Beni Isguen
Beni Isguen بني يزقن | |
|---|---|
 Pogled na Ksar Beni Isguen | |
  Beni Isguen Lega Beni Isguena v Alžiriji | |
| Koordinati: 32°28′N 3°41′E / 32.467°N 3.683°EKoordinati: 32°28′N 3°41′E / 32.467°N 3.683°E | |
| Država |  Alžirija |
| Provinca | Ghardaïa |
| Okrožje | Bounoura |
| Ustanovitev | 1051 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| Unescova svetovna dediščina | |
| Del | Dolina M'Zab |
| Kriterij |
|
| Referenca | 188 |
| Vpis | 1982 (6. zasedanje) |
Beni Isguen (v berberščini: ⴰⵜ ⵉⵣⵊⴻⵏ At isdjen1, arabsko بني يزقن) je eno od mest pentapolisa Ghardaïa v dolini M'Zab. Je del občine Bounoura v vilaji Ghardaïa v Alžiriji. Skupaj s preostalim delom doline M'Zab je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.[1]
Toponimija[uredi | uredi kodo]
Ime Beni Isguen pomeni »sinovi tistih, ki imajo vero«.[2]
Geografija[uredi | uredi kodo]
Beni Isguen je eno od mest pentapolisa M'zab. Je edini v pentapolisu, ki je bil zgrajen na pobočju skalnatega hriba in ni bil zgrajen v vadi M'Zab.[3] Stoji med ksarjem Melika in tistim Bounoura.
Je 600 km južno od Alžira in ima palmov nasad gorvodno. Upravno je priključen občini Bounoura.[4]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Tako kot druga mesta pentapolisa so tudi Beni Isguen v 11. stoletju, leta 1051, ustanovili begunci Ibaditi iz Taherta po uničenju Rostemidskega kraljestva s strani Fatimidov v 10. stoletju.[5]
V 16. stoletju se je mesto razširilo s selitvijo prebivalstva iz Ghardaïe.[6]
Beni Isguen velja za sveto mesto, vendar je ta sloves novejši, saj je v 19. stoletju Melika veljala za sveto mesto M'Zab, medtem ko je Beni Isguen veljal za vojaško mesto Pentapolisa.
Imelo pa je status »učenega« mesta M'Zab in varuha »dogme«, zaradi monopola, ki ga ima nad znanjem in varovanjem obreda Ibadi, mozabitski reformisti nikoli niso mogli uveljaviti velikega vpliva.
V 19. stoletju je imelo mesto dve obzidji. Vsa vrata teh dveh ograjenih prostorov so bila ponoči zaprta, a prostor med stenami je nomadom omogočal trgovanje z mestnimi prebivalci. Po priključitvi M'Zaba Franciji leta 1882 se je mesto razširilo in odstranilo zunanje obzidje.
Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]
V začetku leta 2000 je imelo mesto znotraj obzidja med 7000 in 8000 prebivalcev, približno toliko pa tudi v sodobnem mestu.
Prebivalci so razdeljeni v več frakcij, od katerih ima vsaka socialni odbor in govorijo mozabitsko berberščino.
Dediščina[uredi | uredi kodo]
Mesto Beni Isguen in preostanek doline M'Zab je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine od leta 1982. Med zaščitenimi sektorji je ksar Beni Isguen ohranil svoj organizacijski model od svoje ustanovitve; predvsem svojo ograjeno območje, ki meji na notranjo stran ob uličici in posejan s stražnimi stolpi.[7]
Beni Isguen ima piramidasto zasnovo, tako kot vsi ksarji pentapolisa, njegova koncentrična postavitev je organizirana okoli mošeje in njenega minareta. Najvišja točka mesta je stolp Boulila.[8] Ima dvoje glavnih vrat, ki so na severu in jugu: Bab Chergui in Bab Gherbi, tri druga vrata pa vodijo do različnih pokopališč. Vstop v mesto je skozi težka vrata, narejena iz palmovih debel. Mesto ima tudi drugo mošejo.
-
Pogled na ksar -
Pogled na ksar iz zraka -
Pogled na ksar leta 1986 -
Nasad palm Beni Isguen -
Ksarsko obzidje -
Ulica v ksarju -
Aassas du ksar -
Ulica v ksarju -
Tour de Boulila
Lokalno življenje[uredi | uredi kodo]
Lokalno življenje urejajo običajni zakoni, kot v vsakem mestu pentapolisa. Beni Isguen, ki je postal sveto mesto M'Zaba, zaznamuje zelo poseben puritanizem, ki moškim prepoveduje kajenje na ulicah. To je mesto, bogato s knjižnicami, postavljenimi v hišah, ki hranijo številne rokopise in dela.
Na tržnici Lalla Achou, ki je na obrobju, vsak dan razen petka poteka dražbena tržnica, ki je neke vrste bolšji trg, zelo živahen. Komercialne transakcije potekajo pod nadzorom članov skupščine »Azzaba«,[9] Mozabitkam pa ni dovoljeno prečkati trga.
Hiše v mestu imajo dvoje vrat: ena za družinske člane in druga za goste; zunanja okna so majhna, da lahko vidite ven, ne da bi vas videli.
V 2010-ih je bilo ustvarjeno eko okrožje imenovano Tafilalet; je skupina več kot 1000 hiš, zgrajenih v skladu s tradicionalno mozabitsko arhitekturo. Je na vrhu planote, ki dominira nad dolino M'Zab. Njegov park je dom številnih datljevih palm, sadnega drevja, grmovnic in zdravilnih rastlin.[10]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Unesco [1]
- ↑ Daniel Babo, Algérie, Méolans-Revel, Éditions le Sureau, coll. « Des hommes et des lieux », 2010, 206 p. (ISBN 978-2-911328-25-1), p. 159
- ↑ Y. Bonête, « Beni Isguen », Encyclopédie berbère Online [2], document B60, Online since 01 March 2013, connection on 18 January 2020.
- ↑ »Décret n° 84-365, fixant la composition, la consistance et les limites territoriale des communes. Wilaya de Ghardaïa« (PDF) (v francoščini). Journal officiel de la République Algérienne. 19. december 1984. str. 1578. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. marca 2013. Pridobljeno 2. marca 2013.
- ↑ C. Agabi, « Ibadites », Encyclopédie berbère Online, document I06, Online since 01 June 2011, connection on 24 January 2020
- ↑ G. Camps, J. Gascou, A. Raymond and L. Golvin, « Cité », Encyclopédie berbère Online, document C74, Online since 01 March 2012, connection on 25 January 2020. URL : http://journals.openedition.org/encyclopedieberbere/2293
- ↑ Le ksar de Benisguen ( At isdjen ), sur le site du opvm
- ↑ Dans les ruelles de Ghardaïa, Jeune Afrique du 04 juillet 2006
- ↑ La place du marché de Benisguen, sur le site du opvm.
- ↑ Projet Tafilalet de Beni Isguen (Ghardaïa) : Une ville écologique, une architecture millénaire Arhivirano 2020-03-01 na Wayback Machine., Cresus du 04/12/2016
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Ali Lafer "Beni Isguen" dans Discover Islamic Art. Museum With No Frontiers, 2020.