David Woodard

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
David Woodard
Portret
Woodard v letu 2020
Rojstvo6. april 1964({{padleft:1964|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1] (60 let)
Santa Barbara
Državljanstvo ZDA
 Kanada
Poklicskladatelj, dirigent, pisatelj
Gibanje postmodernizem
ZakonciSonja Vectomov
OtrociMelia Ethel Woodard
John Floyd Woodard
PodpisPodpis
Spletna stran
davidwoodard.com

David Woodard (/ˈwʊdɑːrd/ ; rojen 6. april 1964) je ameriški pisatelj in dirigent. V 1990-ih se je pridobil naziv prequiem, a portmanteau of preemptive and requiem, ki opisuje njegovo Budistično prakso skladanja posvečene glasbe, ki se uporablja med ali pred smrtjo subjekta.[2][3]

Spomeniške storitve Los Angelesa, kjer je Woodard deloval kot dirigent in direktor glasbe vključujejo državljansko slovesnost z leta 2001, ki se je odvijala na zdaj nedelujoči železniški postaji ‘Angels Flight’in posvečala žrtev nesreče Leon Praporta in njegovo poškodovano vdovo, Lolo.[4][5]:125 Prav tako je izvajal posvetila za divjad, vklučno z Kalifornijskim rjavim pelikanom na Bermskem grebenu plaže, kjer je žival padla.[6][7]:152–153

Woodarda prav tako poznamo zaradi njegovih replik Dreamachine—nekoliko psihoaktivne svetilke, ki je bila v preteklosti razstavljena v številnih svetovnih umetniških muzejih. V Nemčiji in Nepalu ga poznajo zaradi njegovih prispevkov v literaturnem časopisu Der Freund, vključno z zapisi o med-vrstno karmo, zavestnosti rastlin in o Paragvajsem naselju Nueva Germania.[8]

Izobrazba[uredi | uredi kodo]

Woodard je študiral na Novi šoli za družbene raziskave in na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari.

Nueva Germania[uredi | uredi kodo]

Leta 2003 je bil Woodard izvoljen kot svetnik v Juniper Hillsu (Okrožje Los Angeles), California. V tem času je predlagal razmerje sestrskih mest z Nueva Dermanija, Paragvaj. Za uresničitev svojega načrta je potoval do nekdanje vegetarijanske/feministične utopije, kjer se je srečal z občinskim vodstvom. Po koncu prvotnega obiska se je odločil, da svojih načrtov o razmerju neb o izpolnil, bender pa je v skupnosti našel predmet za nadaljnje študije in zapise. Posebno so ga zanimale proto-transhumanistične ideje špekulativnega načrtovalca Richard Wagnerja in Elisabeth Förster-Nietzsche, ki je s svojim možem Bernhard Försterjem v koloniji živela med leti 1886 in 1889.

Woodard z Burroughsom in Dreamachineom, približno 1997[9]:98–101

Med leti 2004 in 2008 je Woodard vodil številne ekspedicije v Nuevo Germanio in pridobil podporo podpredsednika ZDA Dick Cheneyja.[10] Leta 2011 je švicarskemu pisatelju Christian Kracht podal dovoljenje, da objavi njuno obsežno osebno korespondenco, ki se je v veliki meri nanašala na Nuevo Germanio,[11]:113–138 kar je slednji storil v obliki dveh zapisov pod oznako Wehrhahn Verlag Univerze v Hanovru.[12]:180–189 Frankfurter Allgemeine Zeitung pravi, »[Avtorji] uničujeta mejo med življenjem in umetnostjo.«[13] Der Spiegel pravi, da je prvi del, Five Years, vol. 1,[14] »duhovno pripravljalno delo« za Krachtov naslednji roman, imenovan Imperium.[15]

V skladu z besedami Andrew McCanna,je »Kracht Woodarda spremljal na izetu do tistega, kar je ostalo, kjer živijo potomci prvotnih naseljencev [v] drastično spremenjenih okoliščinah. Kot je razvidno iz korespondenc, je Kracht obljubil izpolniti Woodardovo željo, da oriše kulturni profil skupnosti in, da na mestu, kjer je včasih stala družinska hiša Elisabeth Förster-Nietzsche, zgradi miniaturno Bayreuth operno hišo.«[16] V zadnjih letih se je Nueva Germania spremenila v boljšo destinacijo, ki nudi prenočišča z nočitvijo in zajtrkom kot tudi nekatere zgodovinske muzeje.

Dreamachine[uredi | uredi kodo]

Med leti 1989 in 2007 je Woodard gradil replike t.i. Dreamachine,[17][18] stroboskopske iznajdbe, ki sta jo razvila Brion Gysin in Ian Sommerville in obsega valjčni cilinder z bakra ali papirja, ki se vrti okoli električne svetilke—ko jo opazujemo z zaprtimi očmi naprava lahko sproži duševne aberacije, ki jih lahko primerjamo z zaužitjem drog ali sanjanjem.[19][n 1]

Ko je eno izmed takšnih naprav prispeval William S. Burroughovi LACMA vizualni retrospektivi Ports of Entry leta 1996,[20][21] je Woodard spoznal avtorja in mu za 83.[22][23]:23 in slednji rojstn dan predstavil »Bohemski model« (papirnati) Dreamachine. Sothebyjevi so nekdanjo napravo leta 2002 prodali zasebnemu zbiratelju, medtem, ko je slednja naprava na trajni izposoji Burroughovih in jo lahko vidimo v muzeju umetnosti Spencer.[24]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Leta 1990 je Woodard izumil namišljen psihoaktivni stroj, Feraliminal Lycanthropizer, katerega učinki so popolno nasprotje učinkov naprav Dremachine.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. Carpenter, S., »In Concert at a Killer's Death«, Los Angeles Times, 9. maj 2001.
  3. Rapping, A., Portret Woodarda (Seattle: Getty Images, 2001).
  4. Reich, K., »Family to Sue City, Firms Over Angels Flight Death«, Los Angeles Times, 16. marec 2001.
  5. Dawson, J., Los Angeles' Angels Flight (Mount Pleasant, ZDA: Arcadia Publishing, 2008), p. 125.
  6. Manzer, T., »Pelican's Goodbye is a Sad Song«, Press-Telegram, 2. oktober 1998.
  7. Allen, B., Pelican (London: Reaktion Books, 2019), pp. 152–153.
  8. Carozzi, I., »La storia di Nueva Germania«, Il Post, 13. oktober 2011.
  9. Chandarlapaty, R., »Woodard and Renewed Intellectual Possibilities«, v Seeing the Beat Generation (Jefferson, NC: McFarland & Company, 2019), pp. 98–101.
  10. Epstein, J., »Rebuilding a Home in the Jungle« Arhivirano 2016-10-09 na Wayback Machine., San Francisco Chronicle, 13. marec 2005.
  11. Schröter, J., »Interpretive Problems with Author, Self-Fashioning and Narrator«, v Birke, Köppe, uredniki, Author and Narrator (Berlin: De Gruyter, 2015), pp. 113–138.
  12. Woodard, D., »In Media Res«, 032c, poletje 2011, pp. 180–189.
  13. Link, M., »Wie der Gin zum Tonic«, Frankfurter Allgemeine Zeitung, 9. november 2011.
  14. Kracht, C., & Woodard, Five Years (Hannover: Wehrhahn Verlag, 2011).
  15. Diez, G., »Die Methode Kracht«, Der Spiegel, 13. februar 2012.
  16. McCann, A. L., »Allegory and the German (Half) Century«, Sydney Review of Books, 28. avgust 2015.
  17. Allen, M., »Décor by Timothy Leary«, The New York Times, 20. januar 2005.
  18. Stirt, J. A., »Brion Gysin's Dreamachine—still legal, but not for long«, bookofjoe, 28. januarja 2005.
  19. Woodard, programska opomba, Program—Initiative for Art and Architecture Collaborations, Berlin, november 2006.
  20. Knight, C., »The Art of Randomness«, Los Angeles Times, 1. avgust 1996.
  21. Bolles, D., »Dream Weaver«, LA Weekly, 26. julij–1. avgust 1996.
  22. Veleposlaništvo ZDA, Praga, »Literární večer s diskusí«, oktober 2014.
  23. Woodard, »Burroughs und der Steinbock«, Schweizer Monat, marec 2014, p. 23.
  24. Spencer Museum of Art, Dreamachine, Univerza v Kansasu.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]