El Infiernito
| El Infiernito | |
|---|---|
 El Infiernito ("Mali pekel"); antična astronomska lokacija | |
| Lokacija | Villa de Leyva, departma Boyacá |
| Regija | Altiplano Cundiboyacense,  Kolumbija |
| Koordinati | 5°38′50.63″N 73°33′31.41″W / 5.6473972°N 73.5587250°W |
| Tip | Arheoastronomska lokacija |
| Del | Pre-Muisca najdišče |
| Zgodovina | |
| Material | peščenjak |
| Obdobje | pre-Herrera -pozna Muisca |
| Kulture | Herrera-ljudstvo Muisca |
| Satellite of | Muisca konfederacija |
| Druge informacije | |
| Arheologi | Eliécer Silva Celis, Carl Henrik Langebaek |
| Javni dostop | Da |
El Infiernito (špansko za "Mali pekel") je predkolumbovsko arheoastronomsko najdišče na Altiplano Cundiboyacense na obrobju Villa de Leyva, departma Boyacá, Kolumbija. Sestavljeno je iz več zemeljskih del, ki obkrožajo postavitev menhirjev (pokončno stoječi kamni); prisotnih je tudi več grobišč. [1] Lokacija je bila središče verskih obredov in duhovnih očiščevalnih obredov, služilo pa je tudi kot astronomski observatorij.[2]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Območje je bilo pod tem imenom znano že dolgo pred odkritjem arheološkega najdišča. Španski konkvistadorji so ga poimenovali infiernito ali "mali pekel", ker so mislili, da je hudičevo in so ga označili kot mesto poganskega čaščenja. Prvi opis najdišča je leta 1847 naredil geograf kolumbijske vojske Joaquin Acosta, ki je poročal o 25 kamnitih stebrih, napol zakopanih v dolini Monquirá.[3] Najdbe je preučeval Alexander von Humboldt, ki je verjel, da bi to mesto lahko uporabili za predvidevanje astronomskih pojavov, kot so solsticiji in enakonočji, na kar kaže poravnava kamnov s soncem in luno.[4]
Opis[uredi | uredi kodo]
Kamniti kosi so izklesani v rožnatem peščenjaku, mnogi od njih v stebričastih oblikah z vrezanim obročem. Do danes je bilo izkopanih skupno 109 monolitov: 54 v severni kamniti vrsti in 55 v južni, ki so poravnani v orientaciji vzhod–zahod, ki očitno predstavlja koledar Muisca, ki deli območje na dva glavna dela: severno sveto polje (Infiernito N° 1) in južno sveto polje (Infiernito N° 2).
Kronologija[uredi | uredi kodo]
Arheološka izkopavanja so zbrala veliko število vzorcev lesnega oglja, ki so bili uporabni za radiokarbonsko datiranje. Opazimo lahko tri različne stratigrafske ravni, ki kažejo zgodnje naseljevanje Altiplano Cundiboyacense:
- IAN - 119 - "El Infiernito", N° 2: 2.490 ± 195 let pred sedanjostjo
- IAN - 128 - "El Infiernito", N° 1: 2.180 ± 140 let pred sedanjostjo
- IAN - 148 - "El Infiernito", N° 2: 2.880 ± 95 let pred sedanjostjo
Prvi sloj je bogat z živalskimi ostanki, rastlinskim pepelom, rdečim okerjem, Encelia farinosa in smolami. Drugi prikazuje predvsem ostanke koruze. V tretjem sloju je okoli velikega monolita na južnem svetem polju zbranih več kosov žganih vklesanih kamnin in kamnito orodje ter ostanki velikega kresa.
-
Grobnica dolmen v El infiernito -
Izolirane falične figure, Arheološki park Monquirá -
Falični megalit, Arheološki park Monquirá
Grožnje[uredi | uredi kodo]
Prva formalna arheološka izkopavanja na najdišču je leta 1981 vodil antropolog Eliecer Silva Celis; to je privedlo do razglasitve najdišča za arheološki park. Ugotovljeno je bilo, da so bile grobnice močno prizadete zaradi ropa grobov, človeški ostanki pa so bili razpršeni. Manjkal je osrednji steber (približno 5 metrov visok), ki ga je opisal Joaquin Acosta leta 1850 in ki je očitno omogočal merjenje astronomske poravnave sonca med enakonočjem.[5] Poravnave stebrov so bile predmet podrobnejše študije arheoastronoma Juana Moralesa, ki je ugotovil, da so glavni stebri poravnani pod azimutom 91° na vrh hriba Morro Negro, ki kaže na sončni vhod v enakonočju. Sonce poletnega solsticija bo vidno s stebrov, ki se dvigajo nad svetim jezerom Iguaque, rojstnim krajem Muisca. [6]
Drugi spomeniki[uredi | uredi kodo]
Drugi kamniti spomeniki kulture Muisca obstajajo v Sutamarchánu, Tunji, Ramiriquí, Tibaná in Paz de Río med drugimi lokacijami.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ (Spanish) Investigaciones Arqueológicas en Villa de Leiva. Edición original: 2005-05-13 Edición en la biblioteca virtual: 2005-05-13 Creator: Eliécer Silva Celis - Biblioteca Luis Ángel Arango
- ↑ »El Infiernito«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2009. Pridobljeno 27. oktobra 2009.
- ↑ (špansko) Colección Colombia Ciencia y Tecnología. Arqueología colombiana Ciencia, pasado y exclusión. Carl Henrik Langebaek Rueda. Instituto Colombiano para el Desarrollo de la Ciencia y la Tecnología Francisco José de Caldas (Colciencias)
- ↑ (špansko) Arqueología de Colombia. Un texto introductorio. Gerardo Reichel-Dolmatoff. Biblioteca Luis Ángel Arango.
- ↑ »Investigaciones arqueológicas en Villa de Leiva« (v španščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. maja 2009. Pridobljeno 27. oktobra 2009.
- ↑ Morales, 2005
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Langebaek Rueda, Carl Henrik. 2005. Fiestas y caciques muiscas en el Infiernito, Colombia: un análisis de la relación entre festejos y organización política - Festivities and Muisca caciques in El Infiernito, Colombia: an analysis of the relation between celebrations and political organisation. Boletín de Arqueología 9. 281–295.
- Morales, Juan David. 2009. Archaeoastronomy in the Muisca Territory, 272–276. 409; Astronomical Society of the Pacific. Accessed 2016-07-08.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- (špansko) Parque Arqueológico El Infiernito Arhivirano 2016-06-05 na Wayback Machine.
- Cooper, Jago, and Carl Henrik Langebaek. 2013. The Lost Kingdoms of South America - Episode 3 - Lands of Gold - El Infiernito [1]