Edo Rodošek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Edo Rodošek
Rojstvo1932
Novi Sad
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Poklicpisatelj znanstvene fantastike, pisatelj

Edo Rodošek, profesor, pisatelj in ljubiteljski prevajalec * 1932, Novi Sad

Edo Rodošek se je rodil leta 1932 v Novem Sadu kot mlajši od dveh otrok Antona in Alojzije Rodošek. Po očetovi smrti se je vrnil v Ljubljano, kjer je že od srednješolskih let sodeloval pri izdajanju dveh dijaških glasil. Njegovo zanimanje je bilo deljeno med literaturo in gradbeništvom. Odločila je ekonomska nuja, ker je s svojo štipendijo študenta na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Ljubljani lahko finančno pomagal materi. Kot diplomirani gradbeni inženir je opravljal zelo raznolike službe (projektiranje, nadzor izvajanja gradnje, pedagoško delo). Od leta 1972 je honorarno predaval na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, nekaj let pozneje je doktoriral, se zaposlil tam kot izredni profesor (izvoljen leta 1977), 1981 je opravil doktorat in 1983 postal redni profesor, ustanovil pa je tudi Katedro za operativno gradbeništvo, katere zametki segajo v leto 1972, ko je začel Edo Rodošek honorarno predavati predmet Organizacija gradbišča.

Je avtor več kot deset strokovnih publikacij in več sto objavljenih referatov, člankov in recenzij s področja planiranja, tehnologije, organizacije in ekonomike v gradbeništvu, katerih znaten del je mednarodnega značaja. Vsa ta leta je prebiral leposlovje, predvsem velikane svetovne književnosti. V 60. letih, torej v času, ko se je razmahnila znanstvena fantastika, je postal njen vneti privrženec. Ljubiteljsko je prevajal tovrstna besedila iz angleščine in pisal lastne kratke zgodbe.

Izdana dela[uredi | uredi kodo]

Zbirke kratkih zgodb[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Edo Rodošek. Onstran zaznave: znanstvenofantastična kratka proza. Ljubljana: Tuma, 2003.