Cesar Uda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Uda
Emperor Uda large.jpg
Japonski cesar
Obdobje vladanja887–897
Kronanje887
PredhodnikKōkō
NaslednikDaigo
Zakonec
  • Fujiwara no Inshi
  • Fujiwara no Onshi
  • Tachibana no Yoshiko
    (med drugimi...)
Potomci
Med drugimi...
Cesar Daigo
HišaJamato
OčeCesar Kōkō
MatiPrincesa Hanshi
Rojstvo10. junij 867
Heian-kyō[d]
Smrt3. september 931 (64 let)
Ninna-ji[d]
PokopŌuchiyama no misasagi (Kjoto)

Cesar Uda (宇多天皇 Uda-tennō, 10. junij 866 - 3. september 931) je bil 59. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim redom nasledstva.[2] Vladal je med leti 887 in 897.[3]

Tradicionalna zgodba[uredi | uredi kodo]

Ime in zapuščina[uredi | uredi kodo]

Pred njegov vzponom na krizantemski prestol je bilo njegovo osebno ime (imina)[4] Sadami (定省)[5] ali Chōjiin-tei.[6]

Cesar Uda je bil tretji sin cesarja Kōkōja. Njegova mati je bila cesarica vdova Hanshi, hčerka princa Nakana (ki je bil tudi sam sin cesarja Kanmuja).[7] Uda je imel pet cesarskih družic in 20 cesarskih otrok.[8] Še posebej pomembna sinova sta:

  • Princ Atsuhito (884-930) - kasnejši cesar Daigo.
  • Princ Atsuzane (敦実親王) (893-967).[9]

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Na starodavnem Japonskem so bili štirje plemeniti klani, ti. Genpeitōkitsu (源平藤橘). Eden od teh klanov, klan Minamoto (源氏), je znan tudi kot Genji. Nekateri Udovi vnuki so dobili priimek Minamoto (Minamoto je največkrat uporabljen priimek za nekdanje japonske aristokrate). Z namenom ločevanja potomcev cesarja Uda od potomcev drugih članov klana Minamoto (源氏) ali Genji, so prvi postali znani kot Uda Genjiji (宇多源氏). Nekateri Uda Genjiji so se preselili v provinco Ōmi in postali znani kot klan Sasaki (佐々木氏) ali Ōmi Genji (近江源氏).

Izmed članov klana Uda Genji je Minamoto no Masazane (源雅信), sin princa Atsumija (敦実親王), uspel na dvoru. Masazane je postal sadaijin ("minister na levi"). Eda od Masazanejevih hčera, Minamoto no Rinshi (源倫子), se je poročila z Fujiwara no Michinagom. Iz tega zakona so se rodile tri cesarice vdove in dva regenta (sesshō).

Iz Masazaneja izvira več aristokratskih (kuge) družin, med njimi Niwata, Ayanokōji, Itsutsuji, Ōhara in Jikōji. Od njegovega četrtega sina Sukeyoshija izvira klan Sasaki, in prav tako klan Kyōgoku. Ti potomci, ki so danes znani tudi kot Ōmi Genji. Iz te linije je bil uspešen Sasaki Takauji v šogunatu Muromachi, od njegovega brata pa klan Amago.

Dogodki tekom življenja cesarja Uda[uredi | uredi kodo]

Udov oče, cesar Kōkō, je degradiral svoje sinove iz statusa cesarskih otrok v podanike in s tem znižal stroške za državo in zmanjšal njihov vpliv. Sadami je prejel ime klana Minamoto. Leta 887 ga je cesar imenoval za prestolonaslednika in ponovno je prejel pravice cesarskega otroka s podporo kanpakuja Fujiwara no Mototsuneja, saj ga je posvojila Mototsunejeva polsestra. Po smrti očeta novembra istega leta je Sadami-shinnō zasedel prestol.

  • 17. septembet 887 (Ninna 3, 26. dan 8. meseca): cesar Kōkō umre; njegov tretji sin prejme nasledstvo (senso). Kmalu zatem sede na prestol (sokui) kot cesar Uda.[10]
  • 4. januar 888 (Ninna 3, 17. dan 11. meseca): Mototsune zaprosi Uda za dovoljenje, da se upokoji, toda cesar naj bi dejal: "Moja mladost omejuje mojo sposobnost, da vladam; če boste prenehali nuditi vaše dobre nasvete, bom moral abdicirati in se upokojiti v samostan." Zato je Mototsune še naprej deloval kot cesarjev kanpaku.[11]
Vrt v Ninna-jiju
  • 888 (Ninna 4., 8. mesec): Gradnja novoustanovljenega budističnega templja Ninna-ji (仁和寺) je bila končana; nekdanji učenec Kōbō-daishija je bil imenovan za novega opata.
  • 889 (Kanpyō 1, 10. mesec): nekdanjemu cesarju Yōzeiju se poslabša duševno zdravje. Vstopal naj v palačo in vsakogar nesramno pozdravil. Postajal je vse bolj besen. S strunami glasbil je davil ženske, njihova trupla pa metal v jezero. Med ježo je narekoval konju, naj teče preko ljudi. Včasih je izginil v gore, kjer je lovil divje prašiče in srne sika.[12]

Na začetku Udove vladavine je bil Mototsune kanpaku (svetovalec). Zaznamuje jo tudi boj za povrnitev moči cesarski družini in stran od vse večjega vpliva klana Fujiwara, začenši s smrtjo Mototsuneja leta 891. Zapiski kažejo, da sta bila učenjaka Sukeyo in Kiyoyuki, podpornika Mototsuneja, premeščena v oddaljeni provinci Mutsu in Higo.[13] Uradniki, ki pa niso bili del klana Fujiwara (večinoma iz klana Minamoto), so dobili pomembne položaje. Svetovalec in pomembnejši pesnik Sugawa no Michizane se je hitro v petih letih povzpel na tretji položaj na dvoru in tudi nadzoroval gospodinjstvo kronskega princa. Mototsunejev sin in dedič, Fujiwara no Tokihira, se je povzpel po rangu, a le toliko, da ni prišlo do sporov za oblast.

Cesar Uda je poskušal povrniti dvorno politiko v prvotni duh kodeksa ritsuryō, hkrati pa oživiti tudi intelektualno zanimanje za konfucijanske doktrine in kulturo. V sedmem mesecu leta 896 je naročil Michizaneju, naj pomilosti zapornike v prestolnici, ki si to zaradi kakršnegakoli razloga zaslužijo, kot veleva konfucijanski nauk. Cesar je izdal edikte, ki so utrdili pravice kmetov do zemlje in vplivnim družinam v prestolnici in verskim inštitucijam preprečevali kopičenje zemlje, hkrati pa revidirali pobiranje davkov v provincah.[14]

Cesar Uda je ustavil prakso pošiljanja ambasadorjev na Kitajsko ("ken-tō-shi" 遣唐使). Cesarjev sklep je bil verjetno posledica vstrajanja Michizaneja.[15]

Med njegovo vladavino so prvič priredili posebni festival v svetišču Kamo.

Leta 897 je abdiciral v korist svojega najstarejšega sina, princa Atsuhita, ki postane kasneje cesar Daigo. V odločni oporoki oz. zavezi je pustil splošne opomine ali predpise[16] za svojega sina (glej odlomek na desni). Dokument hvali Fujiwara no Tokihira kot svetovalca, a svari pred njegovim ženskarstvom; Michizaneja je pohvalil kot svojega mentorja. Obema je bilo naročeno, naj skrbita za njegovega sina, dokler ne doseže zrelih let.

Tri leta pozneje se je pri 34 letih leta 900 pridružil budistični duhovščini. Tempelj Ninna-ji, ki ga je ustanovil, je po abdikaciji postal njegov novi dom.

Dekorativne emblemi (kiri) klana Hosokawa se nahajajo v templju Ryōan-ji. Uda je skupaj s šestimi drugimi cesarji pokopan v bližini rezidence, ki jo je pred ōninsko vojno uporabljal Hosokawa Katsumoto.

Njegovo budistično ime je bilo Kongō Kaku. Včasih se naziva "samostanski cesar Teiji (亭子の帝)," ker je bilo ime budistične hale, kjer je prebival, Teiji-in.

Uda je umrl leta 931 (Shōhei 1, 19. dan 7. meseca) pri starosti 65 let.[17]

Dejansko mesto Udovega groba je znano.[1] Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Kjotu. Uprava japonskega cesarskega dvora je imenovala to mesto za Udov mavzolej. Formalno se imenuje Kaguragaoka ne Higashi ne misasagi

Nekdanji cesar je pokopan med "sedmimi cesarskimi grobnicami" pri templju Ryoan-ji v Kjotu.[18] Gomila, ki obeležuje cesarja Uda klana Hosokawa, je danes poimenovana O-uchiyama. Cesarjevo pokopno mesto je bilo v času njegove smrti zelo skromno. Te grobnice so dobile svoj sedanji izgled kot posledica obnove cesarskih mavzolejev v 19. stoletju, kar je naročil cesar Meiji.[19]

Kugyō[uredi | uredi kodo]

Kugyō (公卿) je skupni izraz za peščico najbolj vplivnih moških, delujočih na dvoru japonskega cesarja v času pred obdobjem Meiji.[20]

Večino časa so to elitno skupino sestavljali samo trije ali štirje možje naenkrat. Njihovo družinsko ozadje in izkušnje so jih pripeljale do vrha družbe. V času vladavine cesarja Uda so vrh organa Daijō-kan sestavljali:

  • Kanpaku, Fujiwara no Mototsune (藤原基経), 836-891.
  • Daijō-daijin, Fujiwara no Mototsune.
  • Sadaijin, Minamoto no Tōru (源融).
  • Sadaijin, Fujiwara no Yoshiyo (藤原良世).
  • Udaijin, Minamoto no Masaru (源多).
  • Udaijin, Fujiwara no Yoshiyo (藤原良世).
  • Udaijin, Minamoto no Yoshiari (源能有).
  • Naidaijin (ni imenovan)
  • Dainagon

Obdobja nengō tekom vladavine cesarja Uda [uredi | uredi kodo]

Leta vladavine cesarja Uda sovpadajo z več kot enim imenom ere nengō.[21]

Družice in otroci[uredi | uredi kodo]

Družica (Nyōgo): Fujiwara no Onshi (藤原温子; 872-907), Fujiwara no Mototsunejeva hčerka

  • Cesarska princesa Kinshi (均子内親王; 890-910), poročena s cesarskim princem Atsuyoshijem

Družica (Nyōgo): Fujiwara no Inshi (藤原胤子; u.896), Fujiwara no Takafujijeva hčerka

  • Cesarski princ Atsugimi (敦仁親王; 885-930) pozneje cesar Daigo
  • Cesarski princ Atsuyoshi (敦慶親王; 887-930)
  • Cesarski princ Atsukata (敦固親王; u. 926)
  • Cesarska princesa Jūshi (柔子内親王; 892-958), 25. saiō v svetišču Ise (897-930)
  • Cesarski princ Atsumi (敦実親王; 893-967)

Družica (Nyōgo): Tachibana no Yoshiko/Gishi (橘義子), Tachibana no Hiromijeva hčerka

  • Cesarski princ Tokinaka (斉中親王; 885-891)
  • Cesarski princ Tokiyo (斉世親王; 886-927)
  • Cesarski princ Tokikuni (斉邦親王)
  • Cesarska princesa Kunshi (君子内親王; u.902), 10. saiin v svetišču Kamo (893-902)

Družica (Nyōgo): Sugawara no Hiroko/Enshi (菅原衍子), Sugawara no Michizanejeva hčerka

  • Minamoto no Junshi (源順子; 875-925) poročen s Fujiwara no Tadahirom

Družica (Nyōgo): Tachibana no Fusako (橘房子; u. 893)

Dvorna spremljevalka (Koui): Minamoto no Sadako (源貞子), Minamoto no Noborujeva hčerka

  • Cesarska princesa Ishi (依子内親王; 895-936)

Dvorna spremljevalka (Koui): princesa Norihime (徳姫女王), hčerka princa Tōya

  • Cesarska princesa Fushi (孚子内親王; u. 958)

Dvorna spremljevalka (Koui): Fujiwara no Yasuko (藤原保子), Fujiwara no Arizanejeva hčerka

  • Cesarska princesa Kaishi (誨子内親王; 894-952), poročena s cesarskim princem Motoyoshijem (sin cesarja Yōzeija)
  • Cesarska princesa Kishi (季子内親王; u. 979)

Dvorna spremljevalka (Koui): Minamoto no Hisako (源久子)

Dvorna spremljevalka (Koui): Fujiwara no Shizuko (藤原静子)

Dama-v-čakanju: Fujiwara no Hōshi (藤原褒子), Fujiwara no Tokihirova hčerka

  • Cesarski princ Masaakira (雅明親王; 920-929)
  • Cesarski princ Noriakira (載明親王)
  • Cesarski princ Yukiakira (行明親王; 926-948)

Dvorna gospa: hčerka Fujiwara no Tsugukageja, Ise (伊勢; 875/7–ca. 939)

  • princ (umrl mlad)

(od neznanih žensk)

  • Cesarski princ Yukinaka (行中親王; u. 909)
  • Cesarska princesa Seishi (成子内親王; u. 979)
  • Minamoto no Shinshi (源臣子)

Opombe[uredi | uredi kodo]

Japonski cesarski pečat - stiliziran cvet krizanteme
  1. 1,0 1,1 Imperial Household Agency (Kunaichō): 宇多天皇 (59)
  2. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, pp. 67–68.
  3. Brown, Delmer et al. (1979). Gukanshō, pp. 289–290; Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, pp. 175–179; Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, pp. 125–129., str. 125, na Google Books
  4. Brown, pp. 264; prior to Emperor Jōmei, the personal names of the emperors were very long and people did not generally use them. The number of characters in each name diminished after Jomei's reign.
  5. Titsingh, p. 125; Brown, p. 289; Varley, 175.
  6. Ponsonby-Fane, p. 8.
  7. Varley, p. 175.
  8. Brown, p. 289.
  9. Kitagawa, Hiroshi et al. (1975). The Tale of the Heike, p. 503.
  10. Brown, p. 289; Varley, p. 44; a distinct act of senso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns except Jitō, Yōzei, Go-Toba, and Fushimi have senso and sokui in the same year until the reign of Emperor Go-Murakami.
  11. Titsingh, p. 126.
  12. Titsingh, p. 127.
  13. Borgen, Robert (1994). Sugawara no Michizane and the Early Heian Court. University of Hawaii Press. str. 201–216. ISBN 978-0-8248-1590-5. 
  14. 14,0 14,1 Zolbrod, Leon M.; Kitagawa, Hiroshi; Tsuchida, Bruce T. (1977). "The Tale of the Heike (Heike Monogatari).". Pacific Affairs 50 (1): 144. ISSN 0030-851X. doi:10.2307/2756144. 
  15. Zolbrod, Leon M.; Kitagawa, Hiroshi; Tsuchida, Bruce T. (1977). "The Tale of the Heike (Heike Monogatari).". Pacific Affairs 50 (1): 144. ISSN 0030-851X. doi:10.2307/2756144. 
  16. Benavides, Amy J. "Tokugawa Ieyasu (1543–1616)". Encyclopedia of Leadership (2455 Teller Road,  Thousand Oaks  California  91320  United States: SAGE Publications, Inc.). ISBN 9780761925972. 
  17. Varley, Dominic. http://dx.doi.org/10.1049/iet-tv.44.15353. Pridobljeno dne 2018-07-29.  Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  18. Hurst, G. Cameron (1972). "The Reign of Go-Sanjo and the Revival of Imperial Power". Monumenta Nipponica 27 (1): 65. ISSN 0027-0741. doi:10.2307/2383478. 
  19. Hillier, M. L.; Mosher, Gouverneur (1966). "Kyoto: A Contemplative Guide". Artibus Asiae 28 (4): 319. ISSN 0004-3648. doi:10.2307/3249306. 
  20. Furugosho: Kugyō of Uda-tennō.
  21. Titsingh, p. 125.

Reference[uredi | uredi kodo]