Barka (antično mesto)
| Barka arabsko برقة | |
|---|---|
| Drugo ime | latinsko Antaeopolis[1] |
| Lokacija | Libija |
| Regija | Okraj Marj |
| Koordinati | 32°29′54″N 20°53′34″E / 32.498333°N 20.892778°E |
Barka (arabsko برقة, Barqa; Berbersko: Berqa), imenovana tudi Barke (grško Bárkē), je bilo starodavno mesto in nekdanja škofija v današnji Libiji, ki je preživelo kot rimokatoliški in pravoslavni sedež.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Antika
[uredi | uredi kodo].jpg)
Zgodovinarji domnevajo, da je bila Barka prvotno naselje libijskega plemena Barači. Kasneje so ga okoli leta 560 pred našim štetjem kolonizirali grški naseljenci iz Kirene in mesto je postalo gospodarsko zelo močno. Imenovalo se je Barke (Βάρκη). Kasneje so ga zavzeli Perzijci, ki so večino njegovih prebivalcev preselili v Baktrijo.[2] Nato je postalo Rimsko in Bizantinsko. Bilo je na obalnem območju današnje Libije. Kot grško mesto je bilo skupaj s samim mestom Kirena del cirenajškega Pentapolisa. Ahemenidski kralj Darij I. je naselil barkejske ujetnike v vasi v Baktriji, ki je cvetela še v Herodotovem času.[3]
Po mnenju večine arheologov se je nahajalo v okraju Marju, približno 100 kilometrov severovzhodno od Bengazija, po mnenju Aleksandra Grahama pa je bil v Tolmeiti (Ptolemais).[4] V Marju ni najdenih vidnih ostanki starodavne naselbine, nekatere najdbe, ki so bile tam odkrite v času italijanske kolonialne prevlade v Libiji (1913–41), pa so na ogled v muzeju v Tolmeiti.
Ime mesta je bilo arabizirano kot Barqah, in se je nanašalo na nekdanjo državo in provinco Cirenajko.[5]
Od arabskega osvajanja
[uredi | uredi kodo]
Barke je bil del Afriškega eksarhata, dokler ga niso osvojili Arabci v letih 643–644 – v okviru islamskega osvajanja Severne Afrike. Prvotno je služilo kot glavno mesto kalifatske province Barqah. Ko so Osmanski Turki leta 1521 osvojili regijo, so za provinco uporabili turško obliko "Barka", vendar niso ohranili statusa mesta kot glavnega mesta.
Barka in krščanstvo
[uredi | uredi kodo]Zgodnje krščanstvo se je iz Egipta razširilo v Pentapolis v Severni Afriki. Sinezij Kirenski (370 – 414 n.š.), škof Ptolemajde, je bil poučevan v Aleksandriji tako v katehetski šoli kot v Musejonu, ohranil pa je veliko spoštovanje in naklonjenost do Hipatije, zadnjega poganskega neoplatonista, katerega pouka se je udeleževal. Teofil, aleksandrijski patriarh, je Sinezija leta 410 povzdignil v škofa.
V skladu s sklepom nicejskega koncila leta 325 je Cirenajka priznana kot cerkveno odvisna od sedeža v Aleksandriji. Pentapolis je zato vključen v naslove, ki jih uporabljata tako patriarh koptske cerkve[6] kot grški pravoslavni patriarh v Aleksandriji.[7]
Čeprav je bilo mesto Barka v rimskem obdobju pogosto uničeno in nato obnovljeno ter postalo zgolj zaselek, je bila Barka kljub temu sedež škofije. Med škofi, ki so sodelovali na prvem nikejskem koncilu leta 325, je bil arijanec Zopiros iz Barke.[8] Zenobij je podpisal akte koncila v Efezu leta 431,[9] Teodor pa je sodeloval na roparskem koncilu v Efezu leta 449,[10] katerega odločitve je odpravil kalcedonski koncil leta 451.[11][12][13][13][14]
Pravoslavni naslovni sedež
[uredi | uredi kodo]Metropolit Zahodnega Pentapolisa je imel najvišji položaj v Sveti sinodi Koptske pravoslavne cerkve po položaju papeža v Aleksandriji. Od smrti te eparhije kot glavne nadškofovske metropole v času papeža Janeza VI. Aleksandrijskega je položaj ostal kot naslovni sedež pri drugi škofiji.
Latinsko katoliški naslovni sedež
[uredi | uredi kodo]Tudi za Katoliško cerkev je Barka, ki ni več rezidenčna škofija, danes navedena kot naslovni sedež.[15] V preteklem stoletju je bilo 11 škofov katoliškega naslovnega sedeža. Najnovejši je bil Andraos Salama pred njegovim imenovanjem za škofa Koptske katoliške eparhije v Gizi.[16]
Viri in reference
[uredi | uredi kodo]- Butler, Arabsko osvajanje Egipta, str. 430
- Heinrich Gelzer, Patrum Nicaenorum nomina, str. 231
- Marquardt, Staatsverwaltung, I, str. 459
- Westermann, Großer Atlas zur Weltgeschichte (v nemščini)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Matthew S. Gordon; Chase F. Robinson; Everett K. Rowson; Michael Fishbein, ur. (2017). The Works of Ibn Wāḍiḥ al-Yaʿqūbī (Volume 1): An English Translation. Brill. str. 182. ISBN 9789004364141.
- ↑ Harry Thurston Peck, Harpers Dictionary of Classical Antiquities, Barca
- ↑ »Welcome to Encyclopaedia Iranica«.
- ↑ Graham, Alexander (1902) Roman Africa: an outline of the history of the Roman occupation of North Africa, based chiefly upon inscriptions and monumental remains in that country Longmans, Green, and Co., London, p. 312, OCLC 2735641
- ↑ "Barce" Encyclopædia Britannica (1964 edition) p. 153
- ↑ Atiya, Aziz S. "The Copts and Christian Civilization" Coptic.net, accessed 19 May 2009
- ↑ »The Patriarchate of Alexandria and All Africa«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2014. Pridobljeno 12. avgusta 2014.
- ↑ Mansi, Sacrorum conciliorum nova et amplissima collectio, t.
- ↑ Mansi, op. cit., t.
- ↑ Mansi, op. cit., volVI, col. 926 e 933.
- ↑ Michel Lequien, Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus, Paris 1740, Vol.
- ↑ Pius Bonifacius Gams, Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, (Leipzig, 1931), p. 462
- ↑ 13,0 13,1 Raymond Janin, v.
- ↑ Louis Petit, "Barca" in Catholic Encyclopedia (New York 1907) Arhivirano 19 August 2014 na Wayback Machine.
- ↑ Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ISBN 978-88-209-9070-1), p. 846
- ↑ »Barca (Titular See) [Catholic-Hierarchy]«. www.catholic-hierarchy.org. Pridobljeno 6. februarja 2022.