Glas (jezikoslovje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Glás je v jezikoslovju najmanjša akustična enota govorjenega jezika.[1] Glas, ki nasproti drugim glasovom v danem jeziku razločuje pomen besed, imenujemo glasnik ali fonem.[2][3] Delimo jih na samoglasnike in soglasnike.[2] Nekatere glasove v določenih glasovnih okoljih izgovarjamo drugače kot v drugih, vendar ne gre za pomensko razločevalne glasnike, temveč za glasovne različice oziroma alofone (na primer glas v ima v slovenščini štiri različice: [v], [ṷ], [w] in [ʍ]).[2]

S preučevanjem glasov se ukvarja glasoslovje.[2][4]

Tvorba glasu[uredi | uredi kodo]

Glasove tvorimo z govorili oziroma govorilnimi organi. Ti organi so trebušna prepona, rebra z mišicami prsnega koša, pljuča, sapnici s sapnikom, grlo s pokrovko nad seboj, stene žrelne, ustne in nosne votline ter jezik, zobje in ustnice. Ti organi imajo druge prvotne funkcije, govorne naloge opravljajo drugotno.[5]

Ko se ob vdihu rebrne mišice dvignejo in razširijo rebra ter se trebušna prepona spusti proti trebušni votlini, nastane v prsni votlini podpritisk in zrak vdre po dihalih iz okolice v pljuča. Ta zrak imenujemo vdišni in ga praviloma za tvorbo glasov ne uporabljamo (razen v redkih primerih – v slovenščini na primer za tvorbo glasov v nekaterih medmetih).[5] Ko se trebušna prepona dviga zopet v normalni položaj in se prsni koš ponovno zoži, se tvori izdišni zrak, s katerim tvorimo glasove.[5][4] Zrak potuje iz pljuč po sapnicah in sapniku do žrela ter v ustno in nosno votlino. Če se ob tem glasilki treseta, nastane zveneči glas, ob razmaknjenih glasilkah pa nastajajo nezveneči glasovi.[4] Glasilki se treseta pri vseh slovenskih samoglasnikih in pri večini soglasnikov (zveneči glasovi); nezveneči so le soglasniki p, t, k, f, s, c in č.[4][5]

Zapisovanje[uredi | uredi kodo]

Glasove zapisujemo s črkami. V slovenščini glasove zapisujemo s 25 črkami slovenske abecede, pri čemer vsi glasovi, ki vplivajo na pomen, nimajo svoje črke (recimo široki ê in ozki é zapisujemo kot e, široki ô in ozki ó kot o in tako naprej).[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 8. 2021.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Ahačič H. Slovnica na kvadrat : slovenska slovnica za srednjo šolo, Ljubljana, Rokus Klett, 2017.
  3. Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 J. Skaza: Žepna slovnica slovenskega jezika za vsakdanjo rabo: pravila in raba, Ljubljana, Jutro, 2008.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.