Hôtel particulier

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hôtel de Soubise v 3. pariškem okrožju

Hôtel particulier (francosko: [otɛl paʁtikylje])[1] je velika mestna palača ali dvorec. Medtem ko je bil navaden maison (hiša) zgrajen kot del niza, ki si deli stene s hišami na obeh straneh in je gledal neposredno na ulico, je bil hôtel particulier pogosto prostostoječ in je bil do 18. stoletja vedno postavljen v entre cour et jardin – med cour d'honneur (vhodno dvorišče) in vrtom zadaj.[2] V mnogih velikih francoskih mestih so hôtel particulier.

Etimologija in pomen[uredi | uredi kodo]

Beseda hôtel predstavlja staro francosko besedo za hostel iz latinske hospitālis »ki se nanaša na goste«, iz hospes, tujec, torej gost.[3] Pridevnik particulier pomeni »oseben« ali »zaseben«.

Angleška beseda hotel je razvila bolj specifičen pomen kot komercialna stavba, ki sprejema popotnike; tudi sodobna francoščina in drugi jeziki uporabljajo hôtel v tem pomenu. Na primer, Hôtel de Crillon na Place de la Concorde je bil zgrajen kot hotel particulier in je danes javni hotel.

V francoščini je hôtel de ville ali mairie mestna hiša in ne hotel. Drugi uradni organi bi lahko dali tako ime stavbi, v kateri so imeli sedež: poleg Pariza ima še več drugih francoskih mest Hôtel de Cluny (danes Musée de Cluny), ki ga vzdržuje opatija Cluny (opatija). Hôtel de Sens je bil zgrajen kot pariška rezidenca nadškofa Sensa. Hôtel de Bourgogne v Parizu je bilo gledališče, ime pa je dobil po nekdanji pariški rezidenci burgundskih vojvod na tem mestu. Hôtel de la Marine, ki je danes muzej, je prevzel svoje ime, ko je stavba postala pomorsko ministrstvo.

Hôtel-Dieu ("božji hostel") je staro ime za glavno bolnišnico v francoskih mestih (in tistih v Quebecu), kot je Hôtel-Dieu de Beaune. Hôtel des Invalides v Parizu ohranja svoj zgodnji občutek bolnišnice za vojne ranjence.

Tipi in razvoj[uredi | uredi kodo]

Cour d’Entrée Hotela Guénégaud v Maraisu, Pariz

Tipološka osnovna oblika Hôtel particulier temelji na modelu Grand Hôtel de Ferrare iz let 1544-1546, ki ga je oblikoval Sebastiano Serlio za Hippolyta II. d’Este, tistega, ki je bil povezani z družino Valois po poroki in kardinal Ferrare, in bil v prijateljskih odnosih s kraljem Francem I..Ta je za več kot dve stoletji postala model mestne hiše za privilegirane člane stanov v Franciji. Ta vrsta stavb se je začela v Parizu in se je razvila v 16. in 17. stoletju. V 18. stoletju je hôtel particulier postal evropski model elegantne meščanske hiše.

V arhitekturi se izraz uporablja ne le za funkcionalni opis, ampak tudi za tipološki opis ureditve stavbne celote.

Palais Besenval (1703) v Solothurnu v Švici, za katero pravijo, da je prvi švicarski hôtel particulier

Prvotni osnovni princip je skupina treh stavb v obliki črke U. Srednji del stavbe se je imenoval Corps de Logis. V 18. stoletju so ta del trikrilne stavbe imenovali tudi palača. Ta osrednja stavba povezuje traktne stavbe na obeh straneh. Skupaj s treh strani zapirajo Cour d'Entrée. V 18. stoletju so prvotno trikrilno stavbo dozidali še eno stavbo in zaprli dvorišče proti ulici. Dostop je skozi osrednja vrata. Vrt je običajno mejil na zadnji del corps de logis.

Notranja struktura hôtel particulier ustreza formalni in simetrični zasnovi ter združevanju stavb. Reprezentativni prostori so praviloma v srednjem glavnem traktu, corps de logis. Stranski krili, ki sta pogosto ožji in zrcalno razporejeni, sta služili za bivalne in spalne prostore, stanovanja privées gospe in gospodarja. V četrtem, proti ulici obrnjenem traktu, ki je bil prizidan pozneje, so bili običajno podrejeni in gospodarski prostori kot hlev ali kuhinja.

Poleg številnih sprememb v poudarjenosti in razvoju prostorov v dolgem obdobju, v katerem je obstajala tovrstna stavba, je bila ena temeljnih sprememb v začetku 18. stoletja uvedba drugega tipa stanovanj. Državnemu stanovanju (Appartement de parade), ki se je uporabljalo za ceremonialne namene, in zasebnemu stanovanju, ki se je uporabljalo za umik (Appartement privé), ki je bilo v 18. stoletju znano kot Apartment de comodité in razširjeno s kopalnicami (Appartement de Bains), sta se pridružila socialno stanovanje (Appartement de société). Bilo je za družabno zabavo.

V Parizu, predvsem v okrožjih Marais, Faubourg Saint-Honoré in Faubourg Saint-Germain, se je ohranilo veliko število teh umetnostno-zgodovinsko pomembnih mestnih rezidenc od poznega 15. do 18. stoletja. Okrožje Marais je postalo sprejemljivo v 17. stoletju, potem ko je kralj Henrik IV. postavil mestni poudarek s Place des Vosges.

V drugi polovici 17. stoletja je opaziti nasprotni razvoj: z naraščajočim razvojem absolutistične monarhije je bilo plemstvo postavljeno na svoje mesto in se je vzdržalo demonstrativnega razkazovanja položaja in bogastva. Plemstvo se je naselilo v večjih kompleksih, kot je Place Vendôme. Izjema so bili kraljevi sorodniki.

V 18. stoletju je bilo ponovno zgrajenih več mestnih palač, vendar zdaj predvsem v zahodnih okrožjih Faubourg Saint-Germain in Faubourg Saint-Honoré, ki sta bili takrat na obrobju mesta. Na zunaj zadržane stavbe, znotraj pa se razveselijo igrivega rokokoja.

Primeri[uredi | uredi kodo]

V Aix-en-Provence[uredi | uredi kodo]

  • Hôtel d'Arbaud-Jouques
  • Hôtel de Boisgelin
  • Hôtel Boyer de Fonscolombe
  • Hôtel de Caumont
  • Hôtel de Forbin
  • Hôtel de Gantès
  • Hôtel de Grimaldi-Régusse
  • Hôtel du Poët
  • Hôtel Silvy
  • Hôtel de Simiane
  • Hôtel de Valbelle
  • Hôtel de Villeneuve d'Ansouis

V Beaucaire[uredi | uredi kodo]

  • Hôtel de Clausonnette
  • Hôtel de Linage
  • Hôtel de Margallier

V Bloisu[uredi | uredi kodo]

  • Hôtel d'Alluye

V Bordeauxu[uredi | uredi kodo]

  • Palais Rohan
  • Hôtel de Laubardemont
  • Hôtel de Ragueneau
  • Hôtel Copmartin
  • Hôtel de l'Intendance
  • Hôtel de Saige
  • Hôtel Nairac
  • Hôtel de Lalande
  • Hôtel Bonnaffé
  • Hôtel Gradis
  • Hôtel Victoria
  • Château Labottière
  • Petit hôtel Labottière
  • Hôtel Leberthon
  • Hôtel de Poissac
  • Hôtel de Basquiat
  • Hôtel Saint-Marc
  • Hôtel Fenwick
  • Hôtel Frugès

V Parizu[uredi | uredi kodo]

  • Hôtel de Soubise
  • Hôtel Salomon de Rothschild
  • Hôtel Lambert
  • Hôtel Matignon
  • Hôtel de Sens
  • Hôtel de Rambouillet
  • Hôtel Biron
  • Hôtel d'Evreux
  • Hôtel de Cluny
  • Hôtel Carnavalet
  • Hôtel de Salm
  • Hôtel Grimod de La Reynière
  • Hôtel Jacquemart-André
  • Hôtel de Marigny
  • Hôtel de Lauzun
  • Hôtel de Beauvais
  • Hôtel de Boisgelin

V Rennesu[uredi | uredi kodo]

  • Hôtel de Blossac

V Toulousu[uredi | uredi kodo]

  • Hôtel d'Assézat
  • Hôtel d'Astorg et de Saint-Germain
  • Hôtel de Bagis
  • Hôtel de Bernuy
  • Hôtel de Boysson-Cheverry
  • Hôtel de Brucelles
  • Hôtel de Buet
  • Hôtel Dahus
  • Hôtel Dumay
  • Hôtel de Felzins
  • Hôtel Jean de Pins
  • Hôtel de La Mamye
  • Hôtel Mansencal
  • Hôtel Thomas de Montval
  • Hôtel d'Ulmo
  • Hôtel du Vieux-Raisin

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Collins Robert French Dictionary
  2. Michel Gallet, Les architectes parisiens du XVIIIe siècle, Paris;
  3. Cassell's Latin Dictionary

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Monographs have been published on some outstanding Parisian hôtels particuliers.
  • The classic photographic survey, now a rare book found only in large art libraries, is the series Les Vieux Hotels de Paris by J. Vacquer, published in the teens and twenties of the 20th century, which takes Paris quarter by quarter and which illustrates many hôtels particuliers that were demolished during the 20th century.
  • Blanc, Olivier, Hôtels particuliers de Paris (1998)
  • Caylux, Odile et al. Les Hôtels particuliers d'Arles (2000)
  • Coquery, Natacha, L’hôtel aristocratique. Le marché du luxe à Paris au XVIIIe siècle, Paris, Publications de la Sorbonne, 1998
  • Courtin, Nicolas, L'Art d'habiter à Paris au XVIIe siècle : L'ameublement des hôtels particuliers, Paris, Faton, 2011
  • Cros, Philippe,Hôtels particuliers de France (2001)
  • Gady, Alexandre, Les Hôtels particuliers de Paris, du Moyen-Âge à la Belle époque, Paris, Parigramme, 2007
  • Naudin, Jean-Baptiste et al., Hôtels particuliers de Paris: Visite privée (1999).
  • Papillault, Remi Les hôtels particuliers du XVIe siècle à Toulouse (Serie Memoires des pays d'Oc)
  • Favreau, Bertrand, Une promenade dans Bordeaux, les hôtels parlementaires, B550B, Mérignac, 2012, ISBN 978-2-95410-753-0.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]