Grad Belaj

Grad Belaj ali Dvorec Belaj hrvaško Dvorac Belaj nemško Schloss Bellay
v vasi Belaj, Cerovlje, Istrska županija Hrvaška
Grad ali dvorec Belaj; Janez Vajkard Valvasor, bakrorez, 1679
Grad Belaj ali Dvorec Belaj hrvaško Dvorac Belaj nemško Schloss Bellay
Koordinati	45°16′16″N 14°6′37″E
Vrsta	grad dvorec
Informacije o nahajališču
Lastnik	kralj Henrik IV., Ulrik II. mejni grof v Istrski marki, Oglejski patriarhi, gospodje Pazinski, Goriški grofje, Habsburžani, plemiška družina Barbo Waxensteini, Habsburžani, Gabriele Zinani ali Ginanni, od 1688 knezi Turjaški (Auerspergi) do 1945, kmetijska zadruga Belaj, družina Belaj
Odprto za javnost	da
Stanje	dobro - obnovljen
Zgodovina nahajališča
Zgrajeno	konec 16. stoletja
Zgradil	(okoli 1590) Danijel Barbo Waxensteinski in (1701) knez Janez Vajkard Turjaški
V uporabi	Vinerija Dvorac Belaj
Gradbeni materiali	kamen-apnenec

Knez Janez Vajkard Turjaški (Auersperg)

Grad Belaj ali dvorec Belaj (hrvaško Dvorac Belaj, italijansko Castello Bellai, nemško Schloss Bellay)) je pozno srednjeveški grad, ki stoji na vrhu manjšega griča, 212 n.v. v zaselku Belaj, ob lokalni cesti med vasjo Paz in Šušnjevico. Nahaja se 3 km jugovzhodno od Paza v občini Cerovlje v Istrski županiji na Hrvaškem. Od leta 2017 je obnovljeni grad odprt za javnost s sobo za degustacijo vina, restavracijo, vinoteko in vinsko kletjo. Sedanja posest vključuje tudi 17 ha vinogradov.

Zgodovina

Manjši dvor, predhodnik gradu, se prvič omenja leta 1367 kot Bray v listini oglejskega patriarha, s katero je bil za eno leto izročen oglejskemu vazalu Dujmu iz Sv. Vida iz Reke. Sredi 16. stoletja je bil lastnik fevda Janez Barbo. Po uskoški vojni (1615–17), v kateri je bil opustošen grad Šabec ali Sv. Martin pri Posertu, prejšnje središče posesti, je Danijel Barbo Waxensteinski zgradil ta grad v bližini kot novo rezidenco. V lasti njegovih potomcev je bil do leta 1668, ko je bil ob Pazu, Čepiću in Kožljaku prodan knezu Janezu Vajkardu Turjaškemu (Auerspergu), ki je bil prvi minister in minister za zunanje zadeve Avstrijskega cesarstva oziroma cesarja Leopolda I. Habsburškega. Leta 1701 po nakupu celotne Pazinske grofije, je vse te gradove in posesti Janez združil v en sam dvor »Wachsenstein« (Kožljak), središče iz srednjeveškega gradu Kozljak, po katerem je dobil ime, pa je prenesel v Belaj. Janezovi dediči so grad v baročnem slogu konec 17. in v 18. stoletju predelali v rustikalni grad. V njihovi lasti je bil do leta 1945, ko ga je jugoslovanska vlada nacionalizirala in dala v uporabo lokalni kmetijski zadrugi. V 21. stoletju je dvorec in posest kupila družina Belaj in ustanovila Vinerijo Dvorec Belaj.

Trenutno stanje gradu

Danes je grad ali dvorec registriran spomenik kulturne dediščine, v zasebni lasti, obnovljen in zelo dobro ohranjen. Osrednji stanovanjski del palače je pravokotnega tlorisa, 40 x 20 metrov (131 x 66 ft), s štirinadstropnimi krili. Notranje dvorišče s treh strani zapirajo polkrožne arkade v pritličju in nadstropju, vhod v severozahodni trakt pa zapirata s kamnitim portalom okrašeno pročelje in plitka atika z naramnico in zvonom iz 18. stoletja, ko je bil trakt nadgrajen za eno nadstropje. Videz gradu pred posegom se je ohranil v Valvasorjevi risbi oziroma bakrorezu iz leta 1679. Na stenah galerije v prvem nadstropju so bile do nedavnega naslikane pokrajine, ki so upodabljale grad in njegovo okolico. Levo in desno od rezidenčnega palacija so v isti liniji postavljena gospodarska poslopja s kletmi, hlevi in skednji, ki so povezani z grajskim visokim obzidjem. To so dolge in ozke enonadstropne stavbe z dvokapno streho.

V pritličju je privatna kapela sv. Henrika kralja, z baročnim marmornim oltarjem in poslikano oltarno sliko, nagrobniki družine Barbo (Laure Barbo) in nagrobniki plemiških družin iz Kršana (Andreja Kršanskega), Kozljaka (Martina Mojsesa, ki ima glagoljaški napis) in nagrobniki plemičev iz Paza, preneseni v Belaj iz cerkve Sv. Marije Device na Čepićkem jezeru po zaprtju pavlinskega samostana leta 1783.

Viri

• R. Vlaketić: Belaj – od Kaštela Sv. Martina do ladanjskog dvorca, Nova

Istra, 4 (1999) 1., str. 244-250

• C. De Franceschi: I castelli della Val d’Arsa, AMSI, 1898, 14, 1899, 15;.
• A. Horvat, K. Prijatelj, R. Matejčić: Barok u Hrvatskoj, Zagreb 1982;
• L. Foscan: I castelli medioevali dell’Istria, Trieste 1992.
• Regan, Krešimir; Nadilo, Branko (Junij 2012). »Istarski Kašteli: Utvrđeni gradovi i naselja sjeverno od Čepićkog polja« [Istrian Castles: Fortified towns and villages north of Čepić field] (PDF). Građevinar (v hrvaščini). Croatian Association of Civil Engineers. 64: 523–524. Pridobljeno 26. januarja 2015.
• Sirk, Željko (2002). »Između Lava i Orla (I): Srednjovjekovni gradovi, kašteli i kule Istre i Hrvatskog primorja i njihovi gospodari« [Between a Lion and an Eagle (I): Medieval towns, castles and towers of Istria and Croatian Littoral and their lords]. Nova Istra (v hrvaščini). Istrian branch of Croatian Association of Writers. Pridobljeno 30. januarja 2015.

Zunanje povezave

• Belaj
• »Belaj« (v hrvaščini). Croatian Encyclopedia.
• »Belaj« (v hrvaščini). Istrian Encyclopedia. 2008.