François de La Rochefoucauld

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
François de La Rochefoucauld
Portret
Rojstvo 15. september 1613({{padleft:1613|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Pariz
Smrt 17. marec 1680({{padleft:1680|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1] (66 let)
Pariz, Francija
Državljanstvo Royal Standard of the King of France.svg Francija
Poklic pisec spominov

François VI. de La Rochefoucauld, vojvoda La Rochefoucauld, knez Marcillac, francoski plemič in pisatelj, * 15. september, 1613, Pariz, Francija, † 17. marec 1680, Pariz, Francija. Znan je po svojih številnih premišljenih maksimah in aforizmih.

Svet naj bi videl takšen, kot je - brez kakršnih koli olepšav. Rojen v času, ko je sodišče premišljevalo ali bi pomagali plemstvu ali pa jim grozili s propadom, se je François de La Rochefoucauld uveljavil kot tipični mogotec iz 17.stoletja, dokler ni dobil naziva Prince de Marcillac.

Življenje in vojaška kariera[uredi | uredi kodo]

La Rochefoucauld se je izobraževal kot plemič. To izobraževanje je imelo velik poudarek na vojaških vajah, lovu, sodni etiketi, eleganci izražanja in poznavanju sveta. Pri petnajstih letih se je poročil z Andrée de Vivonne, ki je bila šesta sestrična Catherine de Vivonne (prihodnja Marquise de Rambouillet). Leto kasneje se je pridružil vojski in se skoraj takoj uveljavil kot javna figura. V letnih kampanjah se je pogumno boril, čeprav njegove dejavnosti niso bile nikoli formalno priznane.

Pod pokroviteljstvom gospe de Chevreuse je začel delati za kraljico Anne iz Avstrije. V enem izmed prepirov med Madame de Chevreuse in kardinalom Richelieu ter njenim možem je bila očitno zasnovana shema, po kateri bi Marcillac odšel v Bruselj. Druge preglavice proti Richelieu so pripeljale do tega, da je bil Marcillac obsojen na osem dni zapora v Bastilli in je bil primoran zapustiti sodišče. Izgnali so ga na očetovo posest. Po Richelieujevi smrti leta 1642 je Marcillac med drugim prevzel aktivno vlogo pri spodbujanju kraljice in Condéjuja, da skupaj nasprotujeta proti Gastonu. Vendar je naraščajoči ugled Mazarina oviral ambicije prevarantov in se s pomočjo namestnika povzpel v aristokratskega upornika. Imel je pomembno vlogo pri obleganju Pariza, boril se je v mnogih vojaških bojih, kjer je bil resno ranjen s strani Mardyka.

V drugem Frondu se je Marcillac povezal s Condéjem. Na pogrebu svojega očeta leta 1650 je spodbudil napad plemstva na palačo Saumurja. V bitki pri Faubourg Saint-Antoine (1652) je bil ustreljen v glavo. Bilo ga je strah, da bo izgubil vid, a si je po okrevanju opomogel.

Sodelovanje v salonih[uredi | uredi kodo]

Nekaj let kasneje se je upokojil in odšel živet na svojo posest v Verteuil. Čeprav se je njegovo bogastvo zmanjšalo, ga je lahko sčasoma ponovno začel obnavljati, predvsem zahvaljujoč zvestobi Gourvillea, ki je služboval pri Mazarinu in Condéju. Pri njiju je pridobil bogastvo in vpliv. La Rochefoucauld se ni vrnil v dvorno življenje, dokler ni prišlo do Mazarinove smrti, ki je omogočila Louisu XIV. hitri prevzem absolutne moči in s tem tudi povzročila konec Frondove aristokratske anarhije. V tem času je napisal svoje spomine, tako kot mnogi njegovi ugledni sodobniki.

La Rochefoucauld je velikokrat zahajal v salon Madeleine Sablé, kjer je postal član skupine Rambouillet. V času samote se je posvetil pisanju »Spominov«, medtem ko je pogostost salonov služila sestavi njegovih slavnih Maximov. Leta 1662 je objava njegovih spominov v Elzevirju povzročila težave v majhnem svetu salonov. Mnogi njegovi prijatelji so bili globoko prizadeti in so poskušali zanikati svojo pristnost. Tri leta kasneje je brez svojega imena objavil Maxime, kar ga je takoj postavilo med največje pisce. Približno istočasno je začel svoje prijateljstvo z Marie-Madeleine de La Fayette (1655), ki je trajalo do konca njegovega življenja. Vzorci, ki jih imamo o njem, prihajajo predvsem iz pisem Marie de Sevigne, in čeprav kažejo njegovo agonijo, so na splošno prijetni. V salonih in na dvoriščih je imel krog predanih prijateljev (Simon Arnauld de Pomponne ...); bil je priznan kot moralist in pisatelj najvišje vrednosti in bi lahko na zahtevo vstopil v francosko akademijo. Njegov sin, Francois, Princ de Marcillac, kateremu je pred smrtjo podaril svoje nazive in časti, je imel na sodišču odličen položaj. Kot večina njegovih sodobnikov je videl politiko kot preprosto igro šaha. Maximi oblikujejo neutrudno odpoved vseh pojavov kreposti.

Literarna zapuščina[uredi | uredi kodo]

Njegova pomembnost kot družbena in zgodovinska figura je zasenčila njegova visokost v francoski književnosti. Njegovo literarno zapuščino sestavljajo le trije deli – Memoari (Spomini), Maximi in njegova pisma.

Memoari so zanimivi literarni dosežki. V Nizozemski republiki je bila objavljena knjiga, ki naj bi predstavljala Memoare La Rochefoucaulda. Kljub avtorskemu protestu so jo tiskali še trideset let. Nedolgo nazaj je bilo dokazano, da je bilo sestavljeno iz del pol ducata moških, od katerih je skoraj tretjina La Rochefoucauldovih. Nekaj let po smrti La Rochefoucaulda se je pojavila nova recenzija, ki je bila ponarejena, vendar deloma izpopolnjena. To delo je bilo več časa nesporno. Šele leta 1817 se je pojavila pristna vendar še neizpopolnjena izdaja.

Kljub temu pa Maximi niso doživeli takšnega uspeha. Pogosto jih je spreminjal in dopolnjeval, nekaj jih je bilo spremenjenih tudi po njegovi smrti. Do sedaj jih je bilo objavljenih vseh 504. Večina je sestavljena iz samo dveh ali treh vrstic in skorajda ne presega polovice strani. La Rochefoucauld odraža ravnanje in motive človeštva, z vidika človeka sveta, ki ne namerava olepšavati svojih opazk. Pravzaprav v svojem uvodu svetuje: "... najboljši pristop, ki bi ga lahko sprejel bralec, je, da se od samega začetka zamisli, da noben izmed Maksimov ne velja posebej za njega in da je on edina izjema, čeprav se zdi, da so posplošeni."

Maximi[uredi | uredi kodo]

Nekaj njegovih Maximov:

  • II. Samozadovoljstvo je najboljše.
  • XXX. Če bi bili brez napak ne bi bili tako zadovoljni pri opažanju le-teh pri drugih.
  • CDXI. Komaj obstajajo napake katere niso bolj opravičljive, kot načini s katerimi jih posameznik zeli skriti.
  • CDXXXIII. Najboljši znak, da si bil rojen z dobrimi lastnostmi, je, da si bil rojen brez zavisti.

Vpliv[uredi | uredi kodo]

Skoraj vsi francoski kritiki 19. stoletja so pisali o La Rochefoucaldu. Filozof Friedrich Nietzsche ga je občudoval in bil pod vplivom ne le njegove etike, vendar tudi njegovega stila.


Viri[uredi | uredi kodo]

François de La Rochefoucauld. Internet. 28.11. 2017. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Francois-VI-duke-de-La-Rochefoucauld

François de La Rochefoucauld. Internet. 28.11. 2017. Dostopno na naslovu: http://www.espacefrancais.com/la-rochefoucauld/

François de La Rochefoucauld. Internet. 28.11. 2017. Dostopno na naslovu: https://www.gutenberg.org/files/9105/9105-h/9105-h.htm

François de La Rochefoucauld. Internet. 28.11. 2017. Dostopno na naslovu: https://www.brainyquote.com/authors/francois_de_la_rochefouca

François de La Rochefoucauld. Internet. 2017. 28.11. 2017. Dostopno na naslovu: https://www.artofmanliness.com/2015/11/16/the-maxims-of-francois-de-la-rochefoucauld/

VITEZ, Primož. 2007. Maksime : misli o človeški naravi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

STOPAR, Bogomir, in FLERÈ, Djurdja. 1977. Francoski moralisti : Pascal, La Rochefoucauld, La Bruyère, Vauvenargues, Montesquieu, Chamfort, Rivarol: La Rochefocauld: Maksime. Ljubljana: Mladinska knjiga.



  1. ^ SNAC