Bitka pri reki Boyne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Koordinati: 53°43′23″N 6°25′01″W / 53.723°N 6.417°W / 53.723; -6.417 (battle site)

Bitka pri reki Boyne
Del Viljemova vojna na Irskem
BattleOfBoyne.png
Slika bitke Jana Wycka okoli 1693
Datum 11. julij 1690
Prizorišče Oldbridge, grofija Meath, Irska
Izid Viljemova zmaga
Udeleženci
vojska Jacobitov
Kraljevina Francija
vojska Viljemitov
Republika Nizozemska
Poveljniki
Jakob II. Angleški
Richard Talbot, 1. grof Tyrconnell
Antoine Nompar de Caumont, vojvoda Lauzunski]]
Viljem III. Angleški
Frederick Schomberg, 1. vojvoda Schombergški
Moč
23.500 36.000
Žrtve
~1500 žrtev ~750 žrtev

Bitka pri reki Boyne (1. julija (julijanski koledar) / 11. julij 1690 (gregorijanski koledar); angleško Battle of the Boyne, irsko Cath na Bóinne) je ključni dogodek irske in severne irske zgodovine. Na reki Boyne blizu Rosnaree je kralj Viljem III. premagal kralja Anglije Jakoba II. iz rodbine Stuart in ponovno prevzel otok Irsko.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Kot del slavne revolucije je Viljem III. Oranski prispel na angleški prestol leta 1688 in odstavil katoliškega kralja Jakoba II. in ga prisilil v izgnanstvo. Izgnani kralj je poskusil s francosko in irsko podporo ponovno prevzeti angleški prestol. Januarja 1689 je bil sklican parlament in prestol je uradno prevzel Viljem Oranski z Marijo II. Vendar bi bilo narobe videti v tem temelje ustavne monarhije v Angliji. To je temeljilo predvsem na koncesijah, ki niso bile pridobljene leta 1689, temveč v naslednjih dvanajstih letih. Z aktom o toleranci je bilo urejeno vprašanje veroizpovedi, ki je končno priznal, da imajo disidenti določene pravice in svoboščine glede izvajanja njihove vere, a so vezani tako na čaščenje in zakonu nadvlade, ki ga je 3. novembra 1534 sprejel angleški parlament, zaradi česar je bil kralj Henrik VIII. vodja angleške cerkve. Katoličani, Judje in anti-trinitarci so bili izključeni iz sheme. Medtem ko je bil Viljemov prevzem prestola večinoma pozitivno sprejet v Angliji, so v Škotskem višavju vršili odpor Jakobovi privrženci (Jacobiti). Še bolj problematično je bilo stanje na Irskem, kjer je Jakob pristal 12. marca 1689 s pretežno nizozemsko-francosko vojsko pri Kinsaleju. Podprt s katoliškim prebivalstvom je šel najprej proti Dublinu in nato do mesta Londonderry, protestantski trdnjavi, ki jo je neuspešno oblegal.

Bitka[uredi | uredi kodo]

Vas bitke ob Boyne in okolica Brú na Bóinne

Viljem je pristal v Carrickfergusu v Ulstru 14. junija 1690 in se usmeril na jug, da bi zavzel Dublin. Slišal se je, da se je "vredno boriti za mesto". Jakob se je odločil, da bo svojo obrambno linijo postavil na reko Boyne, približno 48 km od Dublina. Viljemiti so 29. junija dosegli Boyne. Dan pred bitko se je Viljem sam umaknil, ko je bil ranjen v ramo od jakobinske artilerije, medtem ko je pregledoval teren, kjer bi njegove trupe prečkale Boyne.

Sama bitka se je dogajala 1. julija (po julijanskem koledarju) ali 11. julija (po gregorijanskem koledarju), za nadzor prehoda preko Boyne v bližini kraja Droghede, približno 2,5 km severozahodno od zaselka Oldbridge (in približno 1,5 km zahodno-severozahodno od sodobnega mostu na reki Boyne). Viljem je približno četrtino svojih moških poslal prečkati reko v Roughgrange, približno 4 km zahodno od Donora in približno 9,7 km jugozahodno od Oldbridgea. To prečkanje je vodil vojvode Schomberga sin, Meinhardt, ki so mu irski dragonci v uporu pod Neilom O'Neillom neuspešno nasprotovali. Jakob, neizkušeni general, je menil, da bi lahko obtičal in poslal polovico svojih vojakov, skupaj z večino artilerije, da bi preprečili to potezo. Kar nobena stran ni opazila, je bila v Roughgrangeu globoka, močvirna grapa. Zaradi te grape se nasprotne sile tam niso mogle zaplesti, in so bile dobesedno izključene iz bitke. Viljemove sile so šle po dolgem obvoznem pohodu, in pozneje čez dan odrezale umik Jakobitov v vasi Naul.

Pri glavnem prehodu čez reko blizu Oldbridga je Viljemova pehota, pod vodstvom elitne nizozemske Modre garde, izsilila svojo pot čez reko, z uporabo vrhunske ognjene moči, da bi počasi vrnila vojake izpred sovražnikovih nog, vendar so jih zaustavili, ko je konjenica Jakobitov končno napadla. Po zaščiti vasi Oldbridge so nekateri Viljemiti poskušali zadržati zaporedne konjeniške napade z discipliniranim odbijalnim ognjem, vendar so jih razpršili in preusmerili v reko, z izjemo Modre garde. V tej fazi bitke sta bila ubita Viljemova poveljnika, vojvoda Schomberg in George Walker. Viljemiti niso mogli napredovati, dokler njihovi konjeniki niso uspeli prečkati reke in uspeli zadržati konjenico Jacobitov.

Jakobiti so se umaknili v dobrem stanju. Viljem je imel priložnost, da jih ujame, ko so se umikali preko reke Nanny pri Duleku, vendar so bili njegovi vojaki zadržani zaradi uspešne zadnje akcije. Nizozemski tajnik kralja Viljema, Constantijn Huygens mlajši, je dobro opisal (v nizozemščini) bitko in njene posledice, vključno z nekaterimi krutostmi, ki so jih zagrešili zmagovalni vojaki. [1]

Številke žrtev bitke so bile za boj v takem obsegu zelo nizke - od približno 50.000 udeležencev, približno 2.000 mrtvih. Tri četrtine mrtvih so bili Jakobiti. Viljemova vojska je bila precej bolj ranjena. Običajno je bila večina žrtev bitk namenjena zasledovanju že premaganega sovražnika; to se ni zgodilo pri reki Boyne, saj je jakobitska konjenica ščitila umik ostale vojske, poleg tega pa je bil Viljem zaskrbljen, da ne bi ogrozil Jakoba, ker je bil oče njegove žene Marije. Jakobiti so bili močno demoralizirani zaradi umika in izgube bitke. Mnogi irski vojaki so dezertirali. Viljemiti so tri dni po bitki prišli v Dublin. Jakobitska vojska je zapustila mesto in odšla v Limerick, za reko Shannon, kjer so ga neuspešno oblegali.

Kmalu po bitki je Viljem izdal Deklaracijo Finglas, s katero je pomilostil navadne Jakobitske vojake, ne pa njihovih voditeljev. Po porazu Jakob ni ostal v Dublinu, z majhnim spremstvom se je odpeljal v Duncanon in se vrnil v izgnanstvo v Francijo, čeprav je njegova vojska zapustila bitko relativno neokrnjena. Jakobova izguba živcev in hiter umik z bojnega polja je razjezila njegove irske podpornike, ki so se borili do podpisa pogodbe v Limericku leta 1691; v irščini je bil znan vzdevek Seamus a' chaca (Jakobovo sranje).

Obstaja ustno izročilo, ki pravi, da ni bilo nikakršne bitke, da je simbolična zmaga pokazala prehod reke Boyne in da so bile smrtne žrtve posledica Viljemove konjenice, ki je napadla lokalne sposobne moške.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Jakob II. se je moral končno sprijazniti s svojim francoskim izgnanstvom. Poraženi Jacobiti so zapustili Dublin in se umaknili v Limerick, kjer so se zabarikadirali za reko Shannon. Viljemov general de Ginkell je med 20. in 30. junijem 1691 uspešno oblegal Athlone in korakal nad Limerick, zadnjo jacobitsko trdnjavo pod markizom de St. Ruth in ga napadel 12. julija v bitki za Aughrim. S pogodbo iz Limericka 3. oktobra 1691 je bila osvojitev Irske končana.

Zmago pri reki Boyne 12. julija praznujejo protestantska združenja na Severnem Irskem s parado, in še danes prihaja do nemirov med protestantskimi in katoliškimi skupinami, tudi po sklenitvi mirovne pogodbe iz leta 1998. Do danes na predvečer praznika, 11. julija v Belfastu, v Bonfire Night prižgejo več sto ognjev. V ta namen kopičijo stožčaste stolpe iz lesenih palet, v katere so včasih - v nasprotju s pritožbami in prepovedmi - plasti avtomobilskih pnevmatik, ki pri žganju zagotavljajo posebno težek in kadeč dima. [2][3]

Naslednji upori Jacobitov kmalu za tem, ki so želeli Jakobovemu sinu Jakobu Stuartu in končno njegovemu sinu Karlu (Bonnie Prince Charlie) kot prestolonasledniku pogajanja, so ostali do leta 1746 grožnja za Viljemove naslednike.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Observaties van een Zeventiende-eeuwse wereldbeschouwer, Constantijn Huygens en de uitvinding van het moderne dagboek. Dekker, Rudolf, Amsterdam 2013 p. 45-47.
  2. ^ http://orf.at/stories/2190491/2190471/ Die Feuertürme von Belfast, ORF.at vom 11. Juli 2013
  3. ^ http://orf.at/stories/2190592/2190593/ Beissender Rauch über Belfast - Feuerwehr im Dauereinsatz, ORF.at vom 12. Juli 2013

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Padraig Lenihan: 1690 Battle of the Boyne, Tempus Publishing, Gloucestershire 2003, ISBN 0-7524-3304-0
  • G.A Hayes McCoy: Irish Battles, Belfast 1990, ISBN 0-86281-250-X.
  • Richard Doherty: The Williamite War in Ireland 1688–1691, Four Courts Press, Dublin 1998, ISBN 1-85182-375-1
  • Leopold von Ranke: Englische Geschichte (Band 6), Verlag Duncker und Humblot, Leipzig 1866, S. 160 f

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]