačilih ali draguljih: nato so ga postavili v bolj občutljiv slog slikanja. Veliko kasneje so francoski impresionisti ustvarili kose, ki so pokrivali celotna platna z bogatimi teksturami impasto. Vincent van Gogh ga je pogosto uporabljal za estetiko in izraz. Tudi abstraktni ekspresionisti, kot sta Hans Hofmann in Willem de Kooning, so ga veliko uporabljali, deloma motivirani z željo po ustvarjanju slik, ki dramatično beležijo delovanje samega slikarstva. Še pred kratkim je Frank Auerbach uporabil tako težek impasto, da so nekatere njegove slike postale skoraj tridimenzionalne.
Impasto daje teksturo sliki, kar pomeni, da lahko nasprotuje bolj ravnim, gladkim ali mešanim slogom slikanja.
Umetniki[uredi | uredi kodo]
Številni umetniki so uporabljali tehniko impasto. Nekateri opaznejši, med njimi: Rembrandt van Rijn, Diego Velázquez, Vincent van Gogh, Jackson Pollock in Willem de Kooning.
- Izbrani primeri slik, ki uporabljajo tehniko impasto
 |
 |
 |
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Weyer, Angela; Roig Picazo, Pilar; Pop, Daniel; Cassar, JoAnn; Özköse, Aysun; Vallet, Jean-Marc; Srša, Ivan, ur. (2015). »Impasto«. EwaGlos. European Illustrated Glossary Of Conservation Terms For Wall Paintings And Architectural Surfaces. English Definitions with translations into Bulgarian, Croatian, French, German, Hungarian, Italian, Polish, Romanian, Spanish and Turkish. Petersberg: Michael Imhof. str. 100. doi:10.5165/hawk-hhg/233. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. novembra 2020. Pridobljeno 20. novembra 2020.
- ↑ Naifeh, Steven (2011). Van Gogh : the life. Smith, Gregory White. (1. izd.). New York: Random House. ISBN 9781588360472. OCLC 763401387.
- ↑ Walter Liedtke, Carolyn Logan, Nadine M. Orenstein, Stephanie S. Dickey, “Rubens and Rembrandt: A Comparison of Their Techniques,” Rembrandt/not Rembrandt in the Metropolitan Museum of Art, New York: Metropolitan Museum of Art, 1995.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Lindberg, Ted. Alfred Currier: Impasto
- National Portrait Gallery, London. Impasto
- Tate Britain Gallery, London. Frank Auerbach, Bacchus & Ariadne.
