Gary Ridgway

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gary Ridgway
Gary Ridgway Mugshot 11302001.jpg
Ridgway leta 2001
RojstvoGary Leon Ridgway
18. februar 1949({{padleft:1949|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2] (74 let)
Salt Lake City, Utah[3]
DržavljanstvoFlag of the United States.svg ZDA
Poklicserijski morilec, vojaška osebnost, slikar

Gary Leon Ridgway, znan tudi kot Green River Killer, ameriški serijski morilec, *18. februar 1949.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Gary Leon Ridgway se je rodil 18. februarja 1949 v Salt Lake Cityju v Utahu kot drugi od treh sinov Mary in Thomasa Ridgwaya.[4] Ridgway je imel do svojega 13. leta težave z močenjem postelje.[5][6] Kasneje je psihologom povedal, da je kot mladostnik večkrat imel nenadzorovane občutke jeze in spolne privlačnosti do matere in je fantaziral tudi o tem, da bi jo ubil.[5][6]

Ridgway je disleksik in je v srednji šoli en razred ponavljal.[7] Pri 16 letih je zabodel šestletnega dečka, ki je napad preživel. Ridgway je dečka odpeljal v gozd in ga zabodel skozi rebra v jetra.[8]

Odraslo življenje[uredi | uredi kodo]

Ridgway je leta 1969 maturiral na srednji šoli Tyee in se poročil s svojo 19-letno srednješolsko punco Claudio Kraig. Pridružil se je mornarici Združenih držav in bil poslan v Vietnam, kjer je služil na oskrbovalni ladji[9][10][11] Med službovanjem v vojski je imel Ridgway pogosto spolne odnose s prostitutkami in je zbolel za gonorejo. Zakon se je končal v enem letu.[10] Z drugo ženo Marcio je imel sina Matthewa (*1975).

Umori[uredi | uredi kodo]

Ridgway leta 1982

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi Ridgway umoril najmanj 71 najstnic in žensk v bližini Seattla in Tacome v Washingtonu. V sodnih izjavah je Ridgway kasneje priznal, da jih je ubil toliko, da jih je nehal šteti. Večina umorov se je zgodila med letoma 1982 in 1984. Žrtve naj bi bile večinoma prostitutke, ki jih je pobral ob južni pacifiški avtocesti.[12] Pri ženskah si je Ridgway pridobil zaupanje tako, da jim je pokal sliko sina. Ženske je ubil tako, da jih je med spolnim odnosom zadavil. Večino žrtev je ubil na svojem domu, v tovornjaku ali na osamljenem mestu. [13] Večino njihovih trupel so našli na območju okoli reke Green River, mednarodnega letališča Seattle–Tacoma in drugje v okrožju South King.[12]

Ko so našli trupla, so bila ta pogosto v skupinah, gola in pozicirana. Ridgway se je kasneje vračal k žrtvam in imel z njimi spolne odnose.[14] Ker večina trupel ni bila odkrita, vse dokler niso ostala samo okostja, sta ostali dve žrtvi še vedno neidentificirani. Ridgway je hotel svoje dejanje prikriti s stvarmi, kot so cigareti in pisala, ki so pripadala drugim, nekaj žrtev pa je prepeljal tudi čez meje države Oregon, da bi zmedel policijo.[15]

V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je šerif okrožja King ustanovil skupino, ki bi preiskovala »morilca ob reki Green River«. Člana skupine sta bila Robert Keppel in Dave Reichert, ki sta leta 1984 občasno intervjuvala Teda Bundyja. Bundy je pri tem primeru tudi sodeloval in ponudil svoje mnenje o psihologiji, motivaciji in vedenju morilca. Predlagal je, da bo morilec ponovno obiskoval odlagališča in izvajal spolne odnose s svojimi žrtvami, kar se je izkazalo za resnično.[16] K preiskavi je prispeval tudi posebni agent FBI John E. Douglas, ki je razvil profil osumljenca.[17]

Ridgway je bil aretiran leta 1982 in ponovno leta 2001 zaradi obtožb, povezanih s prostitucijo.[18] Leta 1983 je postal osumljenec umorov v Green Riverju.[19] Leta 1984 je Ridgway opravil poligrafski test. [20] Dne 7. aprila 1987 pa mu je policija vzela vzorce las in sline. [21]

Aretacija[uredi | uredi kodo]

Vzorce, ki so jih zbrali, so pozneje podvrgli prstni odtisi, kar je zagotovilo dokaz nalog za njegovo aretacijo.[22] Dne 30. novembra 2001 ga je policija aretirala. [23] 18. decembra 2003 je sodnik višjega sodišča okrožja King Richard Jones obsodil Ridgwaya na 48 dosmrtnih zaporov brez možnosti pogojnega izpusta in eno dosmrtno zaporno kazen, ki jo je treba prestajati zaporedno. Prav tako je bil obsojen na dodatnih 10 let zaradi prirejanja dokazov za vsako od 48 žrtev, s čimer je dodal 480 let svojim 48 dosmrtnim zaporni kaznim. [24]

Žrtve[uredi | uredi kodo]

Pred Ridgwayjevim priznanjem so oblasti morilcu iz Green Rivera pripisovale 49 umorov. [25] Ridgway je priznal umor najmanj 71 žrtev. [26] Ridgwayjeve žrtve niso bile ženske nobene posebne rase ali etnične pripadnosti, temveč so bile vse ženske, stare od 14 do 26 let (razen 3), za katere je ugotovil, da so bile v ranljivih okoliščinah, pogosto so delale kot prostitutke ali so pobegnile od doma.

Ridgwaya je v času do aretacije ubil najmanj 49 žrtev. [27][28]

# Ime Starost Izginotje Najdeno truplo
1 Wendy Lee Coffield 16 8. julij, 1982 15. julij, 1982
2 Gisele Ann Lovvorn 17 17. julij, 1982 25. september, 1982
3 Debra Lynn Bonner 23 25. julij, 1982 12. avgust, 1982
4 Marcia Fay Chapman 31 1. avgust, 1982 15. avgust, 1982
5 Cynthia Jean Hinds 17 11. avgust, 1982 15. avgust, 1982
6 Opal Charmaine Mills 16 12. avgust, 1982 15. avgust, 1982
7 Terry Rene Milligan 16 29. avgust, 1982 1. april, 1984
8 Mary Bridget Meehan 18 15. september, 1982 13. november, 1983
9 Debra Lorraine Estes 15 20. september, 1982 30. maj, 1988
10 Linda Jane Rule 16 26. september, 1982 31. januar, 1983
11 Denise Darcel Bush 23 8. oktober, 1982 12. junij, 1985
12 Shawnda Leea Summers 16 9. oktober, 1982 11. avgust, 1983
13 Shirley Marie Sherrill 18 20.-22. oktober, 1982 14. junij, 1985
14 Rebecca "Becky" Marrero 20 3. december, 1982 21. december, 2010
15 Colleen Renee Brockman 15 24. december, 1982 26. maj, 1984
16 Sandra Denise Major 20 24. december, 1982 December 30, 1985
17 Wendy Stephens 14 Umrla enkrat pomladi 1983[30] 21. marec, 1984
18 Alma Ann Smith 18 3. marec, 1983 2. april, 1984
19 Delores LaVerne Williams 17 8.-14. marec, 1983 31. marec, 1984
20 Gail Lynn Mathews 23 10. april, 1983 18. september, 1983
21 Andrea Marion Childers 19 14. april, 1983 11. oktober, 1989
22 Sandra Kay Gabbert 17 17. april, 1983 1. april, 1984
23 Kimi-Kai Pitsor 16 17. april, 1983 15. december, 1983
24 Marie M. Malvar 18 30. april, 1983 26. september, 2003
25 Carol Ann Christensen 21 3. maj, 1983 8. maj, 1983
26 Martina Theresa Authorlee 18 22. maj, 1983 14. november, 1984
27 Cheryl Lee Wims 18 23. maj, 1983 22. marec, 1984
28 Yvonne "Shelly" Antosh 19 31. maj, 1983 15. oktober, 1983
29 Carrie Ann Rois 15 31. maj-13. junij, 1983 10. marec, 1985
30 Constance Elizabeth Naon 19 8. junij, 1983 27. oktober, 1983
31 Kelly Marie Ware 22 18. julij, 1983 29. oktober, 1983
32 Tina Marie Thompson 21 25. julij, 1983 20. april, 1984
33 April Dawn Buttram 16 18. avgust, 1983 30. avgust, 2003
34 Debbie May Abernathy 26 5. september, 1983 31. marec, 1984
35 Tracy Ann Winston 19 12. september, 1983 27. marec, 1986
36 Maureen Sue Feeney 19 28. september, 1983 2. maj, 1986
37 Mary Sue Bello 25 11. oktober, 1983 12. oktober, 1984
38 Pammy Annette Avent 15 26. oktober, 1983 16. avgust, 2003
39 Delise Louise Plager 22 30. oktober, 1983 14. februar, 1984
40 Kimberly L. Nelson 21 1. november, 1983 14. junij, 1986
41 Lisa Yates 19 23. december, 1983 13. marec, 1984
42 Mary Exzetta West 16 6. februar, 1984 8. september, 1985
43 Cindy Anne Smith 17 21. marec, 1984 27. junij, 1987
44 Patricia Michelle Barczak 19 17. oktober, 1986 3. februar, 1993
45 Roberta Joseph Hayes 21 7. februar, 1987 11. september, 1991
46 Marta Reeves 36 5. marec, 1990 20. september, 1990
47 Patricia Yellowrobe 38 januar 1998 6. avgust, 1998
48 Neznana bela ženska (Jane Doe B-17) 14–18 december 1980 – januar 1984 2. januar, 1986
49 Neznana ženska (Jane Doe B-20) 13–24 1973–1993 21. avgust, 2003

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Encyclopædia Britannica
  2. GeneaStar
  3. Record #1047944138 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  4. McCarthy, Terry; Thornburgh, Nathan (June 3, 2002). "River Of Death". Time. New York City: Time, Inc. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 18, 2008. Pridobljeno July 20, 2012.
  5. 5,0 5,1 Rivers, Ray (November 6, 2003). "Ridgway went from having sex with prostitutes 'to just plain killing 'em'". The Seattle Times. Seattle, Washington: The Seattle Times Company. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2018-09-24. Pridobljeno April 1, 2018.
  6. 6,0 6,1 Gary, Blaine (November 16, 2003). "The Banality of Gary: A Green River Chiller". The Washington Post. Washington, DC: Washington Post Company. Pridobljeno April 1, 2018.
  7. McCarthy, Terry; Thornburgh, Nathan (June 3, 2002). "River Of Death". Time. New York City: Time, Inc. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 18, 2008. Pridobljeno July 20, 2012.
  8. Montaldo, Charles (February 14, 2011). "Gary Ridgway: The Green River Killer". About.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne November 13, 2011. Pridobljeno July 1, 2011.
  9. Prothero, Mark; Smith, Carlton (2006). Defending Gary: Unraveling the Mind of the Green River Killer. San Francisco: Jossey-Bass. str. 117. ISBN 978-0-7879-8106-8.
  10. 10,0 10,1 Montaldo, Charles (February 14, 2011). "Gary Ridgway: The Green River Killer". About.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne November 13, 2011. Pridobljeno July 1, 2011.
  11. McCarthy, Terry; Thornburgh, Nathan (June 3, 2002). "River Of Death". Time. New York City: Time, Inc. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 18, 2008. Pridobljeno July 20, 2012.
  12. 12,0 12,1 "Prosecutor's Summary of the Evidence, Case No. 01-1-10270-9 SEA; State of Washington vs. Gary Leon Ridgway; in the Superior Court of Washington for King County" (PDF). King County Prosecutor's Office. November 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne January 5, 2015. Pridobljeno November 11, 2014. Ridgway acknowledged that, in an effort to throw off the Task Force, he moved Denise's remains and those of Shirley Sherrill to Oregon in the spring of 1984. One weekend, he took his son on what he described as a "camping" trip to Oregon. He transported the remains, with son's clothes and bicycle, in the trunk of a Plymouth Satellite. Ridgway paid cash for his food and gas on this trip and was careful not to leave any record linking him to Oregon.
  13. Prothero, Mark; Smith, Carlton (2006). Defending Gary: Unraveling the Mind of the Green River Killer. San Francisco, California: Jossey-Bass. str. 264–265, 317. ISBN 978-0-7879-9548-5.
  14. Gary, Blaine (November 16, 2003). "The Banality of Gary: A Green River Chiller". The Washington Post. Washington, DC: Washington Post Company. Pridobljeno April 1, 2018.
  15. "Prosecutor's Summary of the Evidence, Case No. 01-1-10270-9 SEA; State of Washington vs. Gary Leon Ridgway; in the Superior Court of Washington for King County" (PDF). King County Prosecutor's Office. November 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne January 5, 2015. Pridobljeno November 11, 2014. Ridgway acknowledged that, in an effort to throw off the Task Force, he moved Denise's remains and those of Shirley Sherrill to Oregon in the spring of 1984. One weekend, he took his son on what he described as a "camping" trip to Oregon. He transported the remains, with son's clothes and bicycle, in the trunk of a Plymouth Satellite. Ridgway paid cash for his food and gas on this trip and was careful not to leave any record linking him to Oregon.
  16. Robinson, Sean (November 16, 2003). "Like minds: Bundy figured Ridgway out". The News Tribune. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 29, 2013. Pridobljeno May 27, 2013.
  17. Wilson, Duff (November 26, 2003). "Profiler can't recall why he said letter wasn't from Green River killer". The Seattle Times. Seattle, Washington: The Seattle Times Company. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne September 21, 2013. Pridobljeno May 27, 2013.
  18. Marshall, Lynn; Cart, Julie (December 1, 2001). "Arrest in Green River Murders". The Los Angeles Times. Tronc. Pridobljeno June 21, 2018.
  19. Ho, Vanessa; Castro, Hector; Johnson, Tracy (December 6, 2001). "A father led police to Ridgway in 1983". Seattle Post-Intelligencer. Seattle, Washington: Hearst Corporation. Pridobljeno June 21, 2018.
  20. Gary, Blaine (November 16, 2003). "The Banality of Gary: A Green River Chiller". The Washington Post. Washington, DC: Washington Post Company. Pridobljeno April 1, 2018.
  21. Roberts, Michael (October 26, 2015). "Gary Ridgway, America's Most Prolific Serial Killer, Out of Colorado". Westword. Denver, Colorado: New Times Media. Pridobljeno June 21, 2018.
  22. Svoboda, Elizabeth (May 11, 2009). "Cold Case is Closed by DNA Match: Green River Killer". The New York Times.
  23. "Married to a Monster". Who the (BLEEP) Did I Marry?. Sezona 1. Epizoda 9. October 13, 2010. Investigation Discovery. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 21, 2010. https://web.archive.org/web/20101021003948/http://investigation.discovery.com/tv-schedules/series.html?paid=141.15118.129750.39540.3. 
  24. Cartier, Curtis (February 7, 2011). "Gary Ridgway, Green River Killer, Charged With Murder #49, but Still Won't Face Execution". Seattle Weekly. Seattle, Washington: Sound Publishing. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2018-06-22. Pridobljeno February 24, 2017.
  25. Johnson, Tracy; Castro, Hector (October 30, 2003). "Green River victims' list may grow by six". Seattle Post Intelligencer. Seattle, Washington: Hearst Corporation. Pridobljeno September 19, 2013.
  26. "Obsession: Dave Reichert and the Green River Killer". Cold Case Files. December 15, 2005. A&E. 
  27. Mulick, Stacey (November 6, 2003). "Ridgway's victims". The News Tribune. Tacoma, Washington: The McClatchy Company. Pridobljeno January 14, 2017.
  28. Javier, Liza (December 23, 2010). "Remains found in Auburn, Wash. possible Green River victim". KGW.com. Portland, Oregon. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne February 9, 2011. Pridobljeno April 1, 2018.
  29. Johnson, Gene (January 25, 2021). "Genetic Genealogy Helps ID Victim of Green River Killer". NBC Los Angeles. Pridobljeno January 26, 2021.
  30. Stephens was reported missing in early 1983. Investigators believe her remains had lain undiscovered for one year or more prior to their March 1984 discovery.[29]