Eloy Alfaro

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
José Eloy Alfaro Delgado
Portret
Predsednik Ekvador
Na položaju
16. januar 1906 – 12. avgust 1911
Predhodnik Lizardo García
Naslednik Carlos Freile Zaldumbide
Predsednik Ekvador
Na položaju
23. avgust 1895 – 1. september 1901
Predhodnik Vicente Lucio Salazar
Naslednik Leónidas Plaza Gutiérrez
Vrhovni šef Manabíja & Esmeraldasov
Na položaju
Februar 1883 – 11. oktober 1883
Osebni podatki
Rojstvo 25. junij 1842({{padleft:1842|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})
Montecristi[d]
Smrt 28. januar 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (69 let)
Quito
Narodnost ekvadorska
Zakonci Ana Paredes y Arosemena
Poklic politik
Podpis Firma de Eloy Alfaro.svg

Eloy Alfaro, ekvadorski general in politik, * 1842, † 1912.

Alfaro je bil predsednik Ekvadorja v letih 1985−1901 in 1906-1911. Bil je eden največjih nasprotikov prokatoliškokonzervativnega predsednika Gabriela Morena. Zaradi svojega sodelovanja v liberalni revoluciji leta 1895 in protikonzervativnega boja je bil znan tudi kot Stari bojevnik (Viejo Luchador) in General porazov (General de las Derrotas).

Med njegove največje dosežke štejejo narodno enotnost in integriteto meja Ekvadorja, sekularizacijo države, modernizacijo družbe (posodobitev šolstva, javnega transporta, komunikacij,...),...

Po njem se imenuje 1. vojaški kolidž Ekvadorja (Colegio Militar No. 1 "Eloy Alfaro") in zastavna ladja Ekvadorske vojne mornarice. Od leta 2000 je tudi upodobljen na kovancu za 50 ekvadorskih centov.

Za svoje zasluge ga je Kongres Nikaragve imenoval za divizijskega generala.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Alfaro, vodja Ekvadorske radikalne liberalne stranke, je bil pobudnik liberalne revolucije leta 1895, državnega udara, v katerem je odstranil predsednika Vicenteja Salazarja in se 5. junija istega leta razglasil za protiklerialnega diktatorja; 17. januarja 1897 do 1. septembra 1901 pa je bil znan kot ustavodajni predsednik. Njegov prvi mandat je predvsem zaznamovan s korenito sekularizacijo Ekvadorja. Sprva je podpiral svojega naslednika, nato pa mu je nasprotoval, dokler ni leta 1906 izpeljal še enega državnega udara, v katerem je odstranil izvoljenega predsednika Lizarda Garcio in se razglasil za vrhovnega diktatorja; na tem položaju je ostal do 12. avgusta 1911.[1][2] V drugem mandatu je vpeljal številne novosti: svoboda govora, legalizacija civilnega zakona in ločitve. Zgraditi je dal številne javne šole ter vpeljal pravico do brezplačnega in sekularnega šolstva. Največji dosežek mandata pa velja dokončanje Transandske železnice, ki povezuje Guayaquil in Quito.

Kot prostozidar[1] se je v svojem času nenehno ukvarjal z bojem proti vplivu Rimskokatoliške cerkve.[3] Tako je dal zaseči cerkveno imetje, izgnal verske redove ter ni dovolil ustanavljanje novih samostanov.[4] Njegov protikatoliškim ukrepom se je primarno zapostavil nadškof Quita Federico González Suárez.[5]

Leta 1911 so ga njegovi bivši podporniki odstranili s položaja, nakar je še isto leto hotel izvesti svoj tretji državni udar. Novo državno vodstvo je slednjega preprečilo in Alfara izgnalo v Panamo. 4. januarja 1912 se je vrnil v Ekvador kot vodja novega državnega udara, katerega pa je zatrl general Leónidas Plaza Gutiérrez. Alfaro je bil ujet in poslan v zapor v Quitu. 28. januarja 1912 je skupina prokatoliških vojakov, katerih geslo je bilo Viva la religión y mueran los masones (Živela religija in smrt prostozidarjem), vdrla v zaport, kjer so se nahajali uporniki[3] in jih izvlekla iz zapora v mesto; privezali so jih na konje, ki so jih vlekli za seboj. Še preden so prišli do mestnih vrtov, so bili vsi mrtvi.[6][7] Danes se na tem mestu nahaja spomenik. Nekaj dni pozneje so Alfara tajno pokopali v Quitu, nato pa so njegove posmrtne ostanke v 40. letih 20. stoletja prestavili v mavzolej v Guayaquilu. Na pobudo predsednika Rafaela Correaja so del njegovega prahu izkopali in ga pokopali v mestu Monticristi, kjer je leta 2008 potekala nacionalna ustavodajna skupščina.

Danes je v Ekvadorju in delu Južne Amerike ime Alfaro sinonim za revolucijo.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Denslow, William R., Harry S. Truman, 10,000 Famous Freemasons from A to J Part One, str. 14, 2004 Kessinger Publishing
  2. ^ New International Encyclopedia, Volume 7, str. 461, Dodd, Mead & Co. 1915
  3. ^ 3,0 3,1 Roos, Wilma and Omer Van Renterghem, Ecuador: a guide to the people, politics and culture, str. 14, Interlink Books 2000
  4. ^ Jedin, Hubert, Roger Aubert, and John Dolan History of the Church, Vol. IX, The Church in the industrial age, str. 133, Continuum International Publishing Group, 1981
  5. ^ Domenico, Roy P. and Mark Y. Hanley,Encyclopedia of Modern Christian Politics, str. 244, 2006 Greenwood Publishing
  6. ^ http://www.biografiasyvidas.com/biografia/a/alfaro_eloy.htm
  7. ^ http://www.in-quito.com/parks-quito-ecuador/quito-parks-el-egido.htm

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Politične funkcije
Predhodnik:
Vicente Lucio Salazar
Predsednik Ekvador
1895-1901
Naslednik:
Leónidas Plaza Gutiérrez
Predhodnik:
Lizardo García
Predsednik Ekvador
1906-1911
Naslednik:
Carlos Freile Zaldumbide