Gotthold Ephraim Lessing

 

Gotthold Ephraim Lessing
Rojstvo	22. januar 1729({{padleft:1729|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[…] Kamenz
Smrt	15. februar 1781({{padleft:1781|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[…] (52 let) Braunschweig
Državljanstvo	Nemčija
Poklic	besedilopisec, filozof, dramatik, pesnik, knjižničar, teolog, dramaturg, literarni kritik, novinar
Podpis

Gotthold Ephraim Lessing, rojen 22 januarja 1729, umrl 15 februarja 1781

Gotthold Ephraim Lessing je bil nemški pisatelj, filozof, dramatik, publicist, umetnostni kritik in eden najbolj izjemnih predstavnikov razsvetljenske dobe. Njegove igre in teoretična dela so močno vplivala na razvoj nemške literature. Gledališki zgodovinarji ga označujejo kot prvega dramaturga.

Življenje

Gotthold Ephraim Lessing se je rodil v Kamenzu (majhno mesto v Saxoniji), Johannu Gottfriedu Lessingu in Justini Salomi Feller. Njegov oče je bil luteranski minister, pisal pa je tudi o teologiji. Mladi Lessing se je šolal na latinski šoli v Kamenzu v letih od 1737 do 1741. Z očetom, ki si je želel, da bi sin sledil njegovim stopinjam, se je Lessing vpisal na srednjo šolo, Fürstenschule St. Afra v Meissnu. Po zaključenem šolanju v Meissnu, se je vpisal na Univerzo v Leipzigu, kjer je diplomiral iz teologije, medicine, filozofije in filologije (1746-1748). S študijem se je začelo tudi njegovo razmerje s Karolino Neuber, slavno nemško igralko. Zanjo je prevedel več francoskih iger, s tem pa je raslo tudi njegovo zanimanje za gledališče. V tem času je napisal svojo prvo igro Mladi šolar (Der junge Gelehrte). Igro je leta 1748 tudi produciral.

Med leti 1748 in 1760 je Lessing živel v Leipzigu in Berlinu. Takrat je začel delati kot recenzent in urednik pri časopisu Vossische Zeitung in občasno tudi za druge. Lessing je zgradil tesen odnos s svojim bratrancem Christlobom Myliusom in se odločil, da mu bo sledil v Berlin. Leta 1750 sta se združila, da bi začela s periodično publikacijo, imenovano Beitrage zur Historie und Aufnahme des Theatres. Publikacija je izšla samo štirikrat. Kljub temu pa se je Lessing publiki predstavil, kot dramski kritik in teoretik.

Leta 1752 je magistriral v Wittenbergu. V obdobju med letoma  1760 in 1765 je delal v  mestu Breslau  (danes Wrocław) kot pomočnik generala Tauentziena, v času sedemletne vojne med Veliko Britanijo in Francijo, katera je vplivala tudi na Evropo. V tem času je napisal njegovo znano delo Laocoon (esej na podlagi omejitev v slikarstvu in poeziji).

Leta 1765 se je Lessing vrnil v Berlin. Leta 1767 pa se je ponovno preselil, tokrat v Hamburg, kjer je tri leta delal v Narodnem gledališču v Hamburgu. V tem času se je pričela gradnja prvega varietejskega gledališča v Hamburgu, prvega nasploh v Nemčiji. Lastniki gledališča so zaposlili Lessinga kot kritika predstav in igranja, kar je kasneje izkazalo za dramaturga. Lessing je torej deloval kot dramaturg . V gledališču je spoznal Evo König, s katero se je kasneje tudi poročil. Njegovo delo v Hamburgu je postavilo temelje njegovega prvega dramskega  dela z naslovom Hamburgische Dramaturgie (Hamburška dramaturgija). Gledališče v Hamburgu je čez tri leta zaprlo svoja vrata.

Leta 1770 se je kot knjižničar zaposlil v knjižnici v mestu Wolfenbüttel.  Danes se knjižnica imenuje, Herzog-August-Bibliothek, Bibliotheca Augusta. Njegov mandat v knjižnici je bil dinamičen, prepleten z veliko dogodivščinami. Tako je na primer  leta 1775 spremljal princa Leopolda na potovanju v Italijo.

14. Oktobra, leta 1771 se je pridružil prostozidarjem ("Zu den drei Goldenen Rosen") v Hamburgu.

Leta 1776 se je v  občini Jork (blizu Hamburga), poročil z vdovo Evo König. Eva König je umrla leta 1778, po porodu sina. Gotthold Ephraim Lessing je umrl 15. februarja  1781 v Brunswicku, v 52. Letu starosti, med obiskom prodajalca vina.

Lessing je bil znan po prijateljstvu z judovsko-nemškim filozofom Mosesom Mendelssohnom. Nedavna biografija Mendelssohnovega vnuka Felixa, opisuje njuno prijateljstvo kot najbolj "svetlečo metaforo razsvetljenstva za versko strpnost«, prav ta odnos je sprožil njegovo zanimanje za popularne, zanimive verske razprave tistega časa. Tako je začel objavljati aktualne pamflete o svojih prepričanjih, ki so bile na koncu prepovedane. Prav ta prepoved prepričanj, ga je navdihnila za vrnitev v gledališče, saj je želel prikazati svoje poglede, tako je napisal delo »Natan der Weise«. 

Delo

Lessing je bil pesnik, filozof in kritik. Njegova teoretična in kritična pisanja so izjemna za njihov pogosto duhovit in ironičen slog pisanja. Pri tem se stilistično (jezikovno) sredstvo dialoga sreča z njihovo namero, pogleda na misel iz različnih zornih kotov in iskanja resnice v argumentih, njegovih oponentov. Zanj resnica nikoli ni predstavljala nečesa, kar bi si lahko človek lastil, temveč nekaj s čimer se človek lahko približa sočloveku.

V Zgodnjem obdobju življenja je kazal interes za gledališče. V njegovih teoretičnih in kritičnih delih, ki so se navezovala na gledališče je poskušal prispevati k razvoju nove vrste gledališča v Nemčiji. Tako je razvil nov pogled, ki je bil nasproten tedanjemu pogledu na gledališče, ki ga je razvil Gottsched in njegovi privrženci. Lessingovo delo Hamburška dramaturgija (Hamburgische Dramaturgie) je vsebovalo kritike na podlagi iger, ki so bile uprizorjene v Hamburškem gledališču. Zaradi negodovanja igralcev in igralk je svoja dela preusmeril v analiziranje uprizoritev v gledališču. Zagovarjal je stališče, da je Francoska akademija skozi obdobje neoklasičnih pravil o obliki in ločevanju žanrov razvrednotila pomen dramatike. Zagovarjanje njegovih stališč je vplivalo na izvajalce gledališke dejavnosti. Prav ti so se kasneje združili v gibanje, ki je zavračalo tradicionalna pravila. Gibanje je bilo poznano pod imenom »Sturm und Drang«.  Lessing je delal z velikim številom Gledaliških skupin. 

V Hamburgu je z znanci poskušal skušal ustanoviti Nemško narodno Gledališče. Njegova dela se danes odražajo kot prototipi pozne meščanske nemške dramatike. Prvi meščanski tragediji, ki si jih ogledajo šolarji v Nemčiji sta Lessingovi, Miss Sara Sampson (Gospodična Sara Sampson) in Emilia Galotti. Kot vzor veliko nemških komedij je poznano delo Minna von Barnhelm. Delo Nathan der Weise predstavlja prvo »dramo ideje« (Ideendrama). Njegova teoretična dela  Laokoön in Hamburška Dramaturgija, postavljajo nivo razpravam o estetskih in literarno teoretičnih principih. Lessing je menil, da bi morali dramaturgi delati neposredno z gledališčem in se ne skrivati v ozadju. V njegovih verskih in filozofskih delih je branil pravico do svobodnega mišljenja verujočih kristjanov. Nasprotoval pa je veri v razodetje in dobesedni interpretaciji Svetega pisma. Lessing je izpostavljal koncept, dokazovanja, o obstoju stvarstva. Izpostavljal je problem uporabe čudežev, kot temelj krščanstva, ker za to ni nobenih dokazov. Zgodovinske resnice, v katere ljudje dvomijo, ne morejo biti uporabljene kot dokazi, kot so obstoj boga.

V zadnji fazi svojega življenja, se je Lessing začel ukvarjati z intenzivnim ocenjevanjem teologije in vere. Veliko znanja je pobral z branjem rokopisov, ki jih je našel v obdobju, ko je delal v knjižnici. V času dela v knjižnici je zgradil tesno prijateljstvo z družino Reimarus, katera je imela v lasti neobjavljen rokopis, v katerem je bil zapisan potek napada na zgodovino krščanskega razkritja. Kljub nasprotovanju, brata Karla Lessinga je začel z objavljati dele rokopisa v brošurah, znanih kot Fragments. Avtor  je bil naveden kot neznan. Zaradi spornih  brošur je prišlo do sporne debate med njim in še enim teologom, Johannom Melchiorjem Goezom. V skrbi za očrnitev svojega ugleda je Goeze zaprosil vlado, da konča s sporom. Vlada je z zakonom utišala Lesslinga, s tem mu je bila odvzeta pravica do svobode cenzure. V odgovoru, se je Lessing skliceval na svoje sposobnosti pisanja dram. Napisal je dramo, ki je bila zagotovo njegova najvplivnejša igra do zdaj. Naslov drame je bil Nathan der Weise. V drami je Lessing prikazal napetost med judizmom, islamom in krščanstvom. V delu je predstavljena Prilika o treh prstanih, ki temelji na ideji, da nobena vera ni prava vera.

 Številne razsvetljenske ideje, ki jih je Lessing opisoval skozi njegove, tako imenovane "ideale človeštva" navajajo, da je vera povezana s človekovo zmožnostjo razmišljanja. Nathan der Weise velja za prvi primer nemške literature "človečnosti". Kot otrok razsvetljenstva je zaupal v "razumsko krščanstvo", ki se je orientiralo po duhu vere. Verjel je v to, da se bo človeški razum ( ki ga je sprožila kritika in nestrinjanje) razvijal tudi brez božjega razkritja. V njegovem delu Izobrazba človeštva, pretežno in povezano razkrije svoj položaj.

Ideja svobode (gledališča proti prevladi, njegovega francoskega vzorca) je njegova osrednja tema v času njegovega življenja. V tem smislu se je zavzemal tudi za osvoboditev srednjega in višjega družbenega razreda pred vsiljevanjem njihovih misli.  V njegovem literarnem obstoju si je konstantno prizadeval za samostojnost posameznika. Toda njegov ideal, možnosti življenja, kot svoboden avtor je bil težko dosegljiv, zaradi ekonomske omejenosti. 

Izbrana dela

·        Der junge Gelehrte (Mladi šolar) (1748)

·        Der Freigeist (1749)

·        Die Juden (Judje) (1749)

·        Miss Sara Sampson (1755)

·        Philotas (1759)

·        Fabeln (Basni) (1759)

·        Laokoön (1766)

·        Minna von Barnhelm (1767)

·        Hamburgische Dramaturgie (Hamburška dramaturgija) (1767–69)

·        Emilia Galotti (1772)

·        Natan der weise (1779)

·        Die Erziehung des Menschengeschlechts (1780)

Viri in literatura

• Gotthold Ephraim Lessing. [citirano:30.11.2016]. Dostopno na naslovu: https://de.wikipedia.org/wiki/Gotthold_Ephraim_Lessing   
• Gotthold Ephraim Lessing. [citirano:30.11.2016]. Dostopno na naslovu: http://gutenberg.spiegel.de/autor/gotthold-ephraim-lessing-369