Edward Mannock

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Edward Corringham Mannock
Portret
Vzdevek »Mick«, »Pat« (za družino Eyles)
Rojstvo 24. maj 1887({{padleft:1887|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Cork
Smrt 26. julij 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (31 let)
Béthune
Grob verjetno Laventie, Francija
Pripadnost Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo
Rod/služba Kraljevi letalski korpus (RFC)
Kraljevo vojno letalstvo (RAF)
Aktivna leta 1915-1918
Čin Major
Enota No. 40,74 ter 85 Eskadrilja
Poveljstva No. 74 Sqdn, No. 85 Sqdn
Oboroženi
konflikti
Prva svetovna vojna
Odlikovanja Viktorijin križec (VC)
Distinguished Service Order (DSO) in dve dodatni oznaki
Military Cross (MC) in dodatna oznaka

Edward Corringham »Mick« Mannock, britanski častnik, vojaški pilot in letalski as, * 24. maj 1887 Ballincolig, Cork, Irska, † 26. julij 1918, La Pierre au Beure blizu Pacaulta pri Calonne-sur-la-Lys, Francija.

Rojen je bil na Irskem škotskemu očetu in irsko-angleški materi (Julia O'Sullivan iz Corka). Odraščal je na Irskem, bil je zavzet pristaš "Irish Home Rule". Odtod verjetno njegova velika navezanost na Irce, saj je bil njegov dober prijatelj James McCudden irskega rodu (njegov oče je bil doma z Irske), njegov drug dober prijatelj George McElroy pa rojen Dublinčan. Mannockov oče je bil kaplar v angleški vojski, brutalnež in hud pijanec, ki je družino kasneje zapustil. Mick se ga je tedaj odrekel kot očeta. Vendar to "očeta" ni motilo, da bi po 1. SV ne prevzel iz kraljevih rok sinovih medalj, jih potem prodal za 5 funtov in denar zapil. K sreči je bil kupec odlikovanj poštenjak in so tako danes spet del zapuščine Micka Mannocka.

Mannock je med prvo svetovno vojno uradno dosegel 61 zmag in je bil največji britanski letalski as v 1. SV. Sestreljenih nasprotnikov ni štel javno in je mnoga sestreljena nasprotnikova letala galantno pripisal ali delil s svojimi mladimi in neizkušenimi piloti in jim tako vlil samozaupanje. Le enkrat je v pismu Jimu Eylesu omenil, "da bo z malce sreče prehitel "starega Maca" (prijatelja Jamesa McCuddna) in nato morda prekosil še "starega Richthofna" ("If I have any luck, I think I may beat "old Mac's" 57 victories. Then I shall try and oust "old Richthofen."). "Stari Mac" je bil njegov učitelj letenja, čeprav je bil Mannock kar osem let starejši od njega. Ko ga je Mannock vprašal, kaj naj stori če mu letalo pade v vrij, mu je McCudden odrezavo odvrnil: "Postavi vse komande v osrednji položaj in moli k vsem svetnikom!". Ko je bil Mannock res v takem položaju, se je spomnil nasveta in letalo se je res izvilo iz svedra. Od tega dne sta bila Mick in "stari Mac" neločljiva prijatelja.

Bal se ni nikogar in ničesar razen da bi zgorel v svojem letalu, zato je s seboj na bojne polete vedno nosil nabit revolver. "Ne bodo me živega scvrli!" ("They'll never burn me!") je dejal prijatelju Škotu Georgeu MacLanachanu. Znano je, da piloti RFC in kasneje RAF, med 1. SV niso imeli padal. Delno zaradi velike teže in velikosti teh, še bolj pa zaradi neumnih trditev generalov, da bodo piloti raje skakali s padali iz letal kot pa se borili.

Bil je tudi eden od prvih teoretikov bojevanja v zraku. Njegovo pravilo še dandanes trdno velja: "Dobro pilotiranje še nikoli ni ubilo sovražnika!" ("Good flying never killed an enemy yet!"). Pilotom je tudi zabičal: "Osebno preglejte svoje strojnice in nastavitve. Orožar se ne bo boril v zraku!" ("Sight your own guns, the armourer doesn't have to do fighting!"). Mladim pilotom je stalno govoril: "Gospodiči! Vedno zgoraj, redko na isti višini, nikoli spodaj!" ("Gentlemen, always above, seldom on the same level, never underneath!") in "Vedno merite na pilota, ne na letalo!".

Bil je rojen vodja eskadrilje, za svoje mlade in neizkušene pilote skrbel bolj kot koklja za svoja piščeta. Svojim pilotom je bil mentor in prijatelj, učil jih je pilotskih veščin, ukan nasprotnikov in predvsem obrambne in ofenzivne letalske taktike v zraku. Velikokrat je sam zadel sovražnikovo letalo, nato pa zavil vstran, da je lahko njegov spremljevalec zadal "milostni strel" ("coup de grace") in si tako priboril zmago. Po vrnitvi na domače letališče ga je Mannock v menzi pred vsemi drugimi piloti še javno pohvalil. V tistem času vojne je življenjska doba angleškega bojnega pilota znašala le dva do tri tedne. Za premnoge novince pa je bil prvi bojni polet hkrati tudi zadnji. Mannock je vse do smrti je slovel po tem, da ni nikoli izgubil spremljevalca (wingmana).

Novincu je oprostil vsakršno napako, ni pa trpel strahopetcev. Enkrat se je neki njegov že izkušeni pilot "umaknil" iz boja. Po vrnitvi na letališče je Mannock sam pregledal njegovo letalo, oborožitev in motor. Ko je videl, da je vse v redu, je od komandanta zahteval naj tega pilota takoj premesti, drugače ga bo na naslednjem poletu on sam sestrelil. Tega strahopetnega pilota so res premestili.

Pri družini Eyles je Mannock našel vso tisto družinsko toplino za katero je bil v mladosti prikrajšan. Zanje je vedno bil in ostal le "Pat" (to je angleški vzdevek za Irce, je pa okrajšava imena Patrick). Mannock se je ves čas vojne redno dopisoval z njimi in hodil k njim na obiske v času dopustov vse do svoje smrti. Pod pisma se je vedno podpisoval le s "Pat". Ko je za Božič leta 1913 zaprosil za potni list, je kot kraj rojstva navedel Cork na Irskem. S tem je sam definitvno potrdil, da se je res rodil na Irskem, kljub nekaterim drugačnim trditvam. To so pozneje potrdili tudi člani njegove družine.

Po pripovedi Jima Eylesa je bil zadnje mesece življenja z živci povsem na koncu. Telo in roke so se mu krčevito tresle, nato pa je bruhnil v jok. Postal je obseden od čistoče in urejenosti ("He became obssesed with neatness and order - his hair, his boots, his medals, everything had to be "just so"). Kot da je slutil svoj bližnji konec.

Mick Mannock

Njegov prvotni grob je bil tik ob neki poti pri La Pierre au Beure pri Colonne sur la Lys, kjer se je zrušilo njegovo goreče letalo. Njegovo truplo so menda našli kar precej stran od ruševin letala, revolverja ni uporabil. Verjetno je skočil iz gorečega letala. Prijatelj McElroy mu je le nekaj dni pred smrtjo (v nedeljo 22. julija 1918) v šali dejal: "Mick, zate bodo pa po vojni pogrinjali rdeče preproge!" ("They'll have the red carpet out for you after the war, Mick!"). Mannock je le grenko odvrnil: "Zame ne bo nobenega "po vojni!" ("There won't be any "after the war" for me!").

Po 1. SV so njegove posmrtne ostanke prekopali, zelo verjetno na isto angleško vojaško pokopališče pri kraju Laventie, kjer je pokopan tudi njegov dober prijatelj George McElroy. Tako sta prijatelja spet skupaj, tokrat za vedno. Na povsem novem marmornem nagrobniku je zgolj napis "Britanski letalec Velike vojne" ("A British Airman of The Great War") in "Ime znano Bogu" ("Known unto God"). (British Military Cemetery Laventie CWGC - Plot III., Row F, Grave #12).

Ironija usode je, da je Mick Mannock dosegel svojo prvo zmago v zraku 7. maja 1917, to je ravno na dan, ko je umrl takrat prvi angleški letalski as Albert Ball. Ball je bil Mannocku vzornik, čeprav sta si bila značajsko precej različna. Sta pa oba bila dobra violinista.

Mannockova prva žrtev je bil nemški opazovalni balon, kar je bil tedaj izredno nevaren podvig zaradi vnetja plina v njem, temu posledično velike ognjene krogle in močnega obrambnega protiletalskga ognja s tal. Pilota, ki je sestrelil opazovalni balon, se je prijel vzdevek "uničevalec balonov" ("Balloon buster"). Opazovalci v nemških balonih so imeli padala in so jih tudi uporabljali. Uničenje opazovalnega balona so tedaj enačili s sestrelitvijo letala.

Prav na dan svoje smrti je Mannock omogočil spremljevalcu, novozelandskemu poročniku irskega rodu Donaldu C. Inglisu, doseči njegovo prvo zmago v zraku. Na žalost pa je bil Inglis tudi priča smrti svojega učitelja.

Šele po intenzivnem lobiranju pilota in člana njegove eskadrilje, Valežana Jamesa Ire Thomasa "Taffyja" Jonesa in njegovih sopilotov, so Mannocku po končani 1. SV posthumno končno le podelili več kot zaslužen Viktorijin križec.

V Wellingboroughu, Northamptonshire v Angliji, so na hiši 183 Mill Road, kjer je Mannock pred 1. SV prebival, 24. junija 1988 odkrili spominsko obeležje. Odkril ga je vice-maršal RAF-a James Edgar "Johnnie" Johnson, angleški lovski pilot z največ (38) zmagami v 2. SV (znan pod vzdevkom "prvi mojster Spitfira"). Ganljiva simbolika. V tem mestu ima Mick tudi svojo ulico: Mannock Road.

Julij 1918 je bil verjetno najbolj črn mesec v zgodovini RAF-a. Umrli so kar trije vodilni piloti z največ zmagami v 1. SV. Vendar nobenega od njih niso sestrelili nemški piloti v letalskem boju v zraku. Mannock in McElroy sta bila sestreljena s tal, McCudden pa je umrl zaradi posledic poškodb v nesreči po odpovedi motorja njegovega letala po vzletu. Ball pa je že dobro leto prej najverjetneje strmoglavil zaradi odpovedi motorja letala med bojem. Vsi štirje so nazadnje leteli z angleškimi letali R.A.F. S.E. 5a. RAF pomeni Royal Aircraft Factory - S.E. pa Scout Experimental.

Leta 2009 so na neki kmetiji na severu Francije odkrili fotografijo Micka Mannocka. Najdena v starem fotoalbumu in je verjetno ena njegovih zadnjih. Na neki poti je fotografiran z ljubkim mladim francoskim dekličem, verjetno hčerko kmeta, katerega travnik je RAF julija 1918 uporabljal kot letališče.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]